Biodizel: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m slepa povezava |
izgorevanje -> zgorevanje |
||
Vrstica 152:
Transesterifikacijo z rastlinskim oljem sta že leta 1853 izvedla znanstvenika E. Duffy in J. Patrick, kar je več let, preden je dizlov motor sploh postal funkcionalno uporaben. Prvi model [[Rudolf Diesel|Rudolfa Diesla]], ki je imel en 3 m velik cilinder in vztrajnik, je bil v Augsburgu v Nemčiji 10. avgusta leta 1893 pognan na arašidovo olje. V spomin na ta dogodek je 10. avgust razglašen za Mednarodni dan
Večkrat se omenja, da je Diesel motor zasnoval za uporabo arašidovega olja, kar pa ne drži. Dizel je v objavi navedel, da je: »družba Otto na razstavi v Parizu leta 1900 (Exsposition Universelle) predstavila dizlov motor, ki je deloval z uporabo arašidovega olja zaradi zahtev francoskih oblasti. Tekel je tako tiho, da so ga ljudje komaj opazili. Motor sam je bil zgrajen za uporabo mineralnega olja, nato pa je deloval z uporabo rastlinskega olja brez da bi ga bilo potrebno modificirati. Francoske oblasti so izvajale testiranja možnosti uporabe arašidovega olja za proizvodnjo električne energije za uporabo v industriji; arašidi rastejo v velikih količinah v francoskih afriških kolonijah in se tam z lahkoto gojijo.«. Diesel je kasneje izvedel več s tem povezanih raziskav in postal naklonjen ideji.<ref>The Biodiesel Handbook, Chaper 2 - The History of Vegetable Oil Based Diesel Fuels, by Gerhard Knothe, ISBN 978-1-893997-79-0</ref> Leta 1912 je dejal: »Uporaba rastlinskih olj se trenutno morda zdi nepomembna, vendar lahko ta olja sčasoma postanejo ravno tako pomembna kot so danes izdelki iz fosilnih olj in premoga.«.
Kljub široki uporabi fosilnih goriv je že med leti 1920 in 1930 in kasneje med 2. svetovno vojno vladalo veliko zanimanje za uporabo rastlinskega olja v [[motorji z notranjim zgorevanjem|motorjih z notranjim
31. avgusta leta 1937 je univerza G. Chavanne v Bruslju pridobila patent 422.877 za »Postopek za transformacijo rastlinskega olja za uporabo za goriva« (fr. "Procédé de Transformation d'Huiles Végétales en de Vue Leur Utilisation comme Carburants "). Ta patent je opisoval alkoholizacijo (pogosto poznano kot transesterifikacijo) rastlinskega olja z uporabo [[Etanol|etanola]] (omenjen je tudi metanol) z namenom ločevanja maščobnih kislin in glicerola z zamenjavo glicerola s kratkimi linearnimi alkoholi. Postopek štejemo kot prvi primer pridobivanja biodizla na način, kot ga poznamo danes.<ref name=knothe>{{cite web
Vrstica 178:
Raziskave na področju transesterifikacije , uporabe in izboljšav (do primerljivosti s fosilnimi gorivi) sončničnega olja so se začele leta 1979 v Južni Afriki. Leta 1983, ko so bila motorna testiranja končana, je bil proces tudi objavljen na mednarodni ravni.<ref>SAE Technical Paper series no. 831356. SAE International Off Highway Meeting, Milwaukee, Wisconsin, USA, 1983</ref> Tehnologijo južnoafriških agrikulturnih inženirjev je privzelo avstrijsko podjetje Gaskoks in postavilo prvo pilotno proizvodnjo biodizla v novembru 1987, prvo tovarno za industrijsko proizvodnjo pa aprila 1989, ki je lahko predelala 30.000 ton oljne ogrščice na leto.
V 90. letih
Vrstica 200:
| doi =
| id =
| accessdate = 2007-11-20 |format=PDF}}</ref> It has been claimed biodiesel gives better lubricity and more complete combustion thus increasing the engine energy output and partially compensating for the higher energy density of petrodiesel.<ref>[http://www.unh.edu/p2/biodiesel/article_alge.html UNH Biodiesel Group]{{Dead link|date=March 2010}}</ref> Velja, da biodizel omogoča boljše mazanje in ima bolj popolno
Biodizel je tekočina različnih barv, ki variirajo med zlato in temno rjavo, odvisno od uporabljenih proizvodnih surovin. Se meša z vodo, ima visoko vrelišče in nizek uparjalni tlak. Plamenišče biodizla je večje od 130 °C<ref>{{cite web|url=http://www.biodiesel.org/pdf_files/fuelfactsheets/MSDS.pdf |title=Generic biodiesel material safety data sheet (MSDS) |format=PDF |date= |accessdate=2010-03-15}}</ref> in je precej višje od plamenišča fosilnega dizla pri 64 °C ali bencina pri -45 °C. Biodizel ima gostoto približno 0,88 g/cm3 in je višje od gostote fosilnega dizla, ki je pribižno 0,85 g/cm<sup>3</sup>. Biodizel praktično skoraj ne vsebuje žvepla<ref>{{cite web |url= http://www.astm.org/COMMIT/E48_MacDonald.pdf |title=E48_MacDonald.pdf (application/pdf Object) |work=astm.org |year=2011 [last update] |accessdate=May 3, 2012}}</ref> in se pogosto uporablja kot dodatek ULSD (dizel z ultra nizkimi vsebnostmi žvepla) za boljše mazanje (mazanje sicer v fosilnem dizlu zagotavljajo žveplove spojine).
| |||