Al Andaluz: Razlika med redakcijama

Njegovi potomci so kot kordovski emirji uradno vladali v Al Andaluzu in občasno v delih zahodne severne Afrike približno stopetdeset let. Njihova resnična oblast, predvsem v severnih pokrajinah na meji s krščanskimi kraljestvi, je nihala in bila odvisna od kompetentnosti vladajočega emirja. Oblast emirja Abdalaha Ibn Mohameda, naprimer, je okoli leta 900 segala samo do predmestij Córdobe. Njegov vnuk [[Abd Al Rahman III.]], ki ga je nasledil leta 912, ni samo hitro obnovil moči Omajadov v vsem Al Andaluzu, ampak jo je celo razširil v zahodno severno Afriko. Leta 929 se je razglasil za [[kalif]]a in dvignili emirat na položaj, na katerem je lahko tekmoval ne samo z abasidskim kalifom v Bagdadu ampak tudi s šiitskim kalifom v [[Tunis]]u, s katerim je takmoval za oblast v severni Afriki.

 

 

Obdobje kalifata je bilo zlata doba Al Andaluza. Namakalni sistemi so omogočali obilje poljskih pridelkov, ki so jih dopolnjevali z uvozom z [[Bližnji vzhod|Bližnjega vzhoda]]. Kmetijstvo je bilo mnogo naprednejše kot drugje v Evropi. Córdoba je imela morda 500.000 prebivalcev in prehitela [[Konstantinopel]], ki je veljal za največje in najuspešnejše mesto v Evropi.<ref>Chandler, T. 1987, ''Four Thousand Years of Urban Growth: An Historical Census'', St. David's University Press ([http://www.etext.org/Politics/World.Systems/datasets/citypop/civilizations/citypops_2000BC-1988AD etext.org]). ISBN 0-88946-207-0.</ref> V islamskem svetu je bila Córdoba eno od vodilnih kulturnih središč. Delo njenih najpomembnejših filozofov in znanstvenikov, predvsem polihistorja [[Ibn Rušd|Averroesa]] in kirurga [[Abulcasis]]a, je imelo velik vpliv tudi na intelektualno življenje srednjeveške Evrope.