Državljanska vojna: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m pp sklice |
|||
Vrstica 86:
Vendar obstaja nekaj izjem, ki ne sledijo pravilu kratkih državljanskih vojn v tem obdobju. [[Ameriška državljanska vojna]] (1861–1865) je bila neobičajna zaradi vsaj dveh razlogov. Potekal je boj za lokalne identitete kot tudi za politične ideologije. Bolj kot z odločnim spopadom za prevzem nadzora nad prestolnico, kar je bila norma, se je končala skozi ''oslabitveno vojno ''(''war of attrition''). Ravno tako je izjema [[Španska državljanska vojna]] (1936–1939), saj sta obe udeleženi strani prejemali podporo intervenirajočih velesil. Nemčija, Italija in Portugalska so podpirale opozicijskega voditelja [[Francisco Franco|Francisca Franca]], medtem ko sta Francija in [[Sovjetska zveza]] podpirali vlado.<ref>Hironaka, 2005, p. 31</ref>
=== Državljanske vojne od leta 1945 ===
V 90. letih 20. stoletja je vsako leto sočasno potekalo več kot 20 državljanskih vojn. To je 10-krat več od zgodovinskega povprečja od 19. stoletja dalje. Delež državljanskih vojn ni narasel znatno. Drastičen porast v številu vojn po drugi svetovni vojni je bil rezultat potrojitve trajanja povprečne dolžine državljanske vojne; in sicer so trajale več kot 4 leta.<ref>Hironaka, 2005, p. 1, 4-5</ref> Ta porast je bil rezultat povečanega števila držav, fragilnosti držav, ustanovljenih po letu 1945, upada števila meddržavnih vojn in hladnovojno rivalstvo.<ref>Hironaka, 2005, pp. 7 & 23</ref>
Po drugi svetovni vojni so se glavne evropske sile v povečanem deležu odrekle kolonijam. Število nekdanjih kolonialnih držav se je s predvojnih 30 povzpelo na 120 povojnih. Delež nastajanja držav se je ustalil v 80. letih; in takrat je nekaj kolonij ostalo.<ref>Hironaka, 2005, pp. 36</ref> Več držav je prav tako pomenilo tudi več držav, kjer so se lahko pojavile dolge državljanske vojne. Hironaka je statistično izmerila vpliv povečanega števila bivših kolonialnih držav kot povečanje incidence državljanskih vojn po drugi svetovni vojni. Incidenca je znašala + 165 % glede na tisto pred letom 1945.<ref>Hironaka, 2005, p. 40</ref>
Čeprav so nekdanje kolonialne države poskušale slediti načrtu idelizirane države – centralizirana vlada, teritorij označen z jasnimi mejami in državljani z jasnimi pravicami – kakor tudi z dodatki, ko so nacionalna zastava in himna, sedež v [[Organizacija združenih narodov|Organizaciji združenih narodov]] in uradna ekonomska politika, so bile dejansko šibkejše kot zahodne države, ki so jim služile za model.<ref>Hironaka, 2005, p. 54</ref> V zahodnih državah se je struktura vladanja skladala z dejanskimi zmožnostmi držav, ki so se trudoma razvijale skozi stoletja. Razvoj močnih administrativnih struktur, predvsem teh, ki so povezane s pobiranjem davkov, je močno povezan z intenzivnim bojevanjem med plenilskimi evropskimi državami v 17. in 18. stoletju, ali kakor je dejal Charles Tilly: »Vojna je ustvarila državo in država je ustvarila vojno« ({{jezik-en|War made the state and the state made war}}).<ref name=H6>Hironaka, 2005, p. 6</ref> V 19. stoletju je bila tvorba modernih držav kot sta Nemčija in Italija, močno povezana z vojnami širjenja in povezovanja, ki sta jih vodili Prusija in Sardinija.<ref name=H6/> Zahodni proces tvorbe učinkovite in brezosebne birokaracije, razvoja učinkovitih davčnih sistemov in integriranja nacionalnega teritorija se je nadaljeval v 20. stoletje. Zahodne države, ki so obstale do druge polovice 20. stoletja, so bile obravnavane kot ''močne'' zaradi preprostega razloga – uspele so razviti institucionalne strukture in vojaško kapaciteto, ki so jim omogočale, da so preživele plenilstvo drugih držav.
[[Slika:US Marine Cadillac Gage LAV and a Fiat-OTO Melara 6614 APC.JPEG|thumb|left|Ameriški (levo) in italijanski (desno) vojaki na ''Zeleni črti'' med [[Somalijska državljanska vojna|Somalijsko državljansko vojno]] (1993)]]
[[Dekolonizacija]] je popolnoma drugačen proces od tvorbe države. Večina imperialnih sil ni uvidela potrebe pripraviti svoje kolonije na neodvisnost. Velika Britanija je dala delno samoupravo [[Indija|Indiji]] in [[Šrilanka|Šrilanki]], medtem ko je [[Britanska Somalija|Britansko Somalijo]] obravnavala le malo več kot trgovsko točko. Vse glavne odločitve glede francoskih kolonij so sprejemali v [[Pariz]]u. Belgija je prepovedala kakršnokoli samoupravo, dokler ni v 60. letih svojim kolonijam nenadoma zagotovila neodvisnosti. Novim nekdanjim kolonijam se je dogajalo enako kot zahodnim državam v prejšnjih stoletjih. Manjkalo jim je avtonomne birokracije, ki bi svoje odločitve utemeljevala na koristi družbe kot celote in ne kot odgovor na [[Korupcija|korupcijo]] in [[nepotizem]] v korist določene interesne skupine. V takšni situaciji frakcije manipulirajo z državo, da zase pridobijo koristi, ali, državni voditelji uporabljajo birokracijo, da koristi njihovim lastnim interesom. Pomanjkanje kredibilnega vodenja se je pridružilo dejstvu, da je večina kolonij ob osamosvojitvi pridelovala izgubo. Manjkala jim je produktivna ekonomska osnova in davčni sistem, da bi učinkovito črpali vire iz ekonomskih aktivnosti. Izjema glede profitabilnosti je Indija; nekateri strokovnjaki k profitabilnim državam prištvajo tudi Ugando, Malezijo in Angolo. Imperialne sile teritorialne celovitosti niso obravnavale kot prioriteto in nastajajoči nacionalizem so zatirale kot grožnjo svojim pravilom. Mnogo novih neodvisnih držav je ugotovilo, da so ubobožane, z minimalno upravno kapaciteto in razdrobljeno družbo, medtem ko so se srečevale s pričakovanji, da bodo takoj zadostile zahtevam moderne države.<ref>Hironaka, 2005, pp. 59-61</ref> Takšne država se obravnava kot ''šibke'' oz. ''fragilne. ''Kategorizacija močne-šibke ni enako kot zahodne-nezahodne; enako kot se obravnava [[Latinska Amerika|latinskoameriški]] državi kot sta Argentina in Brazilija in [[Bližnji vzhod|bližnjevzhodni]] državi kot sta Egipt in Izrael, kot tiste z močno upravo in ekonomsko strukturo.<ref>Hironaka, 2005, p. 56</ref>
[[Slika:Checkpoint 4, Beirut 1982.jpg|thumb|Kontrolna točka pod nadzorom [[Libanon|libanonske]] vojske in [[Korpus mornariške pehote Združenih držav Amerike|ameriških marincev]], 1982. Za [[libanonska državljanska vojna|libanonsko državljansko vojno]] (1975–1990) so bile značilne številne tuje intervencije.]]
Mednarodna skupnost je imela šibke države za tarče prisvojitve njihovega teritorija ali kolonialne nadvlade ali pa so te države razpadle na majhne dele, ki so jih lokalne oblasti lahko učinkovito upravljale in branile. Mednarodne norme glede suverenosti so se spremenile v začetku druge svetovne vojne tako, da so podpirale in vzdrževale obstoj šibkih držav. Šibke države dobijo [[de jure|''de jure'']] suverenost, ki je enaka drugim državam, tudi takrat, ko nimajo [[de facto|''de facto'']] suverenosti ali nadzora nad svojim ozemljem, vključno z privilegiji mednarodne diplomatske priznanosti in enakega glasu v Organizaciji združenih narodov. Mednarodna skupnost jim ponuja razvojno pomoč, kar omogoča vzdrževanje videza funkcionalne moderne države; država daje vtis, da je sposobna zadostiti odgovornostim nadzora in reda.<ref>Hironaka, 2005, pp. 6</ref> Tvorba močnih režimov in norm mednarodnega prava proti teritorialni agresiji je močno povezana z dramatičnim upadom v številu meddržavnih vojn, čeprav se to pripisuje učinkom hladne vojne ali spreminjajoči naravi ekonomskega razvoja. Posledično je vojaška agresija, ki je privedla do priključitev ozemelj, postala deležna vedno večjega mednarodnega obsojanja, diplomatske cenzure, zmanjšanja mednarodne pomoči ali uvedbe ekonomskih sankcij. V primeru [[Kuvajt|kuvajtske]] invazije na Irak leta 1990 je mednarodna vojaška intervencija obrnila teritorialno agresijo.<ref>Hironaka, 2005, p. 16</ref> Podobno je mednarodna skupnost močno zavrnila priznavanje odcepljenih regij, medtem ko je zadrževala nekatere odcepljene samooklicane države kot je bil Somaliland, v negotovosti diplomatskega priznanja. Hironakina statistična študija je našla korelacijo, ki pravi, da je vsaka glavna mednarodna protiodcepitvena deklaracija povečala število potekajočih državljanskih vojn za 10 %, ali v skupnem za 114 % od 1945 do 1997.<ref>Hironaka, 2005, pp. 37-40</ref> Diplomatska in legalna zaščita, ki jo nudi mednarodna skupnost, kakor tudi ekonomska podpora šibkim vladam in odvračanje od odcepitev so imele nenančrtovane učinke na spodbujanje državljanskih vojn.
[[Slika:LTTE Sea Tigers attack vessel by sunken SL freighter.JPG|thumb|left|Leto 2003. Hitra bojna ladja uporniške skupine [[LTTE]] na Šrilanki pluje mimo razbitin oskrbovalne ladje LTTE, ki jo je potopilo vladno letalstvo med [[Šrilanška državljanska vojna|Šrilanško državljansko vojno]] (1983-2009).]]
Od leta 1945 je bilo v državljasnkih vojnah ogromno mednarodnih intervencij, ki so vojne le podaljšale. Intervencije obstajajo, odkar obstaja mednarodni sistem, vendar se je njihova narava bistveno spremenila. Značilno je postalo, da so vladajoče in opozicijske skupine prejemale tujo podporo, kar je omogočalo, da so se vojne nadaljevale tudi potem, ko so bili domači viri izkoriščeni. Supersile, kot so bile evropske velesile, niso nikoli čutile nobenega obžalovanja zaradi intervencij v državljanskih vojnah, ki so škodovale njihovim interesom, medtem ko so oddaljene lokalne sile, kot so bile ZDA, leta 1821 sprejele intervencionistično [[Monroejeva doktrina|Monroejevo doktrino]] zaradi dogodkov na ''dvorišču'' [[Srednja Amerika|Srednje Amerike]]. Velika populacija šibkih držav je po letu 1945 dovolila intervencije nekdanjih kolonialnih sil, lokalnih sil in sosednjih držav, ki so same pogosto imele šibke vire. Povprečno je bila državljanska vojna z meddržavno intervencijo 300 % daljša kot tista brez intervencije. Po razdelitvi na skupine je bila državljanska vojna z intervencijo le na eni stani 156 % daljša, medtem ko je intervencija na obeh straneh podaljšala povprečno državljansko vojno za dodatnih 92 %. Če je bila ena od intervenirajočih strani supersila, se je državljanska vojna podaljšala še za 72 %. Konflikt, kot je bila [[Angolska državljanska vojna]], v kateri je bila tuja intervencija na obeh straneh, vključno s supersilo (v primeru Angole sta bili 2), je bil 583 % daljši od povprečne državljanske vojne brez mednarodne intervencije.<ref>Hironaka, 2005, pp. 50-51</ref>
=== Učinki hladne vojne ===
| |||