Vergilij: Razlika med redakcijama

 

Vergil je s povezavo pripovedke o mestu Troji in z globokim posegom v preteklost, v življenje in v običaje rimskega naroda, tako dobil zadostno snov za svoje veliko delo. Za ep je napravil najprej načrt v prozi, ga razdelil v speve in potem drugega za drugim obravnavalv verzih, vse do svoje smrti.

Ep povzema tradicijo prejšnjih rimskih epov, opeva mitično zgodovino Rima, vendar se omeji na vlogo, ki naj bi pri tem pripadla Eneju, čeprav je epsko dejanje zaokrožil okoli glavnega junaka. Prva polovica Eneide spominja na Homerjevo Odisejo, druga na [[Iliada|Iliado]]. Tako v prvih 6 spevih Vergil opeva Enejeve vožnje po morju, v retrospektivi obnavlja spomine na Trojo, napotitev v podzemlje, kar je v skladu z Odisejo; v naslednjih šestih spevih pa po zgledu Iliade opeva boje Trojancev z italskimi domačini; ep se konča po zgledu [[Ahil]]ovega dvoboja s [[Hektor]]jem tako, da Enej v boju ubije glavnega nasprotnika Turna.

Poleg podobnih prizorov v Eneidi srečujemo tudi nešteto homerjevim podobnih verzov in izrazov. Novost v primerjavi s Homerjem (in grško epiko) so rimska imperialna ideja celote, novo pojmovanje zgodovine, ki ima smotrn namen in pomen, pa tudi ljubezenska motivika. V primerjavi s Homerjem je ep bolj racionalen in umetelen, njegovi junaki, zlasti Enej, so abstraktno idealizirani, v slogu je več patosa, subjektivnosti in tudi slikovitosti. V ospredju so moralne ideje, ki obvladujejo zlasti znameniti spev o Enejevi poti v podzemlje.

 

Čeprav Vergil Eneide ni dokončno izdelal – o tem pričajo mnogi okrnjeni verzi –, je prav z njo dosegel višek pesniške slave. Njena odlika so poleg idejnih novosti lep jezik in brezhibni verzi, tako da je bila Eneida vzor vsem poznejšim rimskim epikom.