Odpre glavni meni

Spremembe

m
[[Slika:Tykistokoulun harjoiitus.jpg|thumb|Topničarska šola, ki so jo ustanovili antisocialisti med [[Finska državljanska vojna|finsko državljansko vojno]], 1918]]
 
Državljanske vojne v 19. stoletju in zgodnjem 20. stoletju so bile kratke. Državljanske vojne med 1900 in 1944 so povprečno trajale leto in pol.<ref>Hironaka, 2005, p. 1</ref> Država je oblikovala očiten center avtoritete v večini primerov, in državljanske vojne so se odvijale pod nadzorom države. To pomeni, da je lahko tisti, ki je nadzoroval prestolnico in vojsko, zatrl odpor. Upor, ki ni mogel hitro zasesti prestolnice in nadzorovati vojske, je bil obsojen na propad. Na primer, boji, povezani s [[Pariška komuna|pariško komuno]] (leta 1871), so potekali večinoma v Parizu in so se končali, ko se je vojska podprla parlament<ref>Hironaka, 2005, pp. 28-29</ref> v [[Versailles]]u in zavzela Pariz.
 
Moč nedržavnih dejavnikov je vodila v zmanjšanje pomena [[suverenost|suverenosti]] v 18. in 20. stoletju, kar je še bolj zmanjšalo število državljanskih vojn. [[Berberi|Berberski]] [[Piratstvo|pirati]] z [[Berberska obala|Berberske obale]] so bili priznani kot ''de facto'' država zaradi svoje vojaške moči. Berberskim piratom se zato ni bilo treba upirati [[Otomansko cesarstvo|Otomanskemu cesarstvu]] - državi, v kateri so živeli - da bi dosegli prepoznavnost svoje suverenosti. Države, kot sosta [[Virginia]] in [[Massachusetts]] v ZDA, nimajo statusa suverene države, vendar so politično in ekonomsko zelo neodvisne; s šibkim zveznim nadzorom, kar zmanjšuje težnje po odcepitvi.<ref>Hironaka, 2005, p. 29</ref>
 
Dve glavni globalni ideologiji, [[monarhizem]] in [[demokracija]], sta vodili do več državljanskih vojn. Bipolaren svet, razdeljen med ti dve ideologiji, se ni razvil, predvsem zaradi nadvlade monarhistov v tem obdobju. Monarhisti so običajno v drugih deželah intervenirali, da bi ustavili demokratično gibanje, ki je prevzemalo nadzor in oblikovalo demokratične vlade. Te so monarhisti videli kot nevarne in nepredvidljive. Velesile (kakor jih je definiral [[Dunajski kongres]] leta 1815: [[Velika Britanija]], [[Avstrijska monarhija|Avstrijska monarhija,]] [[Prusija]], [[Francija]], [[Rusija]]) so pogosto koordinirale intervencije v državljanskih vojnah drugih narodov, skoraj vedno na strani takratne vlade. Zaradi vojaške moči velesil so se te intervencije skoraj vedno izkazale kot odločne in so hitro končale državljanske vojne.<ref>Hironaka, 2005, p. 30</ref>
 
Vendar obstaja nekaj izjem, ki ne sledijo pravilu kratkih državljanskih vojn v tem obdobju. [[Ameriška državljanska vojna]] (1861–1865) je bila neobičajna zaradi vsaj dveh razlogov. Potekal je boj za lokalne identitete kot tudi za politične ideologije. Bolj kot z odločnim spopadom za prevzem nadzora nad prestolnico, kar je bila norma, se je končala skozi ''oslabitveno vojno ''(''war of attririonattrition''). Ravno tako je izjema [[Španska državljanska vojna]] (1936–1939), saj sta obe udeleženi strani prejemali podporo intervenirajočih velesil. Nemčija, Italija in Portugalska so podpirale opozicijskega voditelja [[Francisco Franco|Francisca Franca]], medtem ko sta Francija in [[Sovjetska zveza]] podpirali vlado.<ref>Hironaka, 2005, p. 31</ref>
 
=== Učinki hladne vojne ===