Jan van Eyck: Razlika med redakcijama

Malo je znanega o njegovi mladosti, a se pojavi na seznamu slikarjev na dvoru [[Filip Dobri|Filipa Dobrega]] okoli leta 1425 in od te točke dalje je njegova dejavnost na dvoru razmeroma dobro dokumentirana. Van Eyck je prej služil Janezu III., [[vojvoda]] Bavaria - Straubing in [[grof]] Holland, Zeeland and Hainault. V tem času si je van Eyck uredil delavnico in delal na preurejanju [[Palača|palač]]e Binnenhof v [[Haag]]u. Po Janezovi smrti leta 1425 se je preselil v Brugge in si pridobil naklonjenost Filipa Dobrega. Bil je dvorni umetnik in diplomat in postal višji član slikarskega [[ceh]]a Tournai, kjer je užival v družbi podobno cenjenih umetnikov, kot sta [[Robert Campin]] in [[Rogier van der Weyden]]. V naslednjem desetletju se je van Eyckov ugled in tehnična usposobljenost povečala predvsem z inovativnimi pristopi pri ravnanju in manipuliranju z oljnimi barvami. Njegov revolucionarni pristop do olj je bil tako mističen, da je italijanski biograf [[Giorgio Vasari]] zapisal, da je Jan van Eyck izumil oljno sliko.<ref>Thekurbo mythv wasrenesančni propagateddobi by [[Karel van Mander]]. In fact oil painting as a technique for painting wood statues and other objects is much older and [[Theophilus Presbyter|Theophilus]] ([[Roger of Helmarshausen]]?) clearly gives instructions in his 1125 treatise, ''On Divers Arts''. It is accepted that the van Eyck brothers were among the earliest Early Netherlandish painters to employ it for detailed [[panel painting]]s and that they achieved new and unforeseen effects through the use of glazes, [[wet-on-wet]] and other techniques. See Gombrich, E.H., ''The Story of Art'', pp 236-9. Phaidon, 1995. ISBN 0-7148-3355-X</ref><ref>Borchert, 92-94</ref> Danes velja ta trditev za napačno.