Brandenburg (volilna kneževina): Razlika med redakcijama

 

Volilni knez Jurij Viljem (1619-40), sin Ivana Sigismunda, se je v tridesetletni vojni prilagajal močnejši strani. Leta 1627 se je povezal s cesarjem [[Ferdinand II. Habsburški|Ferdinandom II.]], prestopil leta 1631 na nasprotno stran k švedskemu kralju [[Gustav II. Adolf|Gustavu II. Adolfu]] in se po [[Praški mir|praškem miru]] leta 1635 spet priključi cesarju in vojvodini Saški. Vendar to ni obvarovalo njegove dežele, po kateri so ropale tako zavezniške kot sovražne vojske in jo popolnoma opustošile; število prebivalstva se je zmanjšalo na polovico, ponekod celo na tretjino.

 

Njegov naslednik [[Friderik Viljem, Veliki volilni knez]] (1640-88) je z [[Vestfalski mir|vestfalskim mirom]] leta 1648 dobil del Pomorjanskega (Hinterpommern), škofije Cammin, Hlaberstadt in Minden ter razpolagalno pravico do čakanja na nadškofijo Magdeburg (ki je Brandenburgu pripadla leta 1680). V letih 1657-60 (dokončno z mirom v Olivi) je uveljavil suverenost nad vojvodino Prusijo. Leta 1651 je vzpostavil centralno vodenje države s tajnim svetom na čelu in razvejano strukturo uprave po regijah in resorjih. Vpeljal je stalne davke in stalno vojsko. Odvzel je oblast plemstvu a mu istočasno omogočil, da je zavzelo vodilne položaje v vojski. Vzpodbujal je priseljevanje, po vzoru [[Republika Nizozemska|Nizozemske]] je vpeljal moderno kmetijstvo, izboljšal prometne povezave s kanali, ki so povezovali reke. S [[Potsdamski edikt|potsdamskim ediktom]] je leta 1685 omogočil organizirano priseljevanje francoskih [[Hugenoti|hugenotov]] in drugih verskih pribežnikov.