Miren: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 17:
== Izvor krajevnega imena ==
Za izvor krajevnega imena obstaja več teorij:
* Po ljudskem izročilu, naj bi ime Miren izviralo iz mirnega toka [[Vipava (reka)|reke Vipave]], ki tu v treh obronkih mirno teče skozi vas. Oziroma, da je
* Umetnostni zgodovinar [[Marko vuk]] je postavil hipotezo, da krajevno ime izvira iz besede *''mirišče'', ki pomeni tudi ruševine ali staro zidovje oziroma iz latinske besede *''murus, ''ki pomeni zid ali kot že prej navedene ruševine starejše rimskodobne ali celo starejše utrdbe.
* Obstaja tudi možnost, da ime izvira iz [[Staroslovanščina|staroslovanske]] besede *''nyra ''kar pomeni jama, s povezavo glagola ponirek (potopiti se) oziroma besede požiralnik iz praslovanščine: *''neriti - *nyriti.'' Zaradi disimilacije črk n-m pa bi nastala beseda *''Meriti'' -'' *Myriti'', kar se tudi ujema s prvimi znanimi omembami kraja od leta 1247 dalje (Merino, Mirno, Merina...).
* Manj verjetna teorija predpostavlja da ime izvira iz besede *''Marijin, ''kar označuje svetišče nad naseljem.
== Geografske značilnosti ==
Miren leži v skrajno zahodnem delu Vipavske doline tik ob Slovensko-Italijanski meji. Osrednja nadmorska višina je 45 metrov, najnižja 39 metrov najvišja (Mirenski grad) pa 120 metrov. ▼
Vipava počasi trikrat preteče mirensko-orehovsko polje. V miren priteče iz [[Bilje, Miren - Kostanjevica|Bilj]] in mimo [[Vrtoče|Vrtoč]] v smeri proti zahodu v spodnji Miren, kjer se obrne in teče proti Severovzhodu. Na drugem obronku pri jezu v Orehovljah, kjer zavije proti Jugozahodu se ji pridruži tok [[Vrtojbica|Vrtojbice]]. Pot nadaljuje skozi Miren in po nekaj močnejših zavojih počasi zapusti Slovenijo. Vipava tu pogosto poplavlja. ▼
Tla so flišnata oziroma prodnata, pokrivajo pa jih naplavine in rodovitna rjava prst. ▼
Podnebje tu je submediteransko, z milimi zimami in vročimi poletji. ▼
== Zgodovina kraja ==
Vrstica 26 ⟶ 35:
Na poselitev v [[prazgodovina|prazgodovini]] kažejo kamniti predmeti in orodja najdeni na ravninskem delu ob današnji [[župnijska cerkev|župnijski cekvi]]. Tudi na Mirenskem gradu so odkrili nekaj prazgodovinskih predmetov, kar nakazuje, da je tu najverjetneje stalo prazgodovinsko gradišče okroglega tlorisa z obsegom skoraj 500 metrov.
Naselitveno kontinuiteto v [[Antika|antiko]] dokazujejo rimski grobovi, ostanki rimske ceste ob sedajšnjem pokopališču in [[gradišče, naselbina|gradišče]] ali manjša postojanka na [[Mirenski grad|Mirenskem gradu]], ki naj bi služila za varovanje prehoda čez Sočo. Skozi Miren je potekala tudi rimska cesta, ki je povezovala [[Oglej]] in [[Emona|Emono]]. Ostanki le te, so bili najdeni ob steni pokopališča med njegovim širjenjem v letu 2009.
==== Naselitev območja v srednjem veku ====
Vrstica 37 ⟶ 44:
Prva omenba mirenske župnije sega v leto 1247. Do 14. stoletja pa se omenja še v letih 1274 in 1296. O obstoju kraja sprva pričajo le cerkveni dokumenti. Mirenska župnija tako spada med najstarejše župnije na Primorskem.
V 14. stoletju naj bi Oglejski patriarhat Mirenski grad prepustil servitskemu redu, ki naj bi predhodni dvor ali grad ob podružnični cerkvi vključili v samostanski kompleks. Ta naj bi bil močneje utrjen v času Turških vpadov, vanj pa so se zatekali okoliški kmetje. Grad nad Mirnom je pozneje prešel v last rodbine vitezov Tossi, ki so po tej utrdbi dobili tudi ime.
Farna cerkev je stala blizu reke Vipave a so jo po domnevah zaradi prepogoste poplavljenosti v 15. stoletju opustili in zgradili novo cerkev okoli katere je bilo pokopališče. Poleg omenjene farne cerkve in cerkve na Mirenskem gradu sta v Mirnu natančneje v zaselku Japnišče stala cerkev sv. Jakoba in cerkev sv. Mihaela na neznani lokaciji.
Vrstica 53 ⟶ 60:
Miren je bil od leta 1500, ko so izumrli Goriški grofje del Habsburških dednih dežel in poznejše [[Avstro-ogrska monarhija|Avstro-Ogrske monarhije.]]
Kraj je do
Med letoma 1753 in 1756 je takratni Mirenski župnik gospod Peter Marušič dal na mestu predhodne srednjeveške cerkve in samostana servitskega redu dal zgraditi baročno cerkev Žalostne Matere Božje. Leto po izgradnji cerkve je dal že prej omenjeni gospod Marušič na Mirenskem gradu postaviti Svete stopnice in Kalvarijo, ki so jo sestavljali trije kamniti križi s kipi Jezusa in dveh razbojnikov in kipoma svetega Janeza in Marije Magdalene v naravni velikosti.
Poleg tega je Miren po večletnem izčrpnem prizadevanju Mirenskega župnika gospoda Krištofa Spolada in njegovih predhodnikov po gradnji med letoma 1826 in 1827 dobil novo [[Cerkev sv. Jurija, Miren|cerkev svetega Jurija]], ki je bila posvečena 30. avgusta 1828.
Vrstica 76 ⟶ 83:
Ob izbruhu [[1. svetovna vojna|1. svetovne vojne]] je Mirenska čevljarska zadruga pod vodstvom ravnatelja Antona Vuka na pobudo Avstro-Ogrskega vojaškega ministrstva začela izdelovati vojaške čevlje. V prvem roku je bilo izdelanih 20.000 parov čevljev. Maja 1915 se je nemudoma po odprtju Soške Fronte zadruga preselila v [[Mozirje]], kjer se je ustanovila Mirenska begunska kolonija. Mirenska zadruga je kmalu postala eno največjih podjetij te stroke v vsej monarhiji.
Prve posledice vojne je utrpela župnijska cerkev, saj je bila že 19. oktobra 1915 za bogoslužje neuporabna. Cerkev na Mirenskem gradu je 7. decembra 1915 poškodovala granatana, ki je padla na streho tik pred slavolokom v glavni ladji, 3. februarja pa je Marijino svetišče v polno zadela granata, ki ga je v večji meri razrušila. Razdejanje se je s približevanjem frontne črte samo še stopnjevalo. Zadnji Mirenci so se skupaj z gospodom župnikom Antonom Grabcem, ki je vztrajal z njimi, izselili 6. julija 1916. Čez tri dni je padla Gorica. Italijanska vojska je doživela z Mirenskega gradu močan odpor, saj je bil ta ključnega pomena za prodor na kras in proti Renčam. Kraj dokončno razdejala 6. soška bitka, ko so tu potekali srditi boji za preboj skozi naselje in osvojitev Mirenskega gradu.
Kmalu po Kobaridskem čudežu, ko se je fronta preselila na Zahod so se začeli Mirenci hitro vračati v domači kraj, vendar jih je tu čakalo nepopisno razdejanje. Večina hiš je bila razrušenih, granate niso prizanesle niti cerkvam. [[Cerkev sv. Jurija, Miren|Cerkev sv. Jurija]] je ostala brez zvonika in strehe, od cerkve na Mirenskem Gradu pa je ostal le del prezbiterija in zahodna stena desnega zvonika. Čevljarska zadruga je takoj začela s sanacijo obratovalnega poslopja v katerem so spet namestili stroje, z nakupom montažnih hiš pa so tistim, ki jim od doma ni ostalo ničesar zagotovili streho nad glavo.
Vrstica 84 ⟶ 89:
====== Čas med vojnama ======
[[Slika:Miren po 1. sv. vojni.jpg|sličica|Miren v letih po 1. svetovni vojni.|338x338px]]
Po vojni je [[Primorska]] pripadla fašistični Italiji. V Mirnu je do vzpona fašističnih oblasti leta 1927 potekala živahna kulturna in telovadna dejavnost, zato so ga simbolično imenovali "goriške Atene" oziroma "Olipija goriškega športa<nowiki>''</nowiki>. Leta 1924 je na občinskih volitvah kljub fašističnemu nasilju zmagala delavsko-kmečka lista.
Romarska [[Cerkev Žalostne Matere Božje, Miren|cerkev Žalostne Matere Božje na Mirenskem]][[Cerkev Žalostne Matere Božje, Miren| gradu]] je bila kot [[romanika|neoromanska]] triladijska [[bazilika]] obnovljena med leti 1924 do 1931 po načrtih [[Gorica|Goričana]] [[Umberto Cuzzi|Umberta Cuzzija]]. Postaje [[križev pot|križevega pota]] (kalvarije) ob [[cesta|cesti]] na Mirenski grad so sezidali leta 1931 po načrtih [[arhitekt]]a [[Ivan Vurnik|Ivana Vurnika]].
Vrstica 113 ⟶ 116:
==== Življenje v Jugoslaviji ====
Miren se je po [[druga svetovna vojna|2. svetovni vojni]] močno industrializaral. Iz manjše obrti in iz čevljarske zadruge se je razvila
Njive in kmetijska posestva so zasadili s sadnim drevjem. Pokrajno so napolnili tudi veliki nasadi hrušk.
Vrstica 123 ⟶ 126:
Čevljarski muzej je svoja vrata odprl leta 2008.
== Kulturne značilnosti ==
[[File:Mirenskigrad1.jpg|thumb|468x468px|Pogled na Miren s Krasa.]]▼
====
▲Miren leži v skrajno zahodnem delu Vipavske doline tik ob Slovensko-Italijanski meji. Osrednja nadmorska višina je 45 metrov, najnižja 39 metrov najvišja (Mirenski grad) pa 120 metrov.
▲Vipava počasi trikrat preteče mirensko-orehovsko polje. V miren priteče iz [[Bilje, Miren - Kostanjevica|Bilj]] in mimo [[Vrtoče|Vrtoč]] v smeri proti zahodu v spodnji Miren, kjer se obrne in teče proti Severovzhodu. Na drugem obronku pri jezu v Orehovljah, kjer zavije proti Jugozahodu se ji pridruži tok [[Vrtojbica|Vrtojbice]]. Pot nadaljuje skozi Miren in po nekaj močnejših zavojih počasi zapusti Slovenijo.
▲Tla so flišnata oziroma prodnata, pokrivajo pa jih naplavine in rodovitna rjava prst.
▲Podnebje tu je submediteransko, z milimi zimami in vročimi poletji.
▲[[File:Mirenskigrad1.jpg|thumb|468x468px|Pogled na Miren s Krasa.]]
Miren zaznamuje starodavna usnjarska in čevljarska (obrtniška) tradicija, posamezni obrtniki so se že pred [[Prva svetovna vojna|1. svetovno vojno]] povezali v čevljarsko zadrugo, eno prvih na slovenskem in največjih v [[Avstro-ogrska monarhija|Avstro-Ogrski monarhiji.]]
Pred 1. svetovno vojno je v Mirnu delovala tudi razvita kamnoseška tradicija. Mirenski kamnoseki so bili znani po svojih spretnostih, tako da so naročila za njihove izdelke prihajale iz Trsta, Gorice, pa tudi Ljubljane in še celo z Dunaja.
==== Kulturna dediščina ====
V vasi je ohranjenih več kamnitih vodnjakov iz 19. stoletja, najzanimivejši med njimi je bil postavljen leta 1865 in stoji pred župnijsko [[Cerkev svetega Jurija, Miren|cerkvijo svetega Jurija]]. Ta je obogaten s paviljonsko streho na litoželeznih stebrih. Vodnjaki se nahajajo tudi v zaselkih: Staro Mesto, Pr' Grabcu, Breg, Pr' Štanti in Na Lascu.
Poleg
==== Krajevni prazniki ====
Najstarejši praznik je zagotovo Mirenska kvaterenica.
== Ljudje povezani s krajem ==
| |||