Centralno pokopališče Žale: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 22:
| designation1_number = 384
}}
'''Centralno pokopališče Žale''' je največje [[pokopališče]] v [[Ljubljana|Ljubljani]] in Sloveniji. Spada pod [[četrtna skupnost Ljubljane|četrtno skupnost]] [[Bežigrad]]) in v [[Mestna občina Ljubljana|
Pri ureditvi pokopališča so
== Zgodovina ==
=== 1927 - 1936 ===
Zaradi 120-letne uporabe pokopališča pri Sv. Krištofu je bilo ob pričetku 20. stoletja stanje na starem pokopališču na robu Bežigrada že nevzdržno, tako da se je ljubljanska mestna oblast odločila urediti novo pokopališče. Do maja 1905 je mesto uspelo odkupiti 117.000 kvadratnih metrov zemljišča na [[Ljubljansko polje|Ljubljanskem polju]]. Načrtovanje novega pokopališča je potekalo pod vodstvom [[Ferdinand Trumler|Ferdinanda Trumlerja]], ki je zgradil že [[Škofovi zavodi, Ljubljana|ljubljanske Škofove zavode]].<ref>Milena Piškur: ''Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču'' (Ljubljana, 2004), str. 7.</ref> Samo pokopališče je bilo odprto leta [[1906]] v sklopu [[Župnija Ljubljana - Sv. Križ|župnije Ljubljana - Sv. Križ]] okoli [[cerkev sv. Križa, Ljubljana|cerkve sv. Križa]]. Pokopališče je bilo blagoslovljeno 2. maja in že nasledji dan je bil opravljen prvi [[pokop]], ko je bil tu pokopan [[duhovnik]] [[Martin Malenšek]], ki so ga sem prepeljali s starega [[Navje, Ljubljana|pokopališča Sv. Krištofa (Navje)]].<ref>Milena Piškur: ''Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču'' (Ljubljana, 2004), str. 8.</ref>
[[Prva svetovna vojna]] je povzročila, da so tu pokopali okoli 6100 [[padel v boju|padlih]] oz. umrlih [[vojak]]ov iz vseh vpletenih strani<ref name="Milena Piškur 2004">Milena Piškur: ''Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču'' (Ljubljana, 2004), str. 10.</ref>; Ljubljana je bila sedež več [[vojaška bolnišnica|vojaških bolnišnic]]. Na Žalah so tako pokopavali le [[rimokatolik]]e, medtem ko so vojake ostalih [[veroizpoved]]i ([[evangeličani|evangeličane]], [[judje|Jude]] in [[muslimani|muslimane]]) pokopavali na drugih pokopališčih. Leta [[1923]] so pričeli pokopavati Jude in muslimane na Žalah; v začetku so bili pokopani na zunanji strani pokopališčnega zidu.<ref name="ReferenceA">Milena Piškur: ''Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču'' (Ljubljana, 2004), str. 11.</ref> Po vojni so na pokopališču med drugim pokopali še [[judenburške žrtve]] ter postavili kip [[Kranjski Janez, Ljubljanske Žale|Kranjskega Janeza]].<ref name="ReferenceA"/>
Vrstica 38:
=== [[Plečnikove Žale]] ===
Sprva je bil za
▲Sprva je bil za prenovo zadolžen arhitekt [[Ivo Spinčič]], toda zaradi nestrinjanja naročnikov z njegovim načrtom, je leta [[1936]] projekt prevzel [[Jože Plečnik]]. Naslednje leto je že predložil prvi načrt za poslovilni kompleks ([[Vrt vseh svetih]]), na podlagi katerega so leta 1939 pričeli graditi s pomočjo gradbenika [[Emil Tomažič|Emila Tomažiča]]<ref name="Dedi.si - Plečnikove Žale">[http://www.dedi.si/dediscina/158-plecnikove-zale Dedi.si - Plečnikove Žale]</ref>, tako da je bil do leta [[1940]] zgrajen novi del z mrliškimi vežicami in molilnico - [[Plečnikove Žale]]; po temu delu je dobilo ime celotno pokopališče v letih v [[druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]]. Pokopališče, katerega je poleti 1940 blagoslovil [[Gregorij Rožman]], pa ni bilo dokončano in pričetek druge svetovne vojne v Jugoslaviji je še prekinil nadaljevanje del.<ref name="Dedi.si - Plečnikove Žale"/>
=== Druga svetovna vojna in pozneje ===
Vrstica 45 ⟶ 44:
Med samo drugo svetovno vojno je bilo pokopališče sprva izven [[Pot spominov in tovarištva|okupacijske žične ovire]], toda pozneje so prestavili žico, tako da je celotno staro pokopališče bilo znotraj ograjene Ljubljane. Po vojni se je [[vera|verska]] plat pokopališča močno zmanjšala, saj je oblast leta [[1946]] razlastila [[Rimskokatoliška Cerkev v Sloveniji|Rimskokatoliško Cerkev]] lastništva nad pokopališčem in celotno pokopališče je bilo preimenovano iz ''Pokopališče Sv. Križa'' v ''Pokopališče Žale''. Današnja ''Pot spominov in tovarištva'' zaradi poznejše širitve pokopališče teče skozi same Žale. Leta [[1962]] so ponovno morali razširiti pokopališče (tokrat del B do Poti spominov in tovarištva), hkrati pa so začeli istega leta urejati samo pokopališče. Tako so na predlog [[Avstrija|Avstrije]] postavili [[spominska ploščad avstrijskih vojakov druge svetovne vojne, Ljubljana|spominsko ploščad avstrijskih vojakov druge svetovne vojne]]. Naslednje leto pa je sledil prekop vseh italijanskih vojakov, katerih posmrtne ostanke so prepeljali v [[Italija|Italijo]]. Samo italijansko [[vojaško pokopališče]] pa je ostalo kot [[spomenik]]. Uredili so grobišče talcev, postavili so Boljkov spomenik žrtvam vojne in vodnjak življenja Zdenka Kalina. Do leta [[1968]] so tu opravljali le klasične [[krsta|krstne]] pokope, tega leta so zgradili [[Upepeljevalnica Žale Ljubljana|Upepeljevalnico Žale Ljubljana]] in tako omogočili tudi [[žara|žarne]] pokope. Postopoma so začeli opuščati Plečnikove mrliške vežice.
Leta [[1974]] so bili ponovno primorani odpreti nov del (del C), kjer so zgradili tudi [[krematorij]],
Z prihajajočimi [[politika|političnimi]] spremembami se je v zadnjih [[1980.|80. letih]] 20. stoletja spremenil tudi odnos do verskih pokopov. Leta [[1987]] so zgradili novo [[župnijska cerkev|župnijsko]] [[cerkev Vseh svetih, Ljubljana|cerkev Vseh svetih]] in istega leta pričeli tudi obnavljati Plečnikove Žale, ki so postopoma propadale vse od konca druge svetovne vojne. Dve leti pozneje ([[1989]]) so posadili tudi [[Lipa sprave, Ljubljana|Lipo sprave]] in zgradili [[kenotaf za žrtve dachavskih procesov]].
| |||