Vasilij II. Vasiljevič: Razlika med redakcijama

m
m/dp
(novo)
 
m (m/dp)
{{bioslika|islike=Vasil2b.gif}}
 
'''Vasilij II. Vasiljevič''' tudi '''Vasilij Slepi''' (rusko {{jezik-ru|Васи́лий II Васи́льевич Тёмный}}), [[Velika moskovska kneževina|moskovski]] [[veliki knez]], * [[10. marec]] [[1415]], [[Moskva]], † [[27. marec]] [[1462]], Moskva.
 
Vasilij II. je leta 1425, komaj desetleten, podedoval po očetu položaj velikega kneza v Moskvi in [[Vladimir, Rusija|Vladimiru]], vendar je trdno zavladal šele leta 1450, po dolgem in utrujajočem boju z družino svojega strica. Boj za oblast je bil poln preobratov; Vasilij je trikrat izgubil položaj velikega kneza, ob tretji izgubi je bil tudi oslepljen. Nazadnje je vendarle uspel premagati nasprotnike, povečati in zaokrožiti ozemlje [[Velika moskovska kneževina|Velike moskovske kneževine]] in jo politično utrditi. [[Ruska pravoslavna Cerkev]] se je v njegovem času odcepila od [[Carigrajska patriarhija|carigrajske patriarhije]].
 
== Nastop vladanja ==
 
Vasilij je bil najmlajši in edini preživeli sin velikega kneza Moskve in Vladimira, [[Vasilij I. Dimitrijevič|Vasilija I. Dimitrijeviča]] in Sofije Vitovtovne. Oče mu je zapustil položaj velikega kneza, s čemer pa se ni strinjal njegov stric Jurij Dmitrijevič, knez [[Zvenigorod]]ski in [[Galič, Rusija|Gališki]], ki je želel obnoviti nekdaj veljavni sistem starešinstva, ki bi prinesel oblast njemu kot najstarejšemu v klanu. Ostalo sorodstvo je Vasilija podpiralo, pa tudi [[patriarh]] Fotije mu je bil naklonjen. Leta 1428 je bilo dogovorjeno, naj o sporu razsodi [[Mongoli|mongolski]] [[kan]], formalno nadrejen moskovski kneževini. Kan [[Zlata horda|Zlate horde]] Kučuk Mehmed je razsodil (1431) v prid Vasilija II. Šestnajstleten je bil kronan za moskovskega velikega kneza v Uspenski katedrali v Moskvi (dotlej so bila kronanja vedno v Vladimiru).
 
== Boj za oblast s stričevo družino ==
 
Vendar se stric Jurij zahtevi po knežjem naslovu ni odrekel. Vasilij II. je v vlogi velikega kneza med bojarji postopoma izgubljal naklonjenost. To je vzpodbudilo strica, da je skupaj s sinovi (Vasilijem Škilavim Dimitrijem Šemjakom in Dimitrijem Lepim) leta 1433, po Vasilijevi poroki s hčerko [[Malojaroslavec|malojaroslavskega]] kneza, Marijo Jaroslavno, prešel v napad. Preden je Vasilij II. uspel zbrati svojo vojsko, so ga premagali na reki [[Kljazma|Kljazmi]] (1433). Vasilija so ujeli. Jurij se je v Moskvi proglasil za velikega kneza. Vasilija očitno ni upal usmrtiti (čeprav so ga sinovi k temu nagovarjali); izgnal ga je v [[Kolomna|Kolomno]], 110 km jugovzhodno od Moskve.
Leta 1434 je prišlo do prave zmede medsebojnih bojev, izdajstev, prehodov z ene na drugo stran. Dimitrij Šemjak je zapustil Vasilija II. in se pridružil bratu Vasiliju Škilavemu. Sreča mu ni bila naklonjena, Vasilij II. ga je vrgel v temnico, Vasilija Škilavega pa premagal v bitki pri [[Rostov]]u (1436), ga zajel in oslepil. Dimitrij Šemjak je nekoliko kasneje prišel iz ječe in avtomatsko postal vodja nadaljevanja upora, ki je trajal do leta 1441, ko je sprte strani pomiril iguman Trojiškega samostana, Zenobija.
 
== Osamosvojitev ruske pravoslavne cerkve ==
 
Med tem so Turki vse bolj ogrožali [[Bizantinsko cesarstvo|Bizanc]] in cesar [[Janez VIII. Paleolog]] se je v stiski pogovarjal o možnosti unije s katoliško cerkvijo. Leta 1439 se je udeležil [[Cosimo de' Medici Starejši#V miru|ekumenskega koncila v Firencah]], na katerem je carigrajska pravoslavna cerkev priznala podložnost papežu, sprejela katoliške dogme, vendar zadržala pravico do svojih obredov. Koncila se je udeležil tudi [[metropolit]] ruske pravoslavne cerkve Izidor, po narodnosti Grk. Po dokaj provokativnem povratku v Moskvo, s križem na čelu sprevoda, ga je dal Vasilij II. zapreti<ref>kasneje je pobegnil in postal v Rimu kardinal.</ref>. Ruska pravoslavna cerkev je zavrnila sklepe firenškega zbora in prekinila odnose s [[Carigrajski patriarhat|carigrajskim patriarhatom]]. Leta 1448 so ruski episkopi izbrali novega metropolita Ivana. S tem se je ruska pravoslavna cerkev osamosvojila. Ni pozabila, kako odločno se je Vasilij II. postavil na njeno stran, in mu je bila odtlej popolnoma lojalna. Postopoma je postala podrejena državi. Kmalu je prišlo do padca Bizanca (1453), v čemer je moskovska cerkev videla božjo kazen. Središče pravoslavne cerkve se je pomaknilo v Moskvo, ruski narod pa se je s časom začel čutiti nosilca njenega poslanstva.
<ref>kasneje je pobegnil in postal v Rimu kardinal.</ref>.
Ruska pravoslavna cerkev je zavrnila sklepe firenškega zbora in prekinila odnose s [[Carigrajski patriarhat|carigrajskim patriarhatom]]. Leta 1448 so ruski episkopi izbrali novega metropolita Ivana. S tem se je ruska pravoslavna cerkev osamosvojila. Ni pozabila, kako odločno se je Vasilij II. postavil na njeno stran, in mu je bila odtlej popolnoma lojalna. Postopoma je postala podrejena državi. Kmalu je prišlo do padca Bizanca (1453), v čemer je moskovska cerkev videla božjo kazen. Središče pravoslavne cerkve se je pomaknilo v Moskvo, ruski narod pa se je s časom začel čutiti nosilca njenega poslanstva.
 
== Ponoven spopad z bratrancem. Oslepitev in zmaga. Zadnja leta ==
 
7. julija 1445 so Mongoli [[Kazanski kanat|Kazanskega kanata]] na pohodu proti Moskvi v bitki pri [[Suzdalj]]u popolnoma premagali maloštevilne Ruse in zajeli Vasilija II., kateremu Dimitrij Šemjak ni poslal pričakovane pomoči. Ranjenega Vasilija so v verigah pripeljali v [[Kazan]]. 14. julija je v Moskvi izbruhnil velik požar, ki je poškodoval tudi del moskovskega obzidja. Moskva je bila popolnoma izpostavljena sovražniku, a Mongoli so se iz neznanega razloga vrnili v Nižni Novgorod.
Od leta 1449 mu je pomagal vladati najstarejši sin Ivan, kasnejši car [[Ivan III. Vasiljevič|Ivan III.]]
 
== Družina ==
 
Vasilij II. je bil poročen z Marijo Jaroslavno, hčerko kneza Jaroslava Borovskega. Imela sta 8 otrok, od katerih so otroško dobo preživeli:
== Opombe==
 
{{opombesklici|1}}
 
==Viri==
 
{{lifetime|1415|1462| Vasilij II. Vasiljevič}}
 
[[Kategorija:Moskovski veliki knezi]]
[[Kategorija:Rurikidi]]