Detektor dima: Razlika med redakcijama

odstranjenih 30 zlogov ,  pred 6 leti
m
clean up & disambig AWB
m (clean up & disambig AWB)
[[Slika:Opticni-detektor-dima.jpg|thumb|right|250px|Optični detektor dima Apollo]]
'''Detektor dima''' je [[naprava]], ki zaznava prisotnost [[dim|dima]]a. Največkrat se ga uporablja kot [[javljalnik]] [[požar|požara]]a. V [[požarno - varnostni sistem]] povezani detektorji se uporabljajo kot [[oddajnik]] [[signal]]a za prisotnost požara predvsem v poslovnih objektih, medtem ko se posamezne enote uporabljajo v stanovanjih, ki lahko ob prisotnosti dima samostojno oddajajo zvočni in/ali svetlobni signal.
 
Detektorji dima so navadno zaprti v plastičnem [[ohišje|ohišju]] v obliki [[disk]]a, premera približno 150 mm in 25 mm višine, vendar je oblika lahko odvisna od proizvajalca in tipa detektorja. Večina detektorjev dima deluje na principu optičnega zaznavanja ([[fotodioda]]) ali [[fizikalni proces|fizikalnega procesa]] ([[ionizacija|ionizacije]]), medtem ko drugi uporabljajo obe metodi zaznavanja za povečanje [[občutljivost]]i. S tem se lahko uporabljajo tudi za zaznavo cigaretnega dima predvsem v prostorih, kjer je kajenje prepovedano in težko obvladljivo (stranišča v šolah). Detektorji dima so napajani preko centralnega požarno-varnostnega sistema, kateri se napaja preko [[električno omrežje|električnega omrežja]] z lastnim [[rezervno napajanje|rezervnim napajanjem]]. Samostojni detektorji, pa so navadno napajani samo z eno [[baterija|baterijo]].
 
Detektorji dima so navadno zaprti v plastičnem [[ohišje|ohišju]] v obliki [[disk]]a, premera približno 150  mm in 25  mm višine, vendar je oblika lahko odvisna od proizvajalca in tipa detektorja. Večina detektorjev dima deluje na principu optičnega zaznavanja ([[fotodioda]]) ali [[fizikalni proces|fizikalnega procesa]] ([[ionizacija|ionizacije]]), medtem ko drugi uporabljajo obe metodi zaznavanja za povečanje [[občutljivost]]i. S tem se lahko uporabljajo tudi za zaznavo cigaretnega dima predvsem v prostorih, kjer je kajenje prepovedano in težko obvladljivo (stranišča v šolah). Detektorji dima so napajani preko centralnega požarno-varnostnega sistema, kateri se napaja preko [[električno omrežje|električnega omrežja]] z lastnim [[rezervno napajanje|rezervnim napajanjem]]. Samostojni detektorji, pa so navadno napajani samo z eno [[baterijaBaterija (elektrika)|baterijo]].
 
== Zgodovina ==
Prvi požarni [[detektor]] je bil [[patent|patentiran]]iran ob koncu [[19. stoletje|19. stoletja]]. Zasluga za to napravo gre ameriškemu [[fizika|fiziku]] in [[matematika|matematiku]] [[Francis Robbins Upton|Francisu Robbinsu Uptonu]], ki je v sodelovanju s [[Fernand J. Dibblee|Fernandom J. Dibblejem]] izumil prenosni požarni detektor. Ta je kot [[senzor]] [[temperatura|temperature]] uporabljal nastavljivo [[vzmet]], izdelano iz dveh različnih kovin, ki je ob dovolj visoki temperaturi prek [[vzvod]]ov in [[kontakt]]ov sklenila [[električni krog]] ter vključila [[zvonec]], napajan iz baterije v [[podnožje|podnožju]].
 
Štiri [[desetletje|desetletja]] kasneje je švicarski fizik [[Walter Jaeger]] želel izdelati senzor za odkrivanje prisotnosti strupenih plinov. Pričakoval je, da se bo plin ob vstopu v senzor vezal z ioniziranimi molekulami zraka in s tem spremenil napetost na senzorju. Majhne koncentracije plina na napetost niso imele nikakršnega vpliva, a je Jaeger presenečeno ugotovil, da je senzor reagiral na cigaretni dim. Njegov poizkus je bil velik napredek pri razvoju dimnega detektorja.
 
Šele leta 1965 sta [[Duane D. Pearsall]] in [[Stanley Bennett Peterson]] izdelala cenovno dostopen detektor dima z možnostjo preproste zamenjave izrabljenih baterij. Prvi komercialno zanimivi požarni detektorji so prišli na trg leta 1969.
 
 
== Vrste detektorjev dima ==
[[Optika|Optični]] [[detektor]] dima je v bistvu [[svetloba|svetlobni]] senzor. Kot detektor dima vsebuje izvor svetlobe ([[žarnica|žarnico]] ali [[infrardeča svetloba|infrardečo]] [[dioda|diodo]] [[LED]]), leče za zbiranje svetlobe v žarek in [[fotodioda|fotodiodo]] ali podoben fotoelektrični senzor pod kotom [[žarek|žarka]] kot detektor svetlobe. V odsotnosti dima svetlobni žarek potuje nad fotodiodo v ravni liniji. Ko dim vstopi v optično komoro na pot svetlobnemu žarku pride do pojava [[Tyndallov pojav|sipanja svetlobe]]. Svetloba se odbija na vse strani in tudi proti fotodiodi, katera to svetlobo zazna in sproži [[alarm]].
 
V velikih prostorih, kot so razne dvorane ali [[avditorij|avditoriji]]i je pod stropom na eni steni nameščena enota, ki oddaja [[žarek]], na drugi steni pa enota, ki žarek zajema, ali pa ga odbija nazaj v enoto kot ogledalo. Ko žarek postane manj viden za »oko« senzorja, se pošlje signal za alarm.
 
 
=== Ionski ===
 
Približno 1 % [[emitacija|emitirane]] radioaktivne energije <sup>241</sup>Am je [[sevanje gama|gama sevanja]].
 
 
=== Vzorčenje zraka ===
Dimni detektor, ki deluje na principu vzorčenja [[zrak|zraka]]a, je sposoben zaznavanja že mikroskopskih delcev dima. To so večinoma [[aspirator|aspiratorni]]ni detektorji dima, ki delujejo tako, da skozi [[mreža|mrežo]] na določeni razdalji navrtanih majhnih cevk, nameščenih pod strop nad [[zaščitno območje|zaščitnim območjem]] sesajo zrak. Navrtane luknjice predstavljajo mesta vzorčenja zraka. Vzorec zraka potem potuje mimo občutljive optične naprave, ponavadi laser, nastavljen za zaznavanje izredno majhnih izgorenih delcev. Taki detektorji se lahko uporabljajo za proženje avtomatskih gasilnih sistemov, na primer gašenje s [[plin|plinom]]om v prostorih z vrednejšimi predmeti, kot so knjižnice, računalniške sobe, itd.
 
Večina dimnih detektorjev z vzorčenjem zraka je veliko bolj občutljivih kot ostala dva tipa detektorjev. Tak tip detektorja omogoča nastavitev nivojev alarma, kot na primer opozorilo, alarm, požar I.st., požar II.st. Te nastavitve omogočajo zgodnejše opozorilo na razvijajoč se požar, kar dovoljuje ročno [[intervencija|intervencijo]] ali aktivacijo avtomatskega gašenja, preden se požar razvije do neobvladljive stopnje. Tak način pristopa povečuje možnost [[evakuacija|evakuacije]] in zmanjša nastalo škodo.
 
=== Zaznavanje prisotnosti ogljikovega dioksida in ogljikovega oksida ===
Nekateri detektorji dima uporabljajo senzorje, ki zaznavajo [[ogljikov dioksid]] ali [[ogljikov oksid]], za detekcijo nevarnih in [[strup|strupenih]]enih [[produkt]]ov [[zgorevanje|zgorevanja]]<ref>{{Cite web | last = Gasilci New Yorka | title = Zastrupitev z ogljikovim dioksidom | url = http://www.nyc.gov/html/fdny/html/safety/firesafety_carbon_monoxide.shtml | accessdate = 20.10.2008 }}</ref><ref name=senseair>{{cite web|url=http://www.senseair.se/Datablad/what_is_co2_dcv.pdf|title=Kaj je CO<sub>2</sub>?|page= 4}}</ref>. Vendar pri nakupu takih detektorjev velja opozorilo, da niso vsi dimni detektorji, za katere oglaševalci navajajo, da vsebujejo take senzorje, sposobni zaznati CO<sub>2</sub> ali CO brez prisotnosti požara.
 
=== Razlike ===
| 0.06–6.41 % obs/m
|}
 
 
== Komercialni detektorji dima ==
 
Samostojna enota je v bistvu požarni alarm v enem ohišju. Sestavljen je iz detektorja dima, zvočne [[sirena|sirene]] ter lastnega vira napajanja (baterije). Nekateri modeli takih detektorjev oddajajo tudi svetlobne signale ob alarmu.
 
 
== Samostojni detektorji dima ==
Osnovna funkcija samostojnih detektorjev dima je opozarjanje ljudi na ogroženost. Metode alarmiranja vključujejo:
* audio zvoke
** navadno okoli 3200 &nbsp;Hz, odvisno od zmogljivosti komponente (Na tem področju je bil narejen velik napredek tudi za osebe z motnjami sluha)
** 85 [[Decibel|db]] na razdalji treh [[Meter|metrov]]
* govoreči glas ob alarmu
Nekateri modeli imajo vgrajeno fukcijo za začasni izklop zvoka, ne da bi odstranili baterijo. To pride v poštev, pri detektorjih, ki se uporabljajo v prostorih, kjer so pogosti lažni alarmi (prostori, namenjeni peki, varilnice, itn).
 
Trenutna tehnologija je zelo učinkovita pri odkrivanju dima in požarov, vendar [[Gluhonemost|gluhe]] in [[Naglušnost|naglušne]] še vedno skrbi, ali se bodo pravočasno zbudili ob alarmu. Med letoma 2005 in 2007 je bila izvedena raziskava pod sponzorstvom Zvezne agencije za požarno varnost ZDA ([[:en:NFPA|NFPA]]), ki je ugotavljala vzroke za večjo smrtnost v skupini z večjim tveganjem (gluhi, naglušni ter [[starostnik]]i. Rezultati raziskave so pokazali, da so alarmi nižjih [[Frekvenca|frekvenc]] (520 &nbsp;Hz) mnogo bolj učinkoviti pri zbujanju iz spanca oseb take skupine z večjim tveganjem. Za gluhe osebe so najbolj primerni brezžični detektorji dima ali ogljikovega dioksida, povezani z [[Mehanizem|mehanizmom]] za vibriranje na primer vzglavnika na postelji, z bliskavico ali opozorilnim signalom preko [[telefon]]a.<ref>[http://www.hearinglossweb.com/tech/alrt/smoke/low.htm Hearing Loss Web discusses current low frequency alarms for hard of hearing.]</ref>
 
=== Baterija ===
== Opombe ==
{{Opombe}}
 
 
== Glej tudi ==
*[[Aktivna požarna zaščita]]
*[[Šprinkler]]
 
 
== Viri ==
2.529

urejanj