Onesnaženje: Razlika med redakcijama

Po drugi svetovni vojni se je v industrijskih deželah pričel skokovit razvoj sintetske organske kemije in uporaba desettisočev novih umetnih spojin ali kemikalij, ki jih prej v [[Narava|naravi]] nikoli ni bilo, njihov učinek na človeka in [[naravno okolje|okolje]] nikomur ni bil znan. Med temi spojinami in izdelki so bili tudi najhujši strupi, kamor spadajo tudi [[klorirani ciklični ogljikovodiki]], [[pesticid]]i, [[dioksini]], [[klorfenil]]i, PCB, PCN, PCT in mnoge druge neklorirane spojine, [[težka kovina|težke kovine]], razne [[Radioaktivna snov|radioaktivne snovi]] ter razne trdne, tekoče ter plinaste snovi. Pogosto se prav te snovi uporabljajo pri proizvodnji [[Elektronske komponente|elektronskih komponent]] in [[Računalniki|računalnikov]]. Glavne skupine nevarnih industrijskih odpadkov so; gošče iz [[Čistilna naprava|čistilnih naprav]], odpadki iz [[Lakirnica|lakirnic]], odpadki sintetskih [[Hladilno sredstvo|hladilnih sredstev]], [[Mineralno olje|mineralnih olj]], [[Galvanska gošča|galvanskih gošč]], [[gudron]]a, odpadki kloriranih in nekloriranih [[Topilo|topil]], [[detergent]]ov, odpadki [[Usnjarska industrija|usnjarske industrije]], odpadki iz [[Bolnišnica|bolnišnic]] in živalskih farm. Leta 1962 je slovenska industrija elektronike in elektrotehnike [[Iskra]] uvedla v redno proizvodnjo [[kondenzator]]jev, z desetletno zamudo za svetovnimi proizvajalci, uporabo impregnacijskega sredstva [[Poliklorirani bifenili|PCB]], z namenom izkoristiti odlične izolacijske lastnosti in [[nerazgradljivost]] tega sredstva.{{cn}} Sredstvo so pričeli proizvajati že leta 1929 v Belgiji vendar so prikrivali kupcem njegovo uničujoče delovanje na žive organizme in okolje.{{cn}} Proizvodnja je tekla nemoteno do leta 1983 obenem pa tudi transport PCB-ja v okolje z odvozom odpadkov na [[Smetišče|smetišča]], v [[Odplaka|odplake]] ter z [[izhlapevanje]]m v [[zrak]].{{cn}} Prve analize vode na onesnaženje s PCB so opravili v Sloveniji z vodo [[Krupa (reka)|Krupe]] leta 1977.{{cn}} Do leta 1983 so bile vse analize negativne, potem pa je izbruhnilo, Krupa je bila zastrupljena.{{cn}} Šele takrat se je pokazalo da je Slovenija popolnoma nepripravljena na odstranjevanje industrijskih odpadkov, saj tega področja ni pokrivala nobena veja [[znanost]]i kot so [[kemija]], [[fizika]], [[medicina]], [[zakonodaja]], najslabše pa se je odrezalo [[zdravstveno varstvo]].{{cn}} [[Medicina dela]] npr. sploh ni bila usposobljena za [[ciljne preiskave]] na zastrupitev s PCB.{{cn}} Prvi zakon za [[odlaganje odpadkov]] smo v Sloveniji dobili šele leta 1978 in še to v zelo okrnjeni obliki.