Avstro-Ogrska: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
IP 213 (pogovor | prispevki)
IP 213 (pogovor | prispevki)
Vrstica 191:
== Prva svetovna vojna in konec monarhije (1914–18) ==
[[Slika:Klgft ztg 19140801.jpg|sličica|Poziv k splošni mobilizaciji v avstro-ogrsko vojsko, objavljen 1. avgusta 1914 v ''Klagenfurter Zeitung'']]
V Avstro-Ogrski je bila javnost prepričana, da so za atentat na Franca Ferdinanda odgovorni Srbi. Avstrijsko-srbska polemika v tisku je ogorčenje še zaostrila. Stari cesar je bil v glavnem izločen iz dogajanja. Za avstrijskega zunanjega ministra grofa [[Leopold Berchtold|Leopolda von Berchtolda]] je bilo odločilno, da je ukrepanje proti Srbiji podprla Nemčija. Srbiji je izdal ultimat z zahtevo, [[Avstroavstro-Ogrskiogrski ultimat Srbiji|ultimat]] z zahtevo, da brez odlašanja aretirajo pobudnike atentata in organizatorje protiavstrijske propagande]]. Srbija je sprejela vse točke ultimata razen določila, po katerem bi morali dovoliti, da bi v preiskavi sodelovali tudi avstrijski policijski organi. To je Avstro-Ogrski formalno zadostovalo, da je 28. junija 1914 napovedala Srbiji vojno.
 
Dogodki so se potem kar vrstili: 1. avgusta je Nemčija napovedala vojno Rusiji in 3. avgusta Franciji; nemška vojska je vkorakala v nevtralno Belgijo, zaradi česar je 4. avgusta Velika Britanija napovedala vojno Nemčiji. 5. avgusta je Črna gora, ki je že prej podprla Srbijo, napovedala vojno Avstro-Ogrski in 6. avgusta je Avstro-Ogrska napovedala vojno Rusiji. Začela se je [[prva svetovna vojna]], ki pa se je dejansko že dolgo časa napovedovala z nemškim oboroževanjem ter ruskim in avstro-ogrskim pritiskom na Balkan.
Vrstica 197:
Kljub temu da je bila avstro-ogrska vojska slabše oborožena od vojska drugih velesil, je v monarhiji vladalo optimistično, bojevito razpoloženje z mislijo na hitro zmago. Vendar so že prvi boji proti Srbom na [[Balkansko bojišče|balkanskem bojišču]] (hud poraz v [[Kolubarska bitka|kolubarski bitki]], december 1914) in boji proti Rusom na [[Vzhodna fronta (prva svetovna vojna)|vzhodni fronti]] v Galiciji prinesli velike izgube in padec ugleda avstro-ogrske vojske. Vojaško je postajala vse bolj odvisna od Nemškega cesarstva. Le z nemško pomočjo je lahko leta 1915 ponovno zavzela Galicijo. Na Balkanu sta se [[Centralne sile|centralnim silam]] priključili Turčija in Bolgarija in leta 1915 so si podvrgle Srbijo, Črno goro in Albanijo, niso pa uspele zavzeti [[Solun]]a. Aprila 1915 je s tajnim [[Londonski sporazum (1915)|londonskim sporazumom]] na strani [[Ananta|antante]] (ki ji je tedaj bolje kazalo) vstopila v vojno [[Italijansko kraljestvo|Italija]], za kar je dobila obljubljeno Južno Tirolsko, Gorico, Trst, Istro, velik del Dalmacije in protektorat nad Albanijo. Vzpostavili sta se avstrijsko-italijanski [[tirolska fronta]] in [[soška fronta]], na kateri se je do oktobra 1917 odvilo 12 bitk z veliko žrtvami in z veliko udeležbo Slovencev na obeh straneh fronte.
 
Že od začetka leta 1914 je, zaradi ponovnih obstrukcij v ''reichsratu''državnem zboru, avstrijska vlada pod vodstvom grofa [[Karl Stürgkh|Karla Stürgkha]] vladala v razmerah izrednega stanja po § 14, t. j. brez ''reichsrata''državnega zbora. Ko se Stürgkh na večkratne pozive, naj skliče ''reichsrat''državni zbor, ni odzval, ga je 21. oktobra 1916, v znak nasprotovanja avstrijski vojni politiki, ustrelil [[Friedrich Adler]] (radikalni sin zmernega vodje socialdemokratske stranke Viktorja Adlerja). Vendar tudi ministrski predsedniki, ki so Stürgkhu sledili, dogovora med Nemci in Čehi niso mogli doseči. Poleg političnih nesoglasij pa je monarhijo posebno v mestih in industrijskih predelih na zahodu že močno prizadevalo pomanjkanje hrane in delavcev, pa tudi sabotaže v slovanskih predelih.
 
21. novembra 1916 je umrl Franc Jožef. Novi cesar [[Karel I. Habsburško-Lotarinški|Karel I.]] (sin Ota Franca Jožefa, brata Franca Ferdinanda), je bil politično neizkušen; ker pa je prej sodeloval v vojni kot častnik za zveze, je bolje od ostalih voditeljev poznal krutosti vojne in jo je na vsak način skušal zaustaviti; pri tem ni naletel na posluh okolice, ki je še vedno verjela nemški propagandi, da je končna zmaga blizu. Karlu je bilo jasno, da Nemčija proti [[Združene države Amerike|Združenim državam]], ki so 6. aprila 1917 Nemčiji napovedale vojno, ne more zmagati. S pomočjo burbonsko-[[Parma (pokrajina)|parmskih]] svakov, bratov žene [[Cita Burbonsko-Parmska|Cite]], Siksta in Ksaverja, ki sta služila v belgijski vojski, je navezal stike z zavezniki. Vendar so avstrijska tajna prizadevanja za mir prišla na dan na neprimeren in popačen način, kar je povzročilo nezaupanje na strani antante, Nemci pa so odtlej Avstrijce še močneje vezali nase, tako da v vojaških zadevah skoraj niso mogli več samostojno odločati.
 
Ko se je ''reichsrat''državni zbor 30. maja 1917 ponovno sestal, je slovenski poslanec [[Anton Korošec|dr. Anton Korošec]] prebral [[Majniška deklaracija (1917)|majniško deklaracijo]], v kateri so južnoslovanski poslanci zahtevali združitev vseh slovenskih, hrvaških in srbskih ozemelj znotraj Avstro-Ogrske v samostojno in od vsake tuje oblasti neodvisno državno telo pod žezlom Habsburžanov.
 
[[Februarska revolucija]] v Rusiji je, potem ko se je car [[Nikolaj II. Ruski|Nikolaj II.]] že odločil za mir, na oblast pripeljala republikansko levo-meščansko vlado, ki je vojno nadaljevala, kar je od nje odvrnilo vojne naveličani ruski narod in končno pripeljalo do zmage komunistične [[Oktobrska revolucija|oktobrske revolucije]] (7. november). Novi vladarji so takoj ponudili mir, ki je bil z Nemčijo sklenjen 3. marca 1918 [[Vzhodna fronta (prva svetovna vojna)#Mir v Brest-Litavsku|v Brest-Litavsku]] po nareku nemških vojaških krogov; glavne ozemeljske izgube so prizadele [[Finska|Finsko]], [[Baltske države|obbaltske države]], Poljsko in Ukrajino, medtem ko je z Rusi naseljeno ozemlje ostalo nedotaknjeno.
Vrstica 209:
Sestanek nemškega cesarja [[Viljem II. Nemški|Viljema II.]] in Karla I. v maju 1918 v nemškem glavnem stanu v mestu [[Spa]] je bistveno okrepil položaj političnih emigrantov iz Avstro-Ogrske v zavezniškem taboru. Koncem junija 1918 so Francozi priznali češki narodni svet v Parizu ([[Edvard Beneš|Beneš]], [[Tomáš Garrigue Masaryk|Masaryk]]) kot vlado zavezniške države, kasneje so se priznanju pridružili tudi drugi zavezniki; s tem so avstrijski oblasti odvzelo avtoriteto nad slovanskimi narodi v monarhiji.
 
Avgusta 1918 so AngležiBritanci prebili nemško zahodno fronto, septembra sta napadli srbska in francoska vojska v Makedoniji, [[solunska fronta]] je razpadla, Bolgari in TurkiOsmani so prosili za premirje.
 
Avstro-Ogrska je začela od znotraj razpadati. Ameriški predsednik [[Woodrow Wilson|Wilson]] je v deseti točki svojega programa štirinajstih točk zapisal, da je "treba narodom Avstro-Ogrske ob prvi priložnosti omogočiti avtonomni razvoj". Toda dogodki so šli dlje:
* 6. oktobra je bil v Zagrebu ustanovljen [[Narodni svet SHS|narodni svet]] (parlament) vseh avstro-ogrskih južnih Slovanov pod predsedstvom [[Anton Korošec|dr. Antona Korošca]],
* 17. oktobra je cesar Karel izdal manifest, ki je obljubljal narodom avstrijskega dela monarhije narodnostne države, vendar prepozno,
* 21. oktobra so se na Dunaju sestali poslanci nemškega govornega območja monarhije (izvoljeni v ''reichsrat''državni zbor na zadnjih volitvah leta 1911) in se, sklicujoč se na pravico samoodločbe, proglasili za začasno narodno skupščino samostojne [[Nemška Avstrija|nemško-avstrijske države]],
* 28. oktobra so v Pragi predstavniki štirih čeških strank proglasili češkoslovaško samostojnost,
* 29. oktobra je dunajska vlada zaprosila zmagovite zahodne zaveznice za premirje. Istega dne so v Ljubljani na ljudskem shodu praznovali narodno osvoboditev, v Zagrebu pa je narodni svet razglasil Slovenijo, Hrvaško z Dalmacijo in Istro, Bosno in Hercegovino ter Vojvodino za neodvisno, novo [[Država Slovencev, Hrvatov in Srbov|Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov]],
Vrstica 220:
* 9. novembra so v Berlinu razglasili [[Weimarska republika|republiko Nemčijo]],
* 11. novembra je bilo podpisano premirje,
* 12. novembra 1918 je začasna skupščina na Dunaju z veliko večino sprejela sklep o ustanovitvi republike Nemške Avstrije. V drugem členu tega zakona je bilo zapisano tudi, "da je Republika Nemška Avstrija sestavni del [[Weimarska republika|Republike Nemčije]]". Zavezniki so kasneje to določbo prepovedali, toda predvsem nemški socialni demokrati so zagovarjali tesno povezavo z južno sosedo<ref>[[Adolf Hitler]] je to željo izpolnil čez 20 let, ko je z "[[anšlus]]om" priključil Avstrijo [[Tretji rajh|nemškemu rajhu]].</ref>
Tvorba, ki je nastajala več stoletij, je zdaj izginila v nekaj tednih. Toda ustanovitev novih narodnih držav je bila iluzija. Iz velike večnacionalne države Avstro-Ogrske je nastalo mnogo majhnih večnacionalnih držav, katerih manjšine še daleč niso bile zaščitene tako, kot v domnevni ječi narodov.<ref>Demmerle, stran 225.</ref>