Insulin: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Xqbot (pogovor | prispevki)
m Bot: no:Insulin je dober članek; oblikovne spremembe
m disambig in clean up AWB
Vrstica 2:
'''Insulín ''' (tudi '''inzulin''') ([[latinščina|latinsko]] ''insula'' pomeni [[otok]]) je polipeptidni [[hormon]] [[trebušna slinavka|trebušne slinavke]], ki ga izločajo [[β-celica|β-celice]] [[Langerhansov otoček|Langerhansovih otočkov]]. Iz telečjih trebušnih slinavk pripravljen inzulin se uporablja za zdravljenje nekaterih oblik [[diabetes]]a. Povzroča padec koncentracije [[glukoza|glukoze]] v krvi in njeno pretvorbo v [[glikogen]] v jetrih.
 
[[Kemijska formula]] inzulina se glasi [[ogljik|C]]<sub>254</sub>[[vodik|H]]<sub>377</sub>[[dušik|N]]<sub>65</sub>[[kisik|O]]<sub>75</sub>[[žveplo|S]]<sub>6</sub>.
 
Inzulin je bil odkrit leta 1922 (odkritje je bilo prvič v celoti objavljeno februarja 1922 v reviji The Journal of Laboratory and Clinical Medicine), januarja 1923 pa so izvedli prvi uspešni klinični poskus na diabetiku.
Vrstica 8:
== Biosinteza in izločanje ==
Biosinteza inzulina poteka v [[celicah beta]] [[Langerhansovi otočki|Langerhansovih otočkov]] [[trebušna slinavka|trebušne slinavke]] (pankreasa), kjer se iz preproinzulina sintetizira najprej biološko neučinkovit [[proinzulin]]. Sestavljen je iz dveh polipeptidnih verig, A in B (veriga A iz 21, veriga B iz 30 [[aminokislina|aminokislin]]), ki sta med
seboj povezani z dvema [[disulfidni most|disulfidnima mostovoma]] in še z veznim C-peptidom, sestavljenim iz 31 aminokislin. V Golgijevem aparatu se tvorijo zrnca (vezikli), v katerih se pod vplivom endopeptidaz odcepi C-peptid in nastaneta ekvimolarni količini dvoverižnega hormona inzulina in C-peptida, ki se z eksocitozo izločita v [[zunajcelična tekočina|zunajcelično tekočino]]. <ref>Lukač-Bajalo J. (2005). Novelirani pristopi v laboratorijski diagnostiki in spremljanju sladkorne bolezni. Farmacevtski vestnik, letnik 56, številka 4, str. 241–249.</ref>
 
Poglavitni dražljaj za sintezo inzulina v celicah beta in izločanje iz njih je koncentracija [[glukoza v krvi|glukoze v krvi]]. Celice beta se odzivajo tako na absolutno koncentracijo glukoze v krvi kot na hitrost spremembe njene koncentracije. Inzulin se sicer stalno izloča iz celic beta, ko pa glukoza v krvi poraste, se tudi izločanje inzulina poveča. Glukoza prehaja v celice beta skozi membranski prenašalec, imenovan Glut-2. V celici pride do [[glikoliza|glikolize]] in pri tem do porasta znotrajceličnega [[Adenozin trifosfat|ATP]]. Le-ta blokira [[kalijev kanalček|kalijeve kanalčke]] v membrani celic beta in celica depolarizira, [[depolarizacija]] pa povzroči odprtje od napetosti odvisnih [[kalcijev kanalček|kalcijevih kanalčkov]]. Vplavljeni kalcijevi ioni sprožijo sproščanje inzulina iz znotrajceličnih mešičkov. Poleg glukoze spodbujajo izločanje inzulina tudi aminokisline (zlasti [[arginin]] in [[levcin]]), [[maščobna kislina|maščobne kisline]], [[parasimpatično živčevje]], [[glukagon]], različni [[hormon]]i iz [[prebavila|prebavil]] ter [[zdravilo|zdravila]]. Izločanje zavira sam inzulin, simpatično živčevje in somatostatin.<ref>Rang, Dale, Ritter: Pharmacology, 4. izdaja, 1999, Churchill Livingstone Elsevier, str. 385–389.</ref>
 
== Sklici ==
{{sklici}}
 
== Zunanje povezave ==