Dišečnik: Razlika med redakcijama

''C. occidentalis''

}}

'''Dišečnik''' ([[Znanstvena klasifikacija živih bitij|znanstveno ime]] '''''Calycanthus''''') uvrščamo v [[družina|družino]] [[blagohudovke|blagohudovk]] (Calycanthaceae). V [[Slovenija|Sloveniji]] se uporabljajo še druga imena, in sicer blagoduh, dišeči les, jabolčnik in še katero bi našli. [[Samoniklo]] raste na jugovzhodu [[Severna Amerika|Severne Amerike]]. V [[Evropa|Evropi]] ga sadimo kot [[okrasna rastlina|okrasno rastlino]] in sicer vrsto floridski dišečnik (''Calycanthus floridus'') ter zahodni dišečnik (''Calycanthus occidentalis'').

 

==Opis==

Dišečnik je listopaden srednje velik [[grm]], ki zraste do 3 m v višino. Starejša rastlina tvori zelo gosto [[krošnja|krošnjo]]. [[poganjek|Poganjki]] so gosto dlakavi, [[brst]]i drobni in skoraj neopazni. Dišijo vsi deli rastline (od tod njeno ime) – [[cvet]]ovi, [[rastlinski list|listi]], [[korenina|korenine]], [[les]] in [[skorja]]. Predvsem v večernem času se okoli njega lahko zazna prijeten vonj po [[sadje|sadju]] ali po [[kafra|kafri]]. Nekateri pravijo, da diši po [[jagode|jagodah]] in [[klinčki|klinčkih]] oziroma [[cimet]]u. Listi so široko eliptični, dolgi od 5 do 12 cm, zgoraj temno zeleni, spodaj svetlejši, sivkasto zeleni in dlakavi. Jeseni so listi zlato rumeni. Cvetovi so zelo vpadljivi, z mnogimi venčnimi listi, rjavkaste ali rdeče barve, kar je odvisno od [[vrsta (biologija)|vrste]]. Obstaja tudi [[sorte|sorta]] z belimi cvetovi. Cvetovi se na dozorelem lesu pojavljajo od maja do konca julija. Je [[enodomnost|enodomna]] rastlina. [[Plod]] je vrčast, do 7 cm dolg suh [[orešek]], ki pa se pri nas razmeroma redko razvije.

 

Žlahtnitelji so razvili tudi že nekaj sort. Sorta 'Athens' se močno razveji že pri tleh in ima bele cvetove in jeseni zlato listje, 'Michael Lindsey' ima intenzivno dišeče cvetove in lepe bleščeče liste. Listi sorte 'Purpureus' so na spodnji strani škrlatni.