Meditacija: Razlika med redakcijama

Na zahodu je okoli leta 20 pr.n.št. [[Filon iz Aleksandrije|Filon iz Aleksandrije]] opisal tehniko "duhovne vadbe", ki vključuje pozornost (''prosoche'') in koncentracijo<ref>Hadot, P. ''Philosophy as a way of life: spiritual exercises from Socrates to Foucault''. Blackwell, 1995, str. 83-84.</ref> in v 3. stoletju n.št. je [[Plotin]] razvil nekaj meditativnih tehnik.

V [[Teravadski budizem|teravadskih]] kanoničnih tekstih (datirani okoli 1. stoletja pr.n.št.) se indijska budistična meditacija opisuje kot pot k odrešenju. Do takrat ko se je [[budizem]] širil po Kitajski, so [[Vimalakirti sutra|Vimalakirti sutre]], ki so nastala okoli leta 100 n.št., že vključevala odlomke o meditaciji, ki očitno nakazujejo na [[Zen budizem|zen]]<ref>Dumoulin, H. ''Zen Buddhism: a history''. World Wisdom, 2005, str. 50.</ref>. [[Svilna cesta]] je omogočila širitev meditacije tudi na ostale azijske države in leta 653 je bila v [[Singapur|Singapuru]]u odprta prva dvorana za meditacijo.

[[Islam|Islamska]]ska praksa [[Dhikr]] že od 9. stoletja vključuje ponavljanje 99 božjih imen.<ref name="Zaleski, P. 2005">Zaleski, P. ''Prayer: a history''. Houghton Mifflin Co., 2005, str. 147-149.</ref> V 12. stoletju je [[Sufizem|sufijska]] praksa zajemala specifične meditativne tehnike, njeni privrženci pa so prakticirali dihalne vaje in ponavljanje svetih besed, neke vrste manter.

Posvetne oblike meditacije so se pojavile v Indiji v 50. letih 20. stoletja kot zahodnjaške variante [[hinduizem|hindujskih]] meditativnih tehnik. V [[Združene države Amerike]] in v [[Evropa|Evropo]] so prispele v 60-ih letih. Namesto poudarjanja duhovne rasti so posvetne oblike meditacije začele poudarjati zmanjšanje [[stres|stresa]]a, sprostitev in samorazvoj.<ref>Everly, G. S. in Lating, J. M. ''A Clinical guide to the treatment of human stress response''. 2002, str. 200.</ref> Znanstveno raziskovanje meditacije se je začelo leta 1931, število študij pa se je dramatično povečalo predvsem v 70-ih in 80-ih letih.

Budistična meditacija se nanaša na meditativne tehnike, povezane z budistično religijo in filozofijo. Ključni postopki meditacije so ohranjeni v starodavnih budističnih spisih, razširjali in spreminjali pa so se preko prenosa [[Lama (budistični učitelj)|učitelj]] – učenec. Budisti pojmujejo meditacijo kot del poti k razsvetljenju in [[nirvana|nirvani]]. Najbližje besede za označevanje meditacije v klasičnih jezikih budizma so [[''bhavana'']] (dobesedno pomeni razvoj, gojenje), [[''dhyana'']] (dobesedno pomeni védenje) in [[''vipassana'']] (dobesedno pomeni uvid, vpogled). Tehnike budistične meditacije postajajo čedalje bolj priljubljene po vsem svetu in vse več ne-budistov jih začenja prakticirati iz različnih razlogov. Mnoge tehnike so precej medsebojno homogene – poudarjajo npr. dihalne vaje in različne spomine – vendar po drugi strani tudi pomembno različne. Samo v teravadski tradiciji obstaja več kot petdeset metod za razvijanje čuječnosti in štirideset za razvoj koncentracije, medtem ko v [[Tibetanski budizem|tibetanski tradiciji]] obstaja na tisoče meditacij z vizualizacijo.

Tudi v hinduizmu obstaja ogromno stilov meditacije. Meditacija v hinduizmu ni omejena na kakršnokoli šolo ali sekto in se je precej razširila preko hinduizma tudi na Zahod. Meditativno stanje uma hindujski [[jogi|jogiji]]ji razglašajo kot najvišje stanje, v katerem um sploh lahko obstaja. [[Joga]] po navadi služi kot predpriprava na meditacijo, le-ta pa je namenjena temu, da se posameznik začne zavedati enotnosti svojega jaza, svojega bistva, [[duša|duše]] ([[''atman'']]) in vseprisotnega, vseobsegajočega stvarstva, ki hkrati napolnjuje in presega vse (''[[Brahman]]''). Izkušnja tega globokega zavedanja se v hinduizmu imenuje ''mokša''. Pomeni večno osvoboditev socialnega in naravnega programiranja in je koncept, podoben nirvani v budizmu. Najzgodnejše omembe hinduistične meditacije je moč najti v [[Upanišade|Upanišadah]] in [[Mahabharata|Mahabharati]], ki vključuje [[Bhagavad-gita|Bhagavad-gito]]<ref>Wynne, A. ''The origin of Buddhist meditation''. Routledge, 2007, str. 51.</ref>. Znotraj [[Patanjali|Patandžalijeve]] vadbe ''Aštanga joga'' je [[Plemenita osmera pot|osem poti]], ki vodijo k mokši. To so: etična disciplina (''yama''), pravila (''niyama''), fizične drže/vaje (''[[asane|asane]]''), kontrola dihanja (''[[pranajama|pranayama]]''), odrekanje čutom (''pratyahara''), "enotočkovnost" uma (''dharana''), meditacija (''[[dhyana]]'') in ''[[samadhi]]'', ki se pogosto opisuje kot stopitev duše z Brahmanom in je končni cilj vseh hindujskih jogijev.

Pri krščanski meditaciji gre za proces namenskega fokusiranja na specifične misli, recimo na sporočila iz Svetega pisma in za intenzivno premišljevanje o njihovem pomenu v kontekstu ljubezni do [[Bog|Boga]]a.<ref>Fahlbusch, E. idr. ''The encyclopedia of Christianity''. Brill, 2003, str. 488.</ref> Močan zagovornik krščanske meditacije, [[Sveti Pij iz Pietrelcine|pater Pij]], je izjavil, da "skozi branje knjig posameznik išče Boga, skozi meditacijo pa ga najde".<ref>Kelly, L. ''The rosary: a path into prayer''. Loyola Press, 2004, str. 79 in 86.</ref> Za razliko od vzhodnih oblik meditacije krščanska meditacija ne sloni na uporabi ponavljanja manter, poleg tega tudi ne vključuje posebnih ponavljajočih dejanj in ne zahteva specifične drže. Namesto tega spodbuja razmišljanje in poglabljanje v pomen ter razvija osebno razmerje z Bogom. Krščanska meditacija je včasih razumljena kot vmesna stopnja pri široki tristopenjski opredelitvi [[molitev|molitve]] – zahteva več premišljevanja kot preprosto izgovarjanje molitve na prvi stopnji, vendar je manj strukturirana kot večplastna kontemplativna molitev na tretji stopnji.<ref>Griffin, E. ''Simple ways to pray: spiritual life in the Catholic tradition''. Rowman & Littlefield, 2006, str. 134.</ref>

Spomin na Boga v islamu, ki je poznan kot koncept ''Dhikr'' je interpretiran v različnih meditativnih tehnikah v [[sufizem|sufizmu]] in islamskem [[misticizem|misticizmu]].<ref> name="Zaleski, P. ''Prayer: a history''. Houghton Mifflin Co., 2005, str. 147-149.<"/ref> V 12. stoletju je sufijska praksa vključevala specifične meditativne tehnike in njeni privrženci so prakticirali tehnike kontrole dihanja ter ponavljanje svetih besed. Številne sufijske tradicije poudarjajo meditacijo, ki izhaja iz kognitivnega aspekta enega izmed dveh temeljnih pristopov – tehnike koncentracije in intenzivne ter visoko fokusirane [[introspekcija|introspekcije]]. Meditativno umirjanje naj bi imelo zdravilne posledice, poleg tega naj bi spodbujalo [[kreativnost]].<ref>{{navedi revijo |author=Dwivedi, D. N. |year=1989 |title=Review: Freedom from Self, Sufism, Meditation and Psychotherapy |journal=Group Analysis |volume=22 |issue=4 |pages=434-436}}</ref> ''Tafakkur oz. tadabbur'' v sufizmu pomeni dobesedno premišljevanje o vesolju, kar naj bi omogočilo kognitivni in emocionalni razvoj, ki ju pa lahko usmerja in vodi zgolj višja sila, Bog. Občutek prejetja božjega navdiha naj bi vzbudil in osvobodil tako srce kot tudi um, intelekt, kar naj bi omogočilo takšno notranjo rast, ki še tako vsakdanjim stvarem daje kvaliteto neskončnosti.<ref>Khalifa, R. ''Quran: the final testament''. Universal Unity, 2001, str. 536.</ref>

Že v Svetem pismu, natančneje v [[Geneza|Genezi]] (24:63), piše, da je Izak šel meditirat na polje, kar je dokaz, da je v judovstvu meditacija prisotna že tisoče let. V [[Stara zaveza|Stari zavezi]] naj bi sicer dve [[hebrejščina|hebrejski]] besedi označevali približek meditacije – ''hāgâ'', kar pomeni mrmrati in tudi meditirati in ''sîḥâ'', kar pomeni vaditi um. Tudi v [[Tanah|Tanahu]]u (hebrejski bibliji) je omenjeno, da so [[prerok|preroki]]i uporabljali neke vrste meditativno tehniko. Judovska mistična tradicija, [[Kabala]], sama po sebi preučuje področje meditacije, za kabaliste pa je glavni cilj tega preučevanja razumevanje božjega in približevanje Bogu. Klasične metode vključujejo miselne vizualizacije [[nebesa|nebeških pokrajin]], skozi katere naj bi duša potovala pri iskanju konca. Eden najbolj znanih načinov meditacije v zgodnjem judovskem misticizmu je bilo delo z ''Merkabo'' (poljem energije), v sodobni judovski praksi pa je najbolj poznana meditativna tehnika ''hitbodedut'', ki jo lahko prevedemo kot "odmaknjenost" oz. "stanje biti sam". Pri tej tehniki gre posameznik v naravo, kjer je lahko čisto sam in v miru ter tišini Bogu na sebi lasten način izpove vse svoje misli, občutke, probleme in [[frustracije in konflikti|frustracije]].

V zadnjih dvajsetih letih so v zahodni medicinski in psihološki javnosti postali izredno razširjeni programi, temelječi na [[čuječnost|čuječnosti]]i kot sredstva pomoči tako bolnikom kot tudi zdravim ljudem. Jon Kabat-Zinn, ki je leta 1979 ustanovil Program odpravljanja stresa, ki temelji na čuječnosti (''Mindfulness-Based Stress Reduction program''), je čuječnost definiral kot "trenutno, nepresojajoče zavedanje". Čuječnost preprosto pomeni "biti tukaj in zdaj", polno prisoten in zavedajoč v tem trenutku. Pomeni pozornost na pravkar odvijajoči se trenutek in situacijo, brez presojanja. Čuječnost se lahko razvije skozi postopne vaje, kot na primer pregled telesa (''body scan''), sedenje pri miru z osredotočanjem samo na dihanje ali pa zgolj s pozornostjo na okus, teksturo in trdoto hrane, ki jo trenutno uživamo, na primer.

Od zgodnejših študij na indijskih jogijih in Zen-budističnih [[menih|menihih]]ih do novejših raziskav na ameriških meditatorjih je bilo vsakič moč opaziti konsistenten vzorec karakterističnih stanj. Pomembnejši avtomatski odzivi vključujejo upočasnitev hitrosti [[dihanje|dihanja]] in bitja srca, zmanjšanje porabe [[kisik|kisika]]a, zmanjšanje oz. stabilizacija [[krvni tlak|krvnega pritiska]], zmanjšanje prevodnosti kože. Vsi ti odzivi kažejo vzorec, ki nakazuje na posplošeno inhibicijo [[simpatično živčevje|simpatičnega živčnega sistema]].

Vzorec možganskih valov je, kot kažejo raziskave, ki so primerjale [[elektroencefalografija|EEG zapise]], različen pri različnih vrstah meditacije. Pri tehnikah, ki temeljijo na koncentraciji (Zen-budistična meditacija, meditacija sočutja), se med meditacijo pojavljajo izraziti gama valovi (20 – 50 [[herc|Hz]]). Pri tehnikah, ki temeljijo na kontemplaciji, prostem nadzoru (čuječnost, zazen, vipassana), so med meditiranjem prisotni theta valovi (6 – 8 &nbsp;Hz). Pri tehnikah, ki vključujejo prosto, nenaporno prehajanje med ravnmi zavesti (transcendentalna meditacija, qi-gong), pa se pojavljajo alfa1 valovi (8 – 10 &nbsp;Hz).

Znanstvene raziskave vadbe čuječnosti so pokazale, da se pri tistih, ki to tehniko redno prakticirajo, poveča zmožnost organizma, da se zdravi sam. Poleg tega se v [[možgani|možganih]]h začne pojavljati sprememba iz težnje po uporabi desnega [[prefrontalna skorja|čelnega režnja]] namesto levega v bolj enakomerno uporabo obeh režnjev, kar nadalje povzroči zmanjšanje pogostosti pojavljanja [[depresija|depresije]] in [[tesnoba|anksioznosti]], poveča pa se pogostost pojavljanja zadovoljstva, občutka sproščenosti in čustvene uravnovešenosti.