Licejska knjižnica v Ljubljani: Razlika med redakcijama

Ustanovna listina knjižnice ni ohranjena, cesarski dvorni urad pa 8.10. oktobra 1774 že piše o liceju in njegovi knjižnici, ki je bila ustanovljena ''za splošno uporabo''. Pred požarom v [[Jezuitski kolegij v Ljubljani|jezuitskem kolegiju]] so rešili 637 knjig, [[Marija Terezija]] pa je te knjige namenila nastajajočemu liceju. Vse do leta 1790 je knjižnica prevzela veliko knjig iz [[Samostan|samostanov]], ki so jih razpustili zaradi reforme [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|cesarja Jožefa II]] (med drugim dela iz knjižnice [[Kartuzijanski samostan Bistra|kartuzijanskega samostana v Bistri pri Vrhniki]], iz samostana ljubljanskih [[Avguštinci|avguštincev]], [[Cistercijanski samostan Kostanjevica na Krki|samostana kostanjeviških cistercijanov]], samostana [[Devin, Italija|devinskih]] servitov, ljubljanskih [[Bosonogi avguštinci|bosonogih avguštincev]] idr.), prejela pa je tudi več donacij knjig iz zasebnih zbirk.

Instrukcijo za vse univerzitetne in licejske knjižnice (Instruktion vorgeschrieben für alle Universitäts - und Lycealbibliotheken) je predpisoval dekret dvorne študijske komisije štev. 628 z dne [[30.4. aprila 1778]]. Instrukcija je predvidevala: sistematično sortiranje knjig v knjižnične oddelke; upoštevanje časovnega zaporedja ter upoštevanje formata knjič pri sortiranju; označevanje omar z [[Rimske številke|rimskimi številkami]], polic z [[Latinica|latiničino črko]], knjig pa z [[Arabske številke|arabsko številko]], ki je določevala mesto knjige na polici; izdelavo osnovnega [[Knjižnični katalog|kataloga]], na katerem so poleg naslova in imena avtorja knjige napisani še kraj, leto, format naklade, vezava in njeno mesto v knjižnici; abecedni, sistematični in stvarni katalog; odprtost knjižnice ter svobodno in neomejeno uporabo knjig idr.

Leta 1807 knjižnica z dekretom združene dvorne pisarne dobi pravico do [[Obvezni izvod|obveznega izvoda]] knjig, ki so bile natisnjene na Kranjskem, kasneje se ta privilegij razširi na vse tiskano gradivo. Dekret iz dne 24.7. julija 1810 pa je v prvem členu določal, da se mora od vsake v Ilirskih provincah tiskane ali uvožene knjige poslati po en izvod glavni [[Cenzura|cenzuri]]. V četrtem členu bilo določeno, da morajo tiskarne od vsake tiskane knjige poslati po en izvod vsakemu liceju, glavni cenzuri pa potrdilo o tem. Tako je licejska knjižnica dobila pravico na dolžnostne izvode iz Ilirskih provinc.

Po ukinitvi liceja leta 1850 se je knjižnica preimenovala v Študijsko knjižnico, po koncu [[Prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]] pa so jo 1919 preimenovali v Državno študijsko knjižnico in je tako postala osrednja knjižnica Slovenije s pravico do prejemanja obveznega izvoda tiskov s tega območja. Leta 1907 se knjižnica preseli v nove prostore na Poljanski cesti. Univerza knjižnico prevzame 5. Julijajulija 1938, fonde pa v Plečnikovo palačo preselijo leta 1941. Po koncu [[Druga svetovna vojna|2. svetovne vojne]] in osvoboditvi leta 1945 je bil univerzitetni knjižnici priznan tudi pravni status slovenske nacionalne knjižnice in njen naziv spremenjen v Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) v Ljubljani.