Literarna potegavščina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dodal vir →Viri |
m Dodano! |
||
Vrstica 4:
Kot vzorčni ponarejevalec se v literaturi pojavlja [[Charles Nodier]]. V 19. stoletju je veliko avtorjev povzemalo njegov način. Za Slovence je zanimiv, saj je bil v času [[Ilirske province|Ilirskih provinc]] ravnatelj [[Licejska knjižnica v Ljubljani|licejske knjižnice]] in urednik časopisa ''[[Télégraphe officiel]]'' v [[Ljubljana|Ljubljani]]. Napisal je prvi roman o Slovencih, ''Jean Sbogar'', 1818.
V zgodovini se pojavlja več primerov potegavščin, nategov in v splošnem neresnic, ki so večinoma služile bolj zanimivi zgodbi, dodani elementi so lahko potencirali realnost in dali zgodbi veliko več teže. Svetovno znane literarne potegavščine zajemajo objavljanje pod drugim imenom, objavljanje tujih del pod svojim imenom, izmišljene spomine poznanih osebnosti, falsificiranje zgodovinskih podatkov oz. vključevanje zgodovinskih netočnosti (npr. Dan Brown v ''DaVincijevi šifri''), apokrifne svete spise ipd. Gre za mešanje fikcije z realnostjo, do nesporazumov pride tam, kjer je realnost edina resnica in za fikcijo ni prostora, torej v biografskih in zgodovinskih romanih, spominih, kronikah, reportažnih romanih. Od avtorjev omenjajo Jonathana Swifta, ki je v lažnem almanahu razglasil smrt svojega kolega pesnika, in ameriškega pripovednika Edgarja Allana Poeja, doda pa se lahko še knjigo ''The War of the Worlds'' (1898) Herberta Georga Wellsa, ki je leta 1938 radijsko adaptacijo znanstvenofantastičnega romana o invaziji Marsovcev predstavil v obliki reportaže in izzval med poslušalci paniko. V akademskem svetu je najbolj znana Sokalova potegavščina: ameriškemu fiziku Alanu Sokalu je 1996 uspelo v ugledni družboslovni reviji objaviti lažno sociološko razpravo, s čimer je dokazoval neverodostojnost uredniških recenzij in postmodernističnih razprav, ki jih objavljajo.
Humor je bil na začetku slovenske književnosti sredi 19. stoletja neločljivo povezan s potegavščino. Veliko popularnost je doživela knjižica šaljivih anekdot, ki si jih je na račun drugih ljudi privoščil ''Nemški Pavliha v slovenski obleki''(1850) in ni ostal brez posnemovalcev: ''Turški Pavliha'', ''Nasredinove burke, Iz dnevnika malega poredneža, Bob in Tedi, dva neugnanca, Prigode porednega Bobija'', romana ''Višnjeva repatica'' Vladimirja Levstikain ''Skušnjave Tomaža Krmežljavčka'' Miroslava Malovrha. Potegavščina je bila v večerniški povesti uporabljena celo v ljudskovzgojne namene: v povesti Filipa Haderlapa ''Loterijo je pustil'' (1882) so z robatimi potegavščinami skušali junaka ozdraviti hazarderske obsedenosti.
Potegavščinam so bili bolj naklonjeni avtorji, ki so razumeli literaturo kot konstrukt. Vladimirju Bartolu so naprimer kritiki izrecno očitali, da so njegovi junaki in sporočila novel skonstruirani. Bartolove pripovedi so polne junakov, ki manipulirajo z drugimi ljudmi, se poigravajo z njimi in jim pripravljajo usodna življenjska razočaranja in spoznanja, s plemenitim namenom napraviti jih neobčutljive in neranljive, da bodo zmogli postati voditelji množic.
== Literarne potegavščine po svetu==
*Luis Trenker, ''[[:de:Tagebücher_der_Eva_Braun|Tagebücher der Eva Braun]]'', 1948
* Revija Stern, ''[[:en:Hitler_Diaries|Hitler`s Diaries]], ''1983
*Umberto Ecco, ''[[Ime rože|Ime rože]]'', 1980
* Dan Brown, ''[[Da Vincijeva_šifra_(roman)|Da Vincijeva šifra]]'', 2003
== Slovenske literarne potegavščine ==
*Branko Gradišnik (afera Meglič)
* Marko Švabič, ''Ljubavnimi povestmi, ''1982
*Andraž Jež. Andrej Hočevar. ''LUD Literatura'' 16. jan. 2013.[http://www.ludliteratura.si/branje/proza/andrej-hocevar/]
* David Benjamin, ''Sedem''
== Druge potegavščine==
| |||