Kelti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Bot: Nadomeščanje datoteke Galician_Celtic_Stele_-_Estela_Galaica_.jpg z Galician_Celtic_Stele_-_Estela_Galaica.jpg |
m clean up AWB |
||
Vrstica 11:
Najstarejša arheološka kultura, ki se upravičeno prišteva k prakeltski kulturi, je [[kultura žarnih grobišč]] v srednji Evropi v pozni [[bronasta doba|bronasti dobi]] v zadnjem četrtletju drugega tisočletja pred našim štetjem.<ref name=ChadCorc>Chadwick, Corcoran (1970), ''The Celts'', Penguin Books, str. 28–33.</ref> Njeni povsem keltski nasledniki<ref name=ChadCorc/> v srednji Evropi so bila ljudstva železnodobne [[halštatska doba|halštatske kulture]] v obdobju od leta 800 do 450 pr. n. št. Ime je dobila po bogatih grobnih pridatkih, ki so jih odkrili v Hallstadtu v [[Avstrija|Avstriji]].<ref>B. Cunliffe (1997), ''The Ancient Celts'', Penguin Books, str. 39–67.</ref> Od poznega [[latenska kultura|latenskega]] obdobja (približno od leta 450 pr. n. št.) do rimskih osvajanj se je keltska kultura z razprševanjem in selitvami razširila na številne sosednje regije: [[Velika Britanija|Britansko otočje]] (Otoški Kelti), [[Francija|Francijo]], dežele [[Beneluks]]a ([[Galci]]), [[Češka|v]], [[Poljska|Poljsko]] in večino srednje Evrope, [[Iberski polotok]] ([[Keltiberi]], [[Keltiki]] in [[Galeki]]), severno [[Italija|Italijo]] (Golaseki in [[Cisalpska Galija|cisalpski Galci]]),<ref name=koch2010_core>J. Koch (2010), ''Celtic from the West'', 9. poglavje: Paradigm Shift? Interpreting Tartessian as Celtic, karta 9.3: Antični keltski jeziki 440/430 pr. n. št., Oxbow Books, Oxford, Združeno kraljestvo, ISBN 978-1-84217-410-4, str. 193. [http://www.wales.ac.uk/Resources/Documents/Research/ODonnell.pdf]</ref> po galski invaziji na [[Balkan]] leta 279 pr. n. št. pa vse do osrednje [[Anatolija|Anatolije]] ([[Galatija|Galačani]]).<ref name=koch2010_core>J. Koch (2010), Celtic from the West, 9. poglavje: Paradigm Shift? Interpreting Tartessian as Celtic, karta 9.2: Celtic expansion from Hallstatt/La Tene central, Oxbow Books, Oxford, UK, ISBN 978-1-84217-410-4, str. 190. [http://www.wales.ac.uk/Resources/Documents/Research/ODonnell.pdf]</ref>
Najzgodnejši zapisi v keltskem jeziku so [[lepontščina|lepontski napisi]] z začetka 6. stoletja pr. n. št..<ref name=Stifter>[http://www.univie.ac.at/indogermanistik/download/Stifter/oldcelt2008_2_lepontic.pdf D. Stifter (2008), ''Old Celtic Languages'', str.24–37
Do sredine 1. tisočletja n.š. sta se po širitvi [[Rimski imperij|Rimskega imperija]] in velikih selitvah [[Germani|germanskih]] ljudstev celinska in otoška keltska kultura ohranili samo na [[Irska|Irskem]], v zahodnih in severnih delih [[Velika Britanija|Velike Britanije]] ([[Wales]], [[Škotska]], [[Cornwall]] in otok [[Man]]) in severni Franciji ([[Bretanija]]). Med 5. in 8. stoletjem so se keltsko govoreče skupnosti atlantskih regij povezale v prepoznavno kulturno entiteto. Povezovali so jih jezik, vera, umetnost in skupna dediščina, po kateri so se razlikovale od kultur sosednjih skupnosti.<ref>B. Cunliffe (2003), ''The Celts - A Very Short Introduction'', Oxford University Press, ISBN 0-19-280418-9, str. 109.</ref> V 6. stoletju n. št. so kontinentalni keltski jeziki izginili iz širše rabe.
Otoška keltska kultura se je razcepila na gelske ([[Irci]], [[Škoti]], [[Man]]ci) in britske Kelte ([[Valižanščina|Valižani]], [[Kornijščina|Kornijci]], [[Bretonščina|Bretonci]]). Sodobna keltska identiteta je zgrajena na romantičnem oživljanju keltskih tradicij v Veliki Britaniji, Irski in drugih evropskih regijah, na primer v poljski in španski Galiciji.<ref>K.A. McKevitt, ''Mythologizing Identity and History: A Look at the Celtic Past of Galicia'', E-Keltoi, januar 2006, 6, str. 651–673 [http://www4.uwm.edu/celtic/ekeltoi/volumes/vol6/6_13/mckevitt_6_13.pdf]. Pridobljeno dne 8. aprila 2011.</ref> [[Irska gelščina|Irsko]] in [[škotska gelščina|škotsko gelščino]], [[valižanščina|valižanščino]] in [[bretonščina|bretonščino]] danes govorijo v delih njihovih zgodovinskih ozemelj, kornijščina in [[manska gelščina]] pa trenutno doživljata preporod.
== Imena in terminologija ==
[[Slika:
Ime Kelti ([[grščina|grško]]: Κελτοί [Keltoi]) je prvi uporabil grški geograf [[Hekatej|Hekatej Miletski]] leta 517 pr. n. št.<ref>S. Milisauskas, ''European prehistory: a survey'', Springer, 2002, ISBN 978-0-306-47257-2, str. 363, [http://books.google.com/?id=31LFIITb3LUC&pg=PA363&dq=Hecataeus+of+Miletus+celt&q=Hecataeus%20of%20Miletus%20celt]. Pridobljeno dne 7. junija 2010.</ref> v opisu prebivalcev iz okolice Masilije ([[Marseille]]).<ref>H. D. Rankin, ''Celts and the classical world'', Routledge, 1998, ISBN 978-0-415-15090-3, str. 1-2, [http://books.google.com/?id=fdqk4vXqntgC&printsec=frontcover&dq=%22celts%22&q]. Pridobljeno dne 7. junija 2010.</ref> Po pričevanju [[Julij Cezar|Julija Cezarja]] in [[Strabon]]a so latinsko ime Celtus (mn. Celti ali Celtae) in grški imeni Κέλτης [Kéltes] (mn. Κέλται [Kéltai]) ali Κελτός [Keltós] (mn. Κελτοί [Keltoí]) privzeti iz izvirnega keltskega imena plemena.<ref>[[Julij Cezar]], ''[[Commentarii de Bello Gallico|Komentarji galskih vojn]]'', 1.1.</ref><ref>[[Strabon]], ''Geografija'', 4. knjiga.</ref> [[Plinij Starejši]] omenja, da se je v [[Luzitanija|Luzitaniji]]<ref>[[Plinij Starejši]], ''Historia naturalis''.</ref> ime Kelti uporabljalo kot vzdevek, kar so potrdili najdeni keltski napisi.<ref>F. de Almeida, ''Breve noticia sobre o santuário campestre romano de Miróbriga dos Celticos (Portugal''):D(IS) M(ANIBUS) S(ACRUM) / C(AIUS) PORCIUS SEVE/RUS MIROBRIGEN(SIS) / CELT(ICUS) ANN(ORUM) LX / H(IC) S(ITUS) E(ST) S(IT) T(IBI) T(ERRA) L(EVIS)</ref>
Vrstica 26:
Prepoznavanje keltske kulture, ki je na splošno problematično, se osredotoča na jezik, umetnost in klasična besedila,<ref>P. Graves-Brown, S. Jones, C. Gamble, ''Cultural identity and archaeology: the construction of European communities'', Routledge, 1996, ISBN 0-415-10676-1, str. 242-244 [http://books.google.com/?id=9BsG0pXp61sC&pg=PA242&dq=%22Celticity%22&q=%22Celticity%22]. Pridobljeno dne 7. junija 2010.</ref> dopolnjujejo pa jo ročni izdelki, družbena organizacija, domovina in mitologija.<ref>C. McColman, ''The Complete Idiot's Guide to Celtic Wisdom'', Alpha Books, 2003, ISBN 0-02-864417-4, str. 31-34, [http://books.google.com/?id=71oefF7-73MC&pg=PA32&lpg=PA32&dq=%22Celticity%22&q=%22Celticity%22] . Priidobljeno dne 7. junija 2010.</ref> Zgodnejše teorije so temeljile na skupnem poreklu plemen, sodobnejše pa bolj kot raso poudarjajo kulturo in jezik. Keltske kulture so imele veliko različnih značilnosti, njihov skupni imenovalec pa je bil jezik.
Izraz ''keltski'' se lahko nanaša na družino jezikov ali na keltski slog. Uporabljal se je tudi za opis arheoloških kultur, definiranih z edinstvenimi nizi artefaktov. Povezavo med jezikom in artefakti omogočajo prisotni napisi.<ref>V. Kruta in soavtorji (1991), ''The Celts'', Thames and Hudson, str. 95–102.</ref>
Sodobni izraz ''keltski'' se na splošno uporablja za opis jezikov in kultur [[Irska|Irske]], [[Škotska|Škotske]], [[Wales]]a, [[Cornwall]]a, otoka [[Man]] in [[Bretanija|Bretanije]], ki so znane tudi kot "šest keltskih narodov". V teh regijah se delno kot materni jeziki še vedno govorijo štirje keltski jeziki: [[irska gelščina]], [[škotska gelščina]], [[valižanščina]] in [[bretonščina]]. [[Kornijščina]], ki spada med britske jezike, in [[manska gelščina]] sta v oživljanju. [[Kumbrijščino]], enega od izumrlih britskih jezikov iz severozahodne Anglije in jugozahodne Škotske, poskušajo rekonstruirati.
Izraz ''keltski'' se včasih uporablja tudi za opis delov Evrope s keltsko dediščino, čaprav tam ni preživel noben keltski jezik. Med omenjene dele spadajo zahodni del Iberskega polotoka, torej Portugalska in severna osrednja Španija (Galicija, Asturija, Kantabrija, Kastilja in León, Ekstremadura).<ref>P. Monaghan (2008), ''The Encyclopedia of Celtic Mythology and Folklore'', File Inc., ISBN 978-0-8160-7556-0.</ref>
Vrstica 44:
Nekateri strokovnjaki domnevajo, da je kultura žarnih grobišč v zahodni srednji Evropi izvirno keltska in prepoznavna veja indoevropske kulture.<ref name=ChadCorc/> Nasledila je unetiško kulturo in kulturo gomilnih grobov in v pozni [[bronasta doba|bronasti dobi]] približno od leta 1200 do 700 pr. n. št. prevladovala v srednji Evropi. V obdobju kulture žarnih grobišč se je število prebivalcev v regiji dramatično povečalo, verjetno zaradi novosti v tehnologiji in poljedelstvu. Grški zgodovinar [[Efor]] iz Cime v [[Mala Azija|Mali Aziji]], ki je pisal v 4. stoletju pr. n. št., je bil prepričan, da so Kelti prišli otokov ob ustju [[Ren]]a, od koder ''"so bili pregnani zaradi pogostih vojn in silnega naraščanja morja"''.
Širjenje [[Železo|železarstva]] je pripeljalo do razvoja halštatske kulture, ki se je v obdobju od leta 700 do 500 pr. n. št. razvila neposredno iz kulture žarnih grobišč. Prakeltski jezik, najkasnejši skupni prednik vseh poznanih keltskih jezikov, se je verjetno še govoril v poznem obdobju žarnih grobišč ali v zgodnjem halštatskem obdobju v zgodnjem 1. tisočletju pr. n. št. Nekateri strokovnjaki menijo, da se je širjenje keltskih jezikov na Iberski polotok, Irsko in Veliko Britanijo začelo v prvi polovici 1. tisočletja pr. n. št., drugi pa na podlagi arheoloških dokazov trdijo, da so se razširili že dolgo pred tem. V naslednjih stoletjih se je jezik razcepil na [[Keltiberščina|keltiberščino]] ter [[Gelska veja otoških keltskih jezikov|gelske]] in [[Britanska veja otoških keltskih jezikov|britanske jezike]].
Halštatsko kulturo je nasledila latenska kultura srednje Evrope, katero je preplavilo [[Rimsko cesarstvo]], vendar so njeni sledovi opazni tudi na galsko-rimskih artefaktih. V Veliki Britaniji in na Irskem je latenska kultura preživela in se pretvorila v otoško ali hiberno-saksonsko umetnost. Zgodnja irska književnost se opira na okus in izročilo junaških vojaških elit, ki dominirale v keltski družbi. Keltska imena rek so zelo številna med zgornjimi pritoki [[Donava|Donave]] in [[Ren]]a, zato so številni znanstveniki etnogenezo Keltov postavili prav na to področje.
Vrstica 55:
=== Arheološki dokazi ===
[[Slika:Hallstatt culture.png|thumb|300px|left|Razširjenost halštatske kulture]]
Do konca 19. stoletja so zgodovinarji domnevali, da leži pradomovina Keltov zahodno od Rena, natančneje v [[Galija|v]], in se pri tem sklicevali na antične grške in rimske vire, predvsem na [[Julij Cezar|Cezarja]]. Takšnemu stališču je kljuboval francoski zgodovinar Jubainville, ki je pradomovino Keltov prestavil vzhodno od Rena. Jubainvillovi argumenti so temeljili na [[Herodot]]ovih zapisih, da živijo Kelti ob izviru [[Donava|Donave]], kar bi pomenilo, da je bila njihova domovina sedanja južna [[Nemčija]]. Ko je Johann Ramsauer leta 1846 odkril prazgodovinsko pokopališče v Hallstatu, leta 1857 pa Hansli Kopp še najdišče La Tène, se je pozornost zgodovinarjev preusmerila na vzhod.
Proti koncu 19. stoletja se je začela krepiti predstava, da se halštatske in latenske kulture ne sme obravnavati samo kot dve časovni kulturni obdobji, ampak tudi kot kulturi skupine ljudstev, ki so imela isto poreklo in jezik. V 20. stoletju se je rasno etnična interpretacija latenske kulture še bolj zakoreninila in latensko kulturo in pokopališča s plitvimi grobovi so neposredno povezali s Kelti in keltskim jezikom.<ref>A. Jones, ''Prehistoric Europe: Theory and Praktice'', Viley-Blackwell, 2008, ISBN 978-1-4051-2597-0, str. 48. [http://books.google.com/books?id=bQMxOC66jvsC&pg=PA48&dq=The+view+that+Hallstat+and+La+Tene+could+be+viewed+not+merely+as+chronological+periods++but+also+as+%E2%80%9CCulture+Groups%E2%80%9D+had+been+developing+during+the+late+19+century+and+in+1911+the+idea+that+such+groups+could+be+interpreted+in+racial+terms+was+firmly+advocated#v=onepage&q&f=false]. Pridobljeno dne 2. oktobra 2010.</ref> Železnodobna halštastka kultura (okoli 800-475 pr. n. št.) in latenska kultura (okoli 500-50 pr. n. št.) se zdaj obravnavata kot prakeltski oziroma keltski kulturi.<ref>F. Fleming, ''Heroes of the Dawn: Celtic Myth'', 1996. str. 9 in 134.</ref>
Vrstica 65:
Latenska kultura se je razvila in cvetela v pozni železni dobi (približno od leta 450 pr. n. št. do rimskih osvajanj v 1. pr. n. št.) v vzhodni Franciji, [[Švica|Švici]], [[Avstrija|Avstriji]], na jugozahodu Nemčije ter v [[Češka|Češki]], [[Slovaška|Slovaški]] in [[Madžarska|Madžarski]]. Razvila se je iz halštatske kulture brez kakšne kulturne prekinitve pod vplivom sredozemske grške in kasneje [[Etruščani|etruščanske]] civilizacije. Premik središč naselij je potekal v 4. stoletju pr. n. št.
Zahodna latenska kultura se ujema z zgodovinsko keltsko Galijo, kar seveda ne pomeni, da lahko latensko kulturo v celoti pripišemo enotnemu keltskemu ljudstvu. Arheologi namreč stalno ugotavljajo, da jezik, materialna kultura in politične povezave pogosto ne potekajo vzporedno. Frey na primer ugotavlja, da ''"v 5. stoletju pr. n. št. pogrebni običaji v keltskem svetu niso bili enotni, ker so lokalne skupine imele svoja verovanja, ki so imela za posledico tudi različna umetniška izražanja"''.<ref>O.H. Frey, ''A new approach to early Celtic art, Setting the Glauberg finds in context of shifting iconography'', Royal Irish Academy, 2004.</ref> Latenska kultura je nedvomno povezana tudi z Galci, prisotnost latenskih artefaktov pa je lahko posledica kulturnih stikov in ne pomeni stalne prisotnosti keltsko govorečih prebivalcev.
=== Zgodovinski dokazi ===
Vrstica 79:
Grški trgovci so že okoli leta 600 pr. n. št. ustanovili Masilijo ([[Marseille]]) in začeli trgovati po dolini [[Rona|Rone]]. Trgovanje je bilo malo po letu 500 pr. n. št. prekinjeno, zato so se preusmerili na drugo stran Alp v dolino [[Pad]]a. Rimljani so prišli v dolino Rone v 2. stoletju pr. n. št. in naleteli na pretežno keltsko govoreče Galce. Ker je Rim potreboval kopensko povezavo s svojimi iberskimi provincami, se je leta 124-123 pr. n. št. v veliki bitki pri Entremontu spopadel s [[Saluvijci]]. Rim je postopoma širil svojo oblast in ob sredozemski obali ustanovil provinco [[Narbonska Galija|Transalpsko Galijo]]. Preostali del Galije so Rimljani imenovali ''Gallia Comata'' – ''Kosmata Galija''.
Leta 58 pr. n. št. so se [[Helveti]] nameravali preseliti iz sedanje zahodne [[Švica|Švice]] proti zahodu, vendar jim je Cezar selitev preprečil in jih vrnil v domovino. Cezar se je zatem začel vojskovati še z drugimi galskimi plemeni in do leta 55 pr. n. št. osvojil skoraj celo Galijo. Leta 52 pr. n. št. so se Galci pod [[Vercingetoriks]]ovom vodstvom uprli rimski okupaciji, vendar so bili med obleganjem Alezije poraženi in morali so se vdati.
Po [[galske vojne|galskih vojnah]], ki so se končale leta 51 pr. n. št., je Cezarjeva ''Keltika'' obsegala večino zasedenega galskega ozemlja. Južno mejo keltskega ozemlja je tvorila reka [[Garona]], severno pa reki [[Sena]] in [[Marna]].<ref>B. Cunliffe (2003), ''The Celts'', Oxford Press, ISBN 0-19-280418-9, str. 75.</ref> Analiza osebnih in krajevnih imen in napisov je pokazala, da se je [[galščina]] govorila na večini ozemlja sedanje Francije.
==== Iberija ====
[[Slika:
Tradicionalna zananost se je vse do konca 19. stoletja trudila dokazati prisotnost Keltov na Iberskem polotoku<ref>W.R. Chambers (1842), str. 50. [http://books.google.com/books?id=K_fmF-Rpt0QC&pg=PA50&dq=celts+portuguese]. Pridobljeno dne 2. oktobra 2010.</ref><ref>O.A. Brownson (1859), [http://books.google.com/books?id=rTEEAAAAQAAJ&pg=PA505&dq=portuguese+celts]. Pridobljeno dne 2. Oktobra 2010.</ref> in materialno kulturo, ki bi bila povezana s halštatsko in latensko kulturo. Ker se je po definiciji železne dobe v 19. stoletju predpostavljalo, da je bila naseljenost Keltov v Iberiji redka in ni omogočala kulturnega scenarija, ki bi jo povezal s srednjo Evropo, prisotnosti keltske kulture v tej regiji niso v celoti priznali. Predpostavljali so, da so v gorah v središču polotoka prebivali [[Keltiberi]], na jugozahodu [[Keltiki]] in na severozahodu (Galicija in Asturija) Kelti.<ref>J.C. Prichard (1841), ''Researches Into the Physical History of Mankind'', [http://books.google.com/books?id=8PsWAAAAYAAJ&pg=PA32&dq=celtiberian+celtici]. Pridobljeno dne 2. Oktobra 2010.</ref>
Sodobni strokovnjaki so v celoti dokazali, da sta bila prisotnost in vpliv Keltov najmočnejša predvsem v osrednjih, zahodnih in severnih predelih sedanje Španije in Portugalske, kjer je bila morda tudi največja gostota keltskih naselij v Evropi.<ref name=Quintela>M.V.G. Quintela (2005), ''Celtic Elements in Northwestern Spain in Pre-Roman times'', Center for Celtic Studies, University of Wisconsin-Milwaukee. [http://www4.uwm.edu/celtic/ekeltoi/volumes/vol6/6_10/garcia_quintela_6_10.html]. Pridobljeno dne 12. maja 2010.</ref><ref>J.C.O. Pedreño (2005), ''Celtic Gods of the Iberian Peninsula'', [http://www4.uwm.edu/celtic/ekeltoi/volumes/vol6/6_12/olivares_6_12.html]. Pridobljeno dne 12. maja 2010.</ref>
Kelti v Iberiji so bili razdeljeni v dve glavni arheološki in kulturni skupini,<ref>G.R.Z. Alberto J. Lorio, ''The Celts in Iberia: An Overview'', E-Keltoi: Journal of Interdisciplinary Celtic Studies, '''6''', 2005, str. 167-254, [http://www4.uwm.edu/celtic/ekeltoi/volumes/vol6/6_4/lorrio_zapatero_6_4.html].</ref> vendar delitev ni povsem jasna:
Vrstica 94:
* Prva skupina je bila razširjena v Galiciji<ref>A. Manuel, ''Celtic Legacy in Galicia'', E-Keltoi: Journal of Interdisciplinary Celtic Studies, '''6''', 2005, str. 1005–1035. [http://www.uwm.edu/Dept/celtic/ekeltoi/volumes/vol6/6_20/alberro_6_20.html].</ref> in na iberski atlantski obali. Sestavljali so je prakeltski ali polkeltski [[Luzitanci]] (na Portugalskem),<ref>T. Júdice Gamito, ''The Celts in Portugal'', E-Keltoi: Journal of Interdisciplinary Celtic Studies, 6, 2005, str. 571-606. [http://www4.uwm.edu/celtic/ekeltoi/volumes/vol6/6_11/gamito_6_11.html]</ref> [[Keltiki]], [[Vetoni]] in [[Vakeji]],<ref>J.R. Álvarez-Sanchís, ''Oppida and Celtic society in western Spain'', E-Keltoi: Journal of Interdisciplinary Celtic Studies, '''6''', 2005, str. 255–286. [http://www.uwm.edu/Dept/celtic/ekeltoi/volumes/vol6/6_5/alvarez_sanchis_6_5.html]</ref> ki so prebivali na jugozahodnem Iberskem polotoku v Algavri in regiji, ki jo je [[Strabon]] imenoval ''Keltika'' (osrednja Španija in Portugalska),<ref>L. Berrocal-Rangel, ''The Celts of the Southwestern Iberian Peninsula'', E-Keltoi: Journal of Interdisciplinary Celtic Studies, '''6''', 2005, str. 481-496. [http://www.uwm.edu/Dept/celtic/ekeltoi/volumes/vol6/index.html]</ref> ter [[Galeki]], [[Asturi]] in [[Kantabri]] s [[kultura kastrov|kulturo kastrov]] na severu in sevrozahodu Španije in Portugalske.<ref>M.V. García Quintela, ''Celtic Elements in Northwestern Spain in Pre-Roman times'', E-Keltoi: Journal of Interdisciplinary Celtic Studies, '''6''', 2005, str. 497–570. [http://www.uwm.edu/Dept/celtic/ekeltoi/volumes/vol6/6_10/garcia_quintela_6_10.html]</ref>
* Druga je bila keltiberska skupina iz gornje doline [[Ebro|Ebra]] v osrednji Španiji.<ref>F. Burillo Mozota, ''Celtiberians: Problems and Debates'', E-Keltoi: Journal of Interdisciplinary Celtic Studies, '''6''', 2005, str. 411–480. [http://www.uwm.edu/Dept/celtic/ekeltoi/volumes/vol6/6_8/burillo_6_8.html]</ref> Skupina je nastala, ko so se tja priselili Kelti iz Galije, večinoma Galci, in nekaj keltsko-germanskih skupin ter se pomešali z lokalnim iberskim prebivalstvom.
Nastanek Keltiberov bi lahko bil ključ za razumevanje procesa keltizacije na ostalem delu Iberskega polotoka. Proces keltizacije jugozahodnega dela polotoka, ki so ga opravili Kelti, in severozahodnega dela, ni enostavno keltibersko vprašanje. Nedavne raziskave Galekov<ref>E.R. Luján Martínez, The Language(s) of the Callaeci, E-Keltoi: Journal of Interdisciplinary Celtic Studies, 6, 2005, str. 715–748. [http://www.uwm.edu/Dept/celtic/ekeltoi/volumes/vol6/6_16/lujan_6_16.html]</ref> in [[Brakari|Brakarov]]<ref>J.M. Coutinhas (2006), ''Aproximação à identidade etno-cultural dos Callaici Bracari'', Porto.</ref> v severozahodni Portugalski so dale nova izhodišča za razumevanje keltske kulture (jezik, umetnost in vera) v zahodni Iberiji.<ref>[http://arkeotavira.com/Mapas/Iberia/Populi.htm ''Archeological site of Tavira''], uradna spsletna stran</ref>
Vrstica 103:
[[Slika:Römische Provinzen im Alpenraum ca 14 n Chr.png|thumb|left|300px|Alpska regija Rimskega cesarstva leta 14 n. št.]]
Napisi v [[lepontščina|lepontščini]] iz 6. stoletja pr. n. št. kažejo na zgodnjo prisotnost Keltov v severni Italiji, čeprav je bila verjetno omejena. Posebno primerno mesto za izmenjave na velike razdalje je bilo mesto Golasecca, kjer reka Ticino izteka iz jezera [[Jezero Maggiore|Maggiore]]. Golaseki so bili posredniki med [[Etruščani]] na jugu in halštatsko kulturo na severu. Izmenjavo je vzpodbujalo trgovanje s soljo.
[[Diodor Sicilski]] piše, da so ''"leta 391 pr. n. št. (Kelti), ki so imeli domove na drugi strani Alp, vdrli z veliko silo skozi prelaze in zasedli ozemlje med Apenini in Alpami"''. Dolina reke Pad in del severne Italije, ki so jo Rimljani imenovali [[Cisalpska Galija]], je bila naseljena s keltsko govorečimi prebivalci, ki so ustanovili več mest, med njimi tudi [[Milano]].<ref>B. Cunliffe (2003), ''The Celts - A Very Short Introduction'', Oxford University Press, ISBN 0-19-280418-9, str. 37.</ref> V bitki na Aliji so uničili rimsko vojsko in [[Senoni]] so leta 390 pr. n. št. oplenili [[Rim]].
V bitki pri Telamonu (sedanji Talamone v [[Toskana|Toskani]]) leta 225 pr. n. št. se je keltska vojska ujela med dve riimski vojski in doživela popoln poraz.
Poraz združene samnitske, keltske in etruščanske vojske v tretji samnitski vojni z Rimljani je označil konec keltske prevlade, čeprav je rimska vojska šele leta 192 pr. n. št. pokorila še zadnje ostanke neodvisnih keltskih kraljestev v Italiji.
==== Širjenje proti vzhodu ====
Vrstica 120:
[[Boji|Boje]], pleme, ki je dalo ime Bohemiji ([[Češka]]), [[Bologna|Bologni]] in morda tudi [[Bavarska|Bavarski]], in keltske artefakte in pokopališča so odkrili tudi bolj proti vzhodu v sedanji [[Poljska|Poljski]] in [[Slovaška|Slovaški]]. Kopija keltskega kovanca ''[[biatek]]a'' iz [[Bratislava|bratislavske]] kovnice je prikazana na starem slovaškem kovancu za pet [[Slovaška krona|kron]].
[[Slika:Web Biatec.jpg|thumb|left|Biatek in njegova kopija na slovaškem kovancu za pet kron]]
Ker za obširne selitve na katera druga ozemlja ni nobenih arheoloških dokazov, ena od sodobnih šol trdi, da sta se keltska kultura in jezik na tista področja razširila s stiki in ne na silo,<ref>B. Cunliffe (2003), ''The Celts: A Very Short Introduction'', Oxford, ISBN 0-19-280418-9, str. 71.</ref> četudi so keltski vdori v Italijo in pohod v Grčijo in zahodno Anatolijo dobro dokumentirani tako v rimskem kot grškem zgodovinopisju.
Obstajajo tudi zapisi, da so keltski najemniki v [[Egipt]]u služili Ptolemajem. V letih 283-246 je bilo najetih nekaj tisoč Keltov, ki so poskušali vreči s prestola Ptolemaja II. V Egiptu so služili tudi leta 186 pr. n. št..
Vrstica 129:
Kelti so prišli na ozemlje današnje [[Slovenija|Slovenije]] v 4. in 3. stoletju pr. n. št. in ustanovili [[Noriško kraljestvo]]. Na [[Gorenjska|Gorenjskem]] in delu [[Štajerska|Štajerske]] so prebivali [[Tavriski]], na severozahodu [[Karni]], na severu [[Noričani]], na [[Dolenjska|Dolenjskem]] in delu [[Notranjska|Notranjske]] [[Japodi]], v [[Posavje|Posavju]] [[Latobiki]] in v [[Istra|Istri]] [[Histri]]. Ukvarjali so se predvsem s poljedelstvom, živinorejo in pastirstvom. Iz tega časa izvirajo imena mnogih današnjih krajev ([[Bohinj]], [[Tuhinj]]) in rek ([[Sava]], [[Savinja]], [[Drava]]).
Keltsko ozemlje je imelo za Rimljane velik strateški pomen. Rimski prodor se je začel po ustanovitvi [[Akvileja|Akvileje]] (181 pr. n. št.). V drugi polovici 2. stoletja pr. n. št. so Rimljani v istrskih vojnah podjarmili Histre, leta 129 pr. n. št. Tavriske in leta 115 pr. n. št. Karne. [[Gaj Avgust Oktavijan|Oktavijan]] je v letih 35-33 pr. n. št. mejo Rimskega cesarstva premaknil na Donavo in okoli leta 10 pr. n. št. mirno priključil zavezniško Noriško kraljestvo. Zasedena področja so se vključila v rimsko provincialno organizacijo: zahodna Slovenija z Istro je bila vključena v 10. regijo [[Italija (rimska provinca)|Italije]] (''Regio X''), vzhodni del in Dolenjska v provinco [[Panonija|Panonijo]], alpski prostor in porečje Savinje pa sta bila sredi 1. stoletja vključena v provinco [[Norik]]. Nastajati so začela mesta ([[Emona]], [[Keleia|Celeia]], [[Poetoviona]]), v katerih so prebivali priseljenci iz Italije in poromanjeni staroselci. Zgrajen je bil cestni sistem z glavno osjo Akvileja-Emona-Celeia-Poetoviona-Carnuntum (današnji Petronell ob Donavi).
=== Otoški Kelti ===
Vrstica 136:
Vsi obstoječi keltski jeziki spadajo v skupino [[otoški keltski jeziki|otoških keltskih jezikov]]. Razvili so se iz keltskih jezikov, ki so jih govorili v železnodobni Britaniji. Razdeljeni so v gelsko (goidelsko) in britansko skupino narečij, ki sta se ločili že v zgodnjem obdobju.
Jezikoslovci si dolgo niso bili enotni glede vprašanja, ali je keltski jezik prišel v Britanijo in Irsko in se tam razcepil v dve veji ali so ga tja prinesli v dveh ločenih selitvenih valovih. Starejše stališče prazgodovinarjev je, da je bil keltski vpliv na Britansko otočje rezutat zaporednih vdorov z evropskega kontinenta, ki so se dogajali nekaj stoletij in so bila v njih udeležena različna keltsko govoreča ljudstva. Pri tem so upoštevali jezikovno mejo med P-keltskimi in Q-keltskimi jeziki. Takšno stališče se danes na splošno zavrača v korist filogenetske otoške keltske narečne skupine.
Prihod Keltov v Britanijo naj bi se zgodil od 6. stoletja pr. n. št. dalje v obdobju halštatske kulture in kulture pokopov na vozovih. Nekaj selitev se je verjetno zgodilo tudi v železni dobi, vendar njihov vpliv na domorodno prebivalstvo otokov ni znan. V pozni železni dobi naj bi imeli Britanija in Irska med 1 in 1,5 milijona prebivalcev, zato manjše število keltsko govorečih prišlekov nanje ni imelo odločilnega vpliva.
Približno od 6. stoletja pr. n. št. dalje (predrimska Britanija) je večina prebivalcev na otočju govorila gelske ali britanske keltske jezike.
Kot kaže, je po Cezarjevi osvojitvi Galije v 50. letih pr. n. št. v osrednjo južno Britanijo Anglijo prišlo nekaj [[
Na Irskem in v Veliki Britaniji naj bi začetek keltskega vpliva sovpadal z začetkom železne dobe. Sprejetje keltske kulture in jezika je bilo verjetno postopno, s kulturno izmenjavo s skupinami keltskih plemen z evropske celine.
Vrstica 150:
Rimljani pod [[Julij Cezar|Cezarjevim]] poveljstvom so sredi 1. stoletja pr. n. št. osvojili keltsko Galijo, od [[Klavdij]]a naprej pa tudi dele Britanije. Rimska lokalna uprava v zasedenih regijah je skoraj v celoti privzela predrimske plemenske meje. Arheološke najdbe kažejo, da so bili v upravljanje vključeni tudi domačini.
Domorodna ljudstva pod rimsko oblastjo so se romanizirala in privzela rimske navade. Pri celinskih Keltih je to nazadnje privedlo do jezikovnega premika v [[ljudska latinščina|ljudsko latinščino]], otoški Kelti pa so obdržali svoj jezik.
Pomemben je bil tudi kulturni vpliv Galcev na Rimljane, predvsem na vojaškem področju in v jahalnih spretnostih, ker so Galci pogosto služili v rimski konjenici. Rimljani so privzeli galski konjeniški meč ''spatha'' in keltsko boginjo konj Epono.<ref name=Tristram>H.L.C. Tristram (2007), ''The Celtic languages in contact'', Potsdam University Press, ISBN 978-3-940793-07-2, str. 5. [http://books.google.com/?id=VgBtaDT-evYC&pg=PA5&lpg=PA5&dq=Celts+were+master+horsemen&q=Celts%20were%20master%20horsemen]</ref><ref>[http://www.cyberpict.net/horses/clthrs.htm K. Ní Dhoireann, ''The Horse Amongst the Celts''
== Družbena ureditev ==
[[Slika:Stone sculpture of celtic hero.jpg|thumb|200px|left|Kamnita glava z vratnim obročem iz Mšecké Žehrovice, Češka republika, iz poznega latenskega obdobja]]
Večina razpoložljivih virov trdi, da je predkrščanska keltska družba temeljila na družbenih razredih in vladarju. Po Cezarjevem opisu in opisih drugih avtorjev so bili v Galiji odnosi med vladarjem in podložniki v 1. stoletju pr. n. št. bili podobni odnosom v rimski družbi.
Plemenom so vladali kralji, čeprav nekateri viri trdijo, da je bilo na ozemljih, ki so imela tesne stike z Rimom, tudi nekaj oligarhičnih republikansih oblik vladanja. Večina opisov pravi, da je bila družba razdeljena na tri glavne družbene razrede: vojaško aristokracijo, razred intelektualcev, med katere so spadali druidi, poeti in pravniki, ter ostalo prebivalstvo. Na Irskem in Škotskem so višje in nižje kralji prvotno volili po sistemu [[tanistry]], ki je kasneje prišel v nasprotje s [[Fevdalizem|fevdalnim]] načelom prvorojenstva, po katerem vladarski položaj nasledil vladarjev prvorojeni sin.
Struktura keltske družine je slabo poznana. Keltska naselja so so bila zelo različna, od razpršenih zaselkov do urbanih naselij. Na Kelte se na splošno gleda kot na neurbanizirano družbo. V Veliki Britaniji in Irski so resnično prevladovala gradišča in [[dun]]i<ref>[http://www.smr.herefordshire.gov.uk/hist_periods/iron_age.htm ''The Iron Age'']. Smr.herefordshire.gov.uk.</ref> (v Britaniji je poznanih približno 3.000 gradišč),<ref>M. Reed (1997), ''The Landscape of Britain'', CRC Press, ISBN ISBN 0-203-44411-6, str. 56. [http://books.google.com/books?id=LspvFOZQTakC&pg=PA56&dq&hl=en#v=onepage&q=&f=false]</ref> ki so bila v velikem nasprotju z urbanimi naselji v osrednjem halštatskem in latenskem območju, mnogimi [[oppidum|oppidi]] v Galiji konec 1. tisočletja pr. n. št. in mesti v Cisalpski Galiji.
Vrstica 164:
[[Suženjstvo]], kakršno so prakticirali Kelti, je bilo zelo verjetno podobno bolje dokumentiranemu suženjstvu v antični Grčiji in Rimu.<ref name="Simmons 1615">V. Simmons, ''Celtic Culture: A Historical Encyclopedia'', urednik J.T. Koch, ABC-CLIO, I, ISBN 1-85109-440-7, str. 1615.</ref> Sužnje so dobivali v vojnah in roparskih pohodih ali zasužnjevanjem podložnikov zaradi kazni ali dolgov.<ref name="Simmons 1615" /> Suženjstvo je bilo dedno, čeprav je bila mogoča [[manumisija]]. Gelski izraz za sužnja – ''cacht'' in valižanski ''caeth'' izhajata verjetno iz latinskega ''captus'' – ujetnik, kar kaže, da je bila trgovina s sužnji ena od stičnih točk med keltskimi in latinskimi skupnostmi.<ref name="Simmons 1615" /> V keltskih državah je bilo suženjstvo še posebno razširjeno v srednjem veku.<ref>W. Davies, ''Wales in the Early Middle Ages'', str. 64.</ref> Manumisijo je preprečevala zakonodaja in beseda ''cumal'', ki je pomenila sužnjo, se je na Irskem uporabljala kot splošna enota vrednosti.<ref>Kelly, ''Guide to Early Irish Law'', str. 96.</ref>
Arheološke najdbe dokazujejo, da so bile predrimske keltske skupnosti povezane z omrežjem kopenskih trgovskih poti, ki so omogočale živahno trgovanje.<ref>W.A. Casparie, A. Moloney, ''Neolithic wooden trackways and bog hydrology'', Journal of Paleolimnology, '''12''', januar 1994, str. 49–64, Springer Netherlands, DOI 10.1007/BF00677989.</ref> Ozemlje Keltov je bilo bogato s [[kositer|kositrom]], [[svinec|svincem]], [[železo]]m, [[srebro]]m in [[zlato]]m,<ref>[http://www.nationaltrust.org.uk/main/w-ar_r_wal.pdf B. Cauuet, ''Université Toulouse Le Mirail'', UTAH, Francija
[[Slika:Dying gaul.jpg|250px|thumb|''Umirajoči Galec'', rimska marmorna kopija helenističnega bronastega kipa iz poznega 3. stoletja pr. n. št.; muzej Capitoline, Rim]]
Vrstica 170:
Mnenje, da je bili keltsko trgovanje omejeno na blagovno menjavo, je le delno točno. Njihov monetarni sistem je bil kompleksen in je še vedno nerazumljiv. Zaradi pomanjkanja večjega števila kovancev se domneva, da se je za trgovanje uporabljal pradenar. Pradenar je izraz, s katerim se opisuje bronaste predmete od zgodnjega latenskega obdobja dalje, ki so pogosto imeli obliko sekire, prstana ali zvona. Zaradi velikega števila tovrstnih predmetov v nekaterih grobovih se domneva, da so imeli relativno visoko vrednost in so se uporabljali za vsakdanje nakupe. Na večini keltskih ozemelj na celini in jugovzhodni Britaniji so bili v predrimskem obdobju v obtoku kovanci iz [[bron]]a z veliko vsebnostjo kostira in majhno vrednostjo. Kovanci večjih vrednosti, primerni za rabo v trgovini, so bili zlati, srebrni in bronasti. Zlatniki so bili bolj pogosti kor srebrniki, čeprav so imeli višjo nazivno vrednost, ker je bilo samo v južni Britaniji in osrednji Franciji približno sto rudnikov zlata, srebro pa je bilo bolj redko. Nesorazmerje je bilo delno tudi posledica relativne revnosti rude in truda, ki ga je bilo treba vložiti v rudarjenje, v primerjavi z dobičkom. Z rastjo rimske civilizacije sta rasla tudi pomen in obseg trgovine s keltskim svetom, s tem pa tudi količina srebrnega in bronastega denarja. Rast trgovanja je sovpadla z velikim povečanjem proizvodnje zlata na keltskih ozemljih in visoko vrednostjo, ki jo je imelo zlato pri Rimljanih. Rudniki zlata v Galiji so bili verjetno eden od glavnih razlogov za Cezarjev napad nanjo.
Zapisov v keltskih jezikih iz predrimskega obdobja je zelo malo. Napisani so večinoma v latinski in grški pisavi. Ogamska pisava, ki je bila v zgodnjem srednjem veku v rabi večinoma na Irskem in Škotskem, pa tudi v Walesu in Angliji, se je uporabljala predvsem za obredne namene, na primer za nagrobne napise. Veliko je dokazov o obsežnem ustnem izročilu, ki so ga ohranjali na primer [[bard]]i na Irskem, in so ga nazadnje zapisali v samostanih. Najstarejša dokumenirana ritmična poezija na svetu je irskega izvora<ref>''Irish Poetry'', Catholic Encyclopedia, [http://www.newadvent.org/cathen/08116a.htm].</ref> in je prepis še starejše epske pesnitve, kar je je nekatere poznavalce privedlo do trditve, da so rimo izumili Kelti.
Keltska umetnost je ustvarila tudi zelo zapletene in čudovite kovinske izdelke, ki so se ohranili predvsem med grobnimi pridatki.
Vrstica 211:
[[Slika:nudeCeltwarrior.jpg|200px|thumb|Galski kip golega keltskega vojščaka; Bretonski muzej]]
Izgleda, da je bilo vojskovanje med plemeni v keltski družbi nekaj običajnega. Epska literatura ga bolj kot organizirano osvajaje nasprotnikovega ozemlja prikazuje kot šport, osredotočen na lov in roparske pohode. Zgodovinski zapisi pričajo, da se je več plemen vojskovalo predvsem zaradi uveljavljanja svoje politične moči, nadlegovanja nasprotnikov in pridobivanja gospodarskih koristi in samo v nekaterih primerih zaradi osvajanja ozemlja.
Klasični avtorji, kot so [[Strabon]], [[Livij]], [[Pavzanij]] in [[Flor]], Kelte opisujejo kot horde, ki se bojujejo kot "divje zveri". [[Dionizij]] pravi:
:''"Njihov način bojevanja je, v veliki meri zaradi pomanjkanja vojaškega znanja, podoben borbi divjih zveri, silovit in neurejen. V nekem trenutku dvignejo svoje meče in navalijo kot divje svinje, udarijo z vso močjo, kot tesarji ali možje, ki kopljejo s krampom, udarjajo navzkriž brez cilja in poskušajo razsekati telesa svojih nasprotnikov in njihove oklepe"''.<ref>Dioniz iz Halikarnasa, Roman Antiquities, str. 259 (odlomki iz 14. knjige).</ref>
Takšne opise sodobni zgodovinarji izpodbijajo.<ref>P.B. Ellis, The Celts: A History, Caroll & Graf, 1998, ISBN 0-7867-1211-2, str. 60-63.</ref>
Vrstica 236:
=== Mnogoboštvo ===
[[Slika:BrigitteCelt.jpg|thumb|left|Kip iz Bretonskega muzeja v Rennesu, ki verjetno predstavlja boginjo Brigantijo/Brigit; kip je iz 1. stoletja n. št. in se zgleduje po rimskih kipih Minerve]]
Kelti so, podobno kot druge plemenske družbe železne dobe, prakticirali mnogoboštvo.<ref name="Cunliffe"/> Mnogo keltskih bogov je poznanih iz besedil in napisov iz rimskega obdobja. Obrede in žrtvovanja so opravljali svečeniki, poznani kot [[druid]]i. Kelti do pozne železne dobe na bogove niso gledali kot na bitja s šloveško podobo. Keltska svetišča so se nahajala na odmaknjenih krajih, na primer na vrhovih hribov, v gajih in ob jezerih.
Keltski verski vzorci so bili po regijah različni, nekatera božanstva in načini čaščenja pa so bili enaki na širokem geografskem in časovnem območju. Kelti so častili bogove in boginje. Moški bogovi so bili na splošno božanstva s posebnimi veščinami: [[Lug]] je bil heroj in spreten mečevalec in pračar, [[Dagda]], oče bogov in zaščitnik plemena, pa je bil brezmejno močan in oborožen s čarobno gorjačo. Boginje so bile povezane z naravnimi danostmi, zlasti z vodnimi tokovi: Boan na primer je bila boginja reka Boyne. Delitev ni bila dosledna, saj sta bili na primer boginji Brigid in Morigan povezani tako z naravnimi danostmi (svetimi izviri in reko Unius) kot s spretnostmi kot sta kovaštvo in zdravilstvo.<ref name="Sjoestedt">M.-L. Sjoestedt (1940 in 1982), ''Gods and Heroes of the Celts'', Berkeley, CA, Turtle Island Foundation, 1982, ISBN 0-913666-52-1, str. 24-46.</ref>
Vrstica 249:
=== Galski koledar ===
Colignyjski koledar, ki so ga odkrili leta 1897, je vgraviran v bronasto ploščo, široko 1,48 in visoko 0,9 m. Ohranjenih je 73 fragmentov. Iz pisave in spremljajočih predmetov je razvidno, da je bil napisan verjetno proti koncu 2. stoletja.<ref>P.Y. Lambert (2003), ''La langue gauloise'', Pariz, Editions Errance, 2. izdaja, ISBN 2-87772-224-4, 9. poglavje: ''Un calandrier gaulois''.</ref> Napisan je z latinskimi napisnimi velikimi črkami v galskem jeziku. Restavrirana plošča ima 16 kolon z 62 meseci, razdeljenimi na pet let.
Francoski arheolog J. Monard je špekuliral, da so ga napisali druidi, ki so želeli ohraniti svojo vlogo čuvajev koledarja v času, ko se je v Rimskem cesarstvu uvajal [[julijanski koledar]]. Splošna oblika koledarja kaže, da je bil javni koledar (''parapegmata''), kakršne so odkrili po vsem grškem in rimskem svetu.<ref>D. R. Lehoux, ''Parapegmata: or Astrology, Weather, and Calendars in the Ancient World'', str. 63-65. [http://www.collectionscanada.ca/obj/s4/f2/dsk2/ftp03/NQ53766.pdf PhD Dissertation, University of Toronto, 2000].</ref>
Vrstica 258:
=== Keltsko krščanstvo ===
Keltske regije pod rimsko oblastjio so skupaj z ostalim delom Rimskega cesarstva sprejele krščanstvo, neosvojena območja Irske in Škotske pa so iz keltskega mnogoboštva prestopile v krščanstvo šele v 5. stoletju. Irsko so pokristjanili misijonarji iz Britanije, med katerimi je bil tudi [[sveti Patrik]]. Škotsko, Saško in dele Britanije in Srednje Evrope so kasneje pokristjanili predvsem misijonarji iz Irske. Izraz "keltsko krščanstvo" se uporablja za oblike krščanstva, ki so se v tistem času pojavije v Britaniji in Irski. Keltsko krščanstvo se je naslanjalo na keltsko izročilo in se je razlikovalo od zahodnega krščanstva. Razvoj krščanstva na Irskem in v Veliki Britaniji v letih 390 do 1200 je v keltsko umetnost prinesel zgodnjo srednjeveško [[renesansa|renesanso]].<ref>N. Chadwick (1970), ''The Celts'', str. 232–254.</ref><ref>V. Kruta (1991), ''The Celts'', Thames and Hudson, str. 621–637.</ref> V tem obdobju se je razvilo mnogo slogov, ki jih danes prištevamo k tipično keltskim in jih najdemo po večjem delu Irske in Velike Britanije, na skrajnem severu Škotske ter Orkneyjskem in Shetlandskem otočju. Pomembna dela iz tega obdobja so [[Book of Kells|Kellski evangelijarij]] in ardaški kelih.
== Sklici ==
| |||
