Dvojina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Bot: Migracija 2 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:Q110022 |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
Slovenščina je sicer eden zelo redkih jezikov, ki je ohranila dvojino, in jo v polni meri skoraj neokrnjeno uporablja.
Dvojina je bila prisotna v [[praindoevropščina|indoevropskem prajeziku]] in poznali so jo številni stari indoevropski jeziki, npr. [[sanskrt]], [[avestijščina]], [[stara grščina]], in [[stara cerkvena slovanščina]]. Med [[germanski jeziki|germanskimi jeziki]] je [[gotščina]] poznala osebne zaimke in glagolske končnice za 1. in 2. osebo dvojine, [[stara angleščina]] in [[stara nordijščina]] pa zgolj osebne zaimke za 1. in 2. osebo. Med slovanskimi jeziki so dvojino danes v celoti ohranile samo še [[slovenščina]], [[hrvaščina]] ([[čakavščina]]) in obe [[Lužiška srbščina|lužiški srbščini]]. Nekateri govori zahodnega narečja [[Beloruščina|beloruščine]] ločijo le še posebne dvojinske oblike za imenovalnik in tožilnik samostalnikov ženskega spola a-jevske sklanjatve: ''adna karova'' »ena krava«, ''dźvie karovie'' »dve kravi«, ''try karovy'' »tri krave«. [[Litovščina]] ima posebne dvojinske oblike osebnih zaimkov, katerih uporaba je v standardni zvrsti fakultativna, v nekaterih narečjih pa še vedno obvezna: ''aš'' »jaz«, ''mudu'' »midva«, ''mes'' »mi«.
V številnih drugih jezikih, ki zdaj več nimajo dvojine, so se ohranile oblike, ki kažejo na njeno nekdajno navzočnost, kot naprimer v [[ruščina|ruščini]], kjer je »двумя [''dvumja''] ''dvema''« v orodniku množine števnika »dva«, medtem kot je običajna končnica za orodnik množine »-ami«, kot v slovenski množini; tudi še v [[švedščina|švedščini]] je »vor ''naš''«, vendar se v [[islandščina|islandščini]] ista beseda glasi »ykkur«, kar je ostanek prvotne germanske dvojine. Sledovi dvojine so ohranjeni tudi v [[škotska gelščina|škotski gelščini]].
| |||