Državljanska vojna: Razlika med redakcijama

James Fearon, strokovnjak za državljanske vojne na [[Stanford University|Univerzi Stanford]], definira državljansko vojno kot »nasilen konflikt v deželi, kjer se vojskujejo organizirane skupine, katerih namen je prevzeti moč nad središči v regiji, ali spremeniti vladne politike.«<ref name=fearon/> Ann Hironaka opredeljuje, da je ena stran v spopadu [[vlada|vladna]].<ref name=hironaka3/> Intenziteta, pri kateri državljanska motnja postane vojna, je dogovorjena. Nekateri politični strokovnjaki definirajo kot državljansko vojno tisto, v kateri je več kot 10001.000 žrtev, <ref name=fearon/>, medtem ko jo drugi trdijo, da mora biti na vsaki strani vsaj 100 žrtev.<ref>{{navedi splet |author=Edward Wong |url=http://www.nytimes.com/2006/11/26/world/middleeast/26war.html?_r=1&oref=slogin |title=A Matter of Definition: What Makes a Civil War, and Who Declares It So? |work=New York Times |date=26. november 2006}}</ref> [[Correlates of War]], zbirka podatkov, ki jo uporabljajo preučevalci konfliktov, razvršča državljanske vojne glede na to, ali je zaradi vojne v enem letu umrlo več kot 10001.000 ljudi. To je majhno število glede na 1 milijon mrtvih v [[Druga sudanska državljanska vojna|Drugi sudanski državljanski vojni]] ali [[Kamboška državljanska vojna|Kamboški državljanski vojni]], izključuje pa več visoko publiciranih konfliktov, kot so bili [[The Troubles]] na [[Severna Irska|Severnem Irskem]] in boje [[Afriški nacionalni kongres|Afriškega nacionalnega kongresa]] v obdobju [[Apartheid|Apartheida]] v [[Južnoafriška republika|Južnoafriški republiki]].<ref name=hironaka3/>

Glede na kriterij 10001.000 žrtev/leto konflikta je bilo 213 državljanskih vojn v obdobju od 1816 do 1997; 104 so se zgodile v letih od 1944 do 1997.<ref name=hironaka3/> Če uporabimo omiljen kriterij 10001.000 žrtev, je med 1945 in 2007 90 državljanskih vojn, od tega jih je leta 2007 potekalo 20.<ref name=fearon/>

Strokovnjake, ki preučujejo vzroke državljanskih vojn, privlačita dve nasprotujoči si teoriji – pohlep ali zamera: ali konflikte povzroča to, kar ljudje so, pa naj bo to definirano v pojmih etničnosti, religije ali drugih družbenih pripisljivostipripisljivostih; ali se konflikti začnejo, ker je to v najboljšem ekonomskem interesu posameznikov ali skupin, da jih začnejo? Strokovne analize podpirajo zaključek, da so za napovedovanje pojava državljanske vojne ekonomski in strukturni dejavniki pomembnejši od dejavnikov identitete.<ref>See, for example, Hironaka (2005), pp. 9–10, and [[Paul Collier|Collier, Paul]], Anke Hoeffler and Nicholas Sambanis, "The Collier-Hoeffler Model of Civil War Onset and the Case Study Project Research Design," in Collier & Sambanis, Vol 1, p. 13</ref>

Velik delež primarnih dobrin v nacionalihnacionalnih izvozih signifikantnopomembno poveča tveganje konflikta. Dežela na »vrhuncu nevarnosti«, katere dobrine predstavljajo 32 % [[bruto domači proizvod|bruto domačega proizvoda]], imajo 22 % tveganje, da zapadajozapadejo v državljansko vojno v danem petletnem obdobju. Dežela brez izvoza primarnih dobrin ima 1 % tveganje. KoPo sorazdelitvi jihdežel disagregiralina skupine glede na vrsto izvoza, se je bila razlika pokazala le med grupiranjem na [[nafta|naftnenaftno]] in nenaftnenenaftno skupineskupino. Dežela z relativno nizko ravnjo odvisnosti od naftnega izvoza je imela malenkost nižje tveganje, medtem kot je visoka raven odvisnosti od nafte kot izvoznega sredstva rezultiralaimela vmalenkost malenostvišje višjem tveganjutveganje za državljansko vojno kot odvisnost dežele od druge primarne dobrine. Avtorji študije interpretirajorazlagajo to kot rezultat enostavnosti, s katero je mogoče izkoriščati ali zavzeti primarne dobinedobrine v primerjavi z drugimi oblikami dobindobrin. Lahko je zavzeti in nadzorovati izplen rudnika zlata ali naftnega polja v primerjavi s sektorjem obrti ali zdravstvenih storitev. <ref name=cs16>Collier & Sambanis, Vol 1, p. 16</ref>

Višji vpis moških v srednje šole, [[dohodek na prebivalca]] in delež ekonomske rasti so imeli signifikantenpomemben vpliv na zmanjševanje možnosti državljanske vojne. Specifično, odstotek moških, vključenih v srednjo šolo, ki je bil 10 % nad povprečjem, je zmanjšal možnost državljanske vojne za 3 %, medtem ko je delež rasti, višji več kot 1 %, zmanjšal možnost državljanske vojne za 1 %. Študija je interpretirala te tri dejavnike kot orodja, da se ljudje odpovedoodpovejo uporu. Nižja cena odpovedi uporu ga podkrepi.<ref name=cs16/> PovedanoZ drugače:drugimi besedami, mladi moški (ti sestavljajo večino udeležencev v državljanskih vojnah), se bodo manj verjetno pridružili upornikom, če bodo izobraženi ali bodo imeli dobro plačo in bodo lahko razumno sklepali, da bodo v prihodnosti uspeli.<ref>Henrik Urdal - [http://www.un.org/esa/population/publications/expertpapers/Urdal_Expert%20Paper.pdf A CLASH OF GENERATIONS? YOUTH BULGES AND POLITICAL VIOLENCE] - ''un.org.'' Retrieved 28 December 2012.</ref>

Nizek dohodek na prebivalca je bil predlagan med vzroki za zamero, in dakar spodbuja oborožen upor. Da bi bilo to res, bi morali pričakovati, da je ekonomska neenakost ravno tako signifikantenpomemben dejavnik v uporih, vendar ni. Študija je tako zaključila, da ekonomski model ''cene upora'' boljšebolje razloži te najdbe.<ref name="cs17" />

Visok delež razpršene populacije in v manjšem obsegu, prisotnost gorskega terena, sta povečala verjetnost konflikta. Oba dejavnika sta bila v prid uporu - populacijo, ki je razpršnarazpršena čez mejo dežele, je težje nadzorovati kot tisto, ki je zbrana v osrednji regiji; gore nudijo teren, kjer uporniki lahko iščejo zatočišče.<ref name=cs16/>

Večina trditev za ''zamero'' – teorijo, da se državljanske vojne začnejo zaradi vprašanj identitete bolljbolj kot ekonomije - soje bilebilo statistično insignifikantnenepomembnih, vključno z ekonomsko primerljivostjo, političnimi pravicami, etnično polarizacijo in religijsko frakcionalizacijo (tj. obstojem različnih religijskih skupin). Le etnična dominanca, kadar največja etnična skupina predstavlja večino populacije, poveča tveganje za državljansko vojno. Dežela, za katero je značilna etnična prevlada, ima skoraj dvojno možnost pojava državljanske vojne. Kombinirani učinki etničnih in religioznih frakcionalizacij (npr. večja je možnost, da bosta dve naključno izbrani osebi iz drugačne etnične ali religiozne skupine, manjša je možnost pojava državljanske vojne), so bili ravno tako signifikantnipomembni in pozitivni, kakor dolgo se je dežela izogibala etnični nadvladi. Raziskava je to interpretirala, da se bodo manjšine bolj verjetno uprle, če bodo čutile, da so nadvladane, toda upor se bo bolj verjetno zgodil v bolj homogeni populaciji in tako bolj kohezivni za upor. Ta dva dejavnika lahko vzajemno zmanjšujeta drug drugega.<ref name=cs18>Collier & Sambanis, Vol 1, p. 18</ref>

Več časa, kot je preteklo od zadnje državljanske vojne, manj verjetno je, da se bo konflikt ponovil. Raziskava ima za to dve možni razlagi: osnovano na možnosti in osnovano na ''zameri''. Pretečeni čas lahko predstavlja [[depreciacija|depreciacijo]] kapitala, za katerega so se borili uporniki in tako poveča ceno obuditve konflikta. Alternativno, pretekli čas lahko predstavlja stopenjski proces ozdravitve starih sovražnikov. Študija je ugotovila, da je navzočnost diaspore bistveno znižala pozitivni učinek časa, saj so sredstva iz diaspore ponastavila depreciacijo za upornike značilnega kapitala.<ref name=cs18/>

Ann Hironaka, avtorica dela »''Neverending Wars«'', deli moderno zgodovino državljanskih vojn sledeče:

V Evropi 19. stoletja je čas trajanja državljanskih vojn padelznatno signifikantnopadel, predvsem zaradi narave konfliktov kot bojev za centre moči v deželi, moči centraliziranih vlad, in navadno hitrih in odločnih intervencij drugih držav, ki so podprle vlado. Po drugi svetovni vojni je trajanje vojn preraslo norme, ki so veljale v obdobju pred 19. stoletjem, predvsem zaradi šibkosti mnogih postkolonialnih držav in intervencij glavnih sil na obeh straneh konflikta. Najbolj očitna lastnost, ki jo imajo državljanske vojne je, da se dogajajo v ''šibkih deželah''. <ref>Hironaka, 2005, p. 28</ref>

[[Hladna vojna]] (1945–1989) je omogočala svetovno omrežje materialne in ideološke podpore, ki je podaljševala državljanske vojne. Te so se večinoma odvijale v šibkih nekdanjih kolonialnih deželah, bolj kot v relativno močnih državah, ki so bile povezane v [[Varšavski pakt]] in v [[NATO]]. V nekaterih primerih so velesile vsiljevale ideologijo hladne vojne v lokalne konflikte; v drugih so lokalni akterji uporabljali to ideologijo, da bi pridobili pozornost velesil in njihovo podporo. Z uporabo ločene statistične ocene, kot je bila uporabljena prej za intervencije, so državljanske vojne, ki so vključevale pro- ali protikomunistične sile, trajale 141 % dlje kot povprečen nehladnovojni konflikt. Hladnovojna državljanska vojna, ki je pritegnila intervencijo velesil, je značilno trajala več kot trikrat dlje kot druge državljanske vojne. Konec hladne vojne, ki ga označuje padec [[Berlinski zid|Berlinskega zidu]] leta 1989, je pomenil skrajšanje trajanja hladnovojnih državljanskih vojn v 92 % – to pomeni skoraj 10-kratni porast v deležu razrešitve hladnovojnih državljanskih vojn. Dolge državljanske vojne, povezane s hladno vojno, vključujejo [[Gvatemalska državljanska vojska|Gvatemalsko]] (1960–1996), [[Salvadorska državljanska vojna|Salvadorsko]] (1979–1991) in [[Nikaragovska državljanska vojna|Nikaragovsko]] (1970–1990).<ref>Hironaka, 2005, pp. 48-50</ref>