Radiometrično datiranje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Bot: Popravljanje preusmeritev |
m clean up & disambig AWB |
||
Vrstica 1:
'''Radiométrično datíranje''' je postopek, pri katerem z analizo koncentracij posameznih [[izotop]]ov nekega [[Radioaktivnost|radioaktivnega]] [[Kemični element|elementa]]
== [[Uran|U]] – [[Svinec|Pb]] ==
Metoda temelji na dveh uranovih izotopih, ki v seriji [[Razpad alfa|α]] in [[Razpad beta|β]] razpadov razpadeta v stabilna izotopa svinca. <sup>238</sup>U razpade v <sup>206</sup>Pb z razpolovnim časom 4,47 [[Milijarda|milijarde]] [[Leto|let]], <sup>235</sup>U pa v <sup>207</sup>Pb v 707 [[Milijonn|milijonih]] let. V naravi je prisoten tudi <sup>204</sup>Pb, ki pa ne nastane kot produkt pri kaki razpadni verigi. <sup>208</sup>Pb nastaja pri razpadu <sup>232</sup>[[torij|Th]], vendar je razpolovni čas za to reakcijo tako velik – 14 milijard let – da se ga za datiranje običajno ne uporablja. Izotopska sestava svinca se s časom torej spreminja, določimo pa jo lahko z [[Masna spektrometrija|masnim spektrometrom]].
Sedaj potrebujemo še začetna razmerja <sup>206</sup>Pb/<sup>204</sup>Pb in <sup>207</sup>Pb/<sup>204</sup>Pb. Ta so bila dobljena z analizo [[železo|železnih]] [[meteorit]]ov. Ti vsebujejo mineral [[troilit]], FeS, ki ne vsebuje urana. Torej, če so meteoriti in Zemlja nastali ob istem času, je razmerje svinčevih izotopov v meteoritih enako začetnemu razmerju na Zemlji.
Tako lahko čas izračunamo na dva neodvisna načina.
Metoda je dobra za določanje starosti nekaterih [[mineral]]ov, še posebej [[cirkon]]a, ki vsebuje veliko urana in malo svinca, tako da nastaja veliko radiogenega svinca. Cirkon je zelo trd in [[kemija|kemično]] odporen [[mineral]], tako da je verjetnost za kontaminacijo majhna.
== [[Rubidij|Rb]] – [[Stroncij|Sr]] ==
<sup>87</sup>Rb z β razpadom razpade v <sup>87</sup>Sr. Razpolovni čas za reakcijo je 48,8 milijard let. Trenutni delež <sup>87</sup>Rb v naravnem rubidiju je 27,85 %. V naravi se nahaja tudi stroncijev izotop <sup>86</sup>Sr, ki je stabilen in ni radiogenega izvora.
Razmerje <sup>86</sup>Sr/<sup>87</sup>Sr je uporabno tudi kot geokemični sledilnik. Zemljin plašč vsebuje zelo majhne koncentracije rubidija, zato se razmerje <sup>86</sup>Sr/<sup>87</sup>Sr s časom ne spreminja bistveno. V zemeljski skorji pa so koncentracije rubidija veliko večje. Tako lahko na osnovi razmerja izotopov sklepamo, če je kamnina nastala iz staljene skorje ali iz plašča.
== [[Kalij|K]] – [[Argon|Ar]] ==
Vrstica 24:
Z metodo je lahko še nekaj problemov. Kot že rečeno, metoda ni najbolj primerna za datiranje mladih kamnin, še vedno pa se lahko datira posamezne minerale. Argon se ob kristalizaciji namreč ne vkalplja v kristalno strukturo.
V ozračju je prisotnega tudi nekaj <sup>40</sup>Ar, ki je tja prišel z vulkanskimi izbruhi. Ta argon se lahko adsorbira na površino vzorca, vendar pa se da to upoštevati.
Problem nastopi tudi pri [[metamorfne kamnine|metamorfnih kamninah]]. Argon pobegne iz večine mineralov, če jih segrejemo nad 300 °C. Tako nam datiranje poda čas nekje med kristalizacijo in preoblikovanjem. Starosti ne moremo natančno določiti, saj ne vemo, koliko argona je ušlo.
== Ar – Ar ==
Ta metoda je nadgradnja metode K-Ar. Eden od problemov slednje metode je, da je argon plin, kalij pa trdna snov, zato so metode za določanje njunih koncentracij popolnoma različne.
Pri metodi Ar-Ar se kalij pri obsevanju v jedrskem reaktorju pretvori v <sup>39</sup>Ar. Potem se vzorec stali in sproščeni argon – tako <sup>40</sup>Ar kot <sup>39</sup>Ar – analizira z masnim spektrometrom.
== [[Samarij|Sm]] – [[Neodim|Nd]] ==
| |||