Križanje (smrtna kazen): razlika med redakcijama

Glavni namen križanja je bilo dolgotrajno in boleče umiranje, zato je bilo križanje namenjeno zlasti kot kazen za hujše zločine. Križanje so običajno izvajali javno, s čimer so dosegli tudi velik zastraševalni učinek. Križanje je bilo lahko povezano tudi z drugimi oblikami kaznovanja (bičanje, ipd). Nekateri antični pisci navajajo križanje kot relativno pogosto kazen. [[Jožef Flavij]] piše o tisočih križanih po padcu [[Jeruzalem]]a. Križanje je bilo tudi pogosta kazen za uporne [[suženj|sužnje]] - po [[Spartak]]ovemSpartakov upor|Spartakovem uporu]] so križali več kot 6000 uporniških sužnjev. Leseno ogrodje, na katero so žrtev pribili, je imelo po navadi obliko križa '''†''', lahko pa tudi obliko črke '''T''' ali črke '''X''' ([[Andrejev križ]]).

Po tem, ko je leta [[313]] [[krščanstvo]] postalo uradna vera v Rimskem imperiju, križanje ni bilo več pogosto. V krščanskih deželah so križanje popolnoma opustili, saj so imeli na zalogi še širok repertoar drugih oblik mučenja, križanje pa bi žrtev v očeh ljudstva preveč približalo Kristusu in tako kazen ne bi imela želenega psihološkega učinka.

V nekaterih drugih deželah so križanje uporabljali tudi še pozneje: Na [[Japonska|Japonskem]] so leta [[1597]] križali 26 kristjanov s [[Pavel Miki|Pavlom Mikijem]] na čelu ([[Rimskokatoliška cerkev]] se jih spominja [[6. februar]]ja). Leta [[1920]] so [[boljševiki]] križali Joahima, nadškofa mesta [[Nižni Novgorod]], tako da so ga z glavo navzdol pribili na vrata katedrale v [[Sevastopol]]u (glej [http://thecrucifixions.blogspot.com/2007/02/crucifixion-of-joachim-of-nizhny.html Križanje Joahima iz N. Novgoroda]). Po nekaterih virih so nekaj ljudi križali tudi med vojno v [[Bosna|Bosni]] po razpadu [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|Jugoslavije]].

* {{ZbirkaKategorija v Zbirki-medvrstično|Category:Crucifixion}}