Ahajska kneževina: Razlika med redakcijama

'''Ahajska''' ali '''Morejska kneževina''' ([[grščina|grško]]: Πριγκιπάτον Αχαϊας) je bile ena od držav, ki so nastale po padcu [[Konstantinopel|Konstantinopla]] in razpadu [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskega cesarstva]] po [[četrta križarska vojna|četrti križarski vojni]].<ref name="crusade-en">{{cite encyclopedia | last = Lock | first = Peter | title = Achaia | editor = Alan V. Murray | encyclopedia = The Crusades: An Encyclopedia | volume = 1 | pages = 5–8 | publisher = | location = Santa Barbara, Kalifornija | year = 2006 | url = http://books.google.com/books?id=6cSXSgAACAAJ | oclc = }}</ref> Bila je vazalna država [[Solunsko kraljestvo|Solunskega kraljestva]], dokler ni leta 1224 [[Solun]]a osvojil [[Epirski despotat|epirski]] [[Bizantinska aristokracija in birokracija|despot]] [[Teodor Komnen Dukas]] (1214-1230). Po letu 1224 je postala vodilna sila v [[Grčija|Grčiji]] in njen dvor v [[Andravida|Andravidi]] so imeli zahodni Evropejci za zgled viteštva.

Ahajsko kneževino sta leta 1205 ustanovila [[Viljem Champlittski]] in [[Gotfrid I. Villehardouinski]], ki sta v imenu sulunskega kralja [[Bonifacij I. Montferraški|Bonifacija Montferraškega]] osvojila [[Peloponez]]. Z vojsko, ki je štela komaj 100 vitezov in 500 pešakov, sta zasedla [[Ahaja|Ahajo]] in [[Elido]], po porazu Grkov v [[bitka v kunduroškem oljčnem gaju|bitki v kunduroškem oljčnem gaju]] pa sta postala gospodarja celega Peloponeza. Njuna zmaga je bila prepričljiva in po bitki se jima je upiralo samo še nekaj trdnjav. Grad [[Araklovon]]<ref>Miller William (1908): The Latins in the Levant: a history of Frankish Greece, 1204-1566'' E.P. Dutton and Company, New York. str. 38.</ref> v Elidi, ki ga je branil Doksapatris Bucaras, je vzdržal vse do leta 1213, potem pa se je posadka dokončno vdala. Trdnjava [[Monemvazija]] in gradovi v [[Argos (mesto)|Argosu]]u, [[Nauplija|Naupliji]] in [[Korint]]u pod poveljstvom Leona Zgurosa so vzdržali do njegovega samomora leta 1208. Argos in Nauplija sta leta 1212 postala Gospostvo Argos in Nauplija, trdnjava Monemvazija pa se je upirala do leta 1248. Ahajski kneževini je do odhoda v Francijo, kjer naj bi prevzel družinske posesti v [[Burgundija|Burgundiji]], vladal Viljem Champlittski. Viljem je leta 1209 na poti v Francijo umrl. Nasledil ga je Gotfrid I. Villehardouinski, ki je vladal do smrti leta 1219.

Kneževina je imela svoj zakonik ''Assizes de Romanie'' s polnim naslovom ''Liber Consuetudinum imperii Romaniae'', ki je imel 219 členov in je urejal pravna razmerja med [[paroikoi]] (tlačani) in posestniki in razmerja med vazali in knezom.<ref>Achaia – Justice. Legal system and administration of justice. [http://www.ime.gr/chronos/projects/fragokratia/en/webpages/ach_just.html] Pridobljeno dne 25. junija 2011.</ref> Zakonik je bila mešanica bizantinskih in francoskih zakonov in je postal osnova za zakonodajo tudi drugih [[križarske države|križarskih držav]]. V rabi so ostali nekateri bizantinski naslovi, na primer [[Bizantinska aristokracija in birokracija|logotet]] in [[Bizantinska aristokracija in birokracija|protovestiarij]], vendar se je njihova vsebina prilagodila značilnostim zahodnega fevdalizma. Zahodnemu fevdalizmu se je prilagodil tudi bizantinski sistem [[pronoia]], ki je urejal delitev zemlje. Tlačani, ki so bili v tehničnem smislu lastniki svoje zemlje, v sistemu pronoia niso bili vojni in davčni obvezniki, v prilagojenem sistemu pa so morali svoji zamljiški gospodi plačevati davke.

Francoski plemiči so imeli velike vojaške obveznosti. Štiri mesece na leto so morali služiti v vojski in štiri mesece stražiti razne gradove.<ref>Morejska kronika, verzi 1995-2004.</ref> Kneževino so lahko zapustili samo s posebnim knezovim dovoljenjem za največ dve leti in dva dni, sicer so jim zaplenili premoženje.<ref>Assizes, člena 111 in 120.</ref>

Gorfrida I. je nasledil sin Gotfrid II., ki je vladal do smrti leta 1245. Leta 1221 in 1222 si je prisvojil cerkvene davke in z njimi zgradil grad Hlemuci, ki ga je uporabljal za svojo glavno rezidenco. Zaradi prisvojitve davkov se je sprl s Cerkvijo in papež ga je izobčil. Leta 1236 je Konstantinopel oblegal [[Nikejsko cesarstvo|nikejski]] cesar [[Ivan III. Dukas|Ivan III. Dukas Vatac]] (1222-1254) in Gotfrid II. je prišel na pomoč Latinskemu cesarstvu s sto vitezi, 800 lokostrelci in šestimi ladjami.

Po Viljemovi smrti je kneževina prešla na Karla Anžujskega. Leta 1267 je namreč izgnani cesar Balduin II. Konstantinoplski z Viterbsko mirovno pogodbo Ahajo prepustil Karlu, v zameno pa je od njega pričakoval, da mu bo pomagal obnoviti Latinsko cesarstvo. Karel in njegovi nasledniki v Ahaji nikoli niso vladali osebno, ampak preko svojih pooblaščenih zastopnikov. V Ahajo so pošiljali tudi denar in vojake in s tem pomagali kneževini v obrambi proti Bizantinskemu cesarstvu.

Leta 1349 je Jakoba nasledil sin Jakob IV. (II. Morejski). Leta 1364 je Katarinin pastorek in najstarejši še živeči sin Filipa I. Tarantskega Robert Tarantski umrl. Leta 1373 je Filip II. prenesel pravice na svojega bratranca in bivšo svakinjo, kraljico Ivano I. Neapeljsko, na katero je po smrti leta 1375 svoje zahteve do kneževine prenesel tudi njen tretji mož Ivan IV. Majorški. Ivana je s tem postala skoraj nesporna kneginja Ahaje. Ko so Ivano leta 1381 v Neaplju zaprli, se je pojavil nov kandidat za ahajski prestol – Jakob Bauxški – vnuk Katarine Valoiške in nečak Filipa II., ki je leta 1374 postal naslovni cesar Latinskega cesarstva in je imenovanje izkoristil za zasego Ahaje. Leta 1383 je Ivanin naslednik in njen morilec Karel III. Neapeljski s prestola izrinil Jakoba Bauxškega in Ahajo priključil k svojemu kraljestvu. Po priključitvi se je začelo obdobje vladanja namestnikov draških neapeljskih kraljev, ki je trajalo do leta 1396.

Leta 1404 je neapeljski kralj Ladislav na ahajski prestol posadil arkadskega vladarja Centurija II. Zaccarijo, ki je ostal na prestolu do leta 1430, ko se je začela invazija morejskega despota Tomaža Paleologa. Centurij se je moral umakniti na svoj grad. Kasneje je s Tomažem poročil svojo hčerko in dedinjo Katarino, tako da se je po njegovi smrti leta 1432 kneževina združila z Morejskim despotatom. Bizantinska osvojitev kneževine je bila kratkotrajna, ker so Morejski despotat leta 1460 osvojili [[Osmansko cesarstvo|Osmanski Turki]].

Ko je Viljem umrl, je [[Solunsko kraljestvo|solunski]] kralj Dimitrij Solunski Ahajo podelil Hugu Champlittskemu, Hugo pa jo je prepustil Gotfridu I. Villehardouinskemu.

Karel II. ni imel v [[Grčija|Grčiji]] nobenih interesov, zato je leta [[1289]] za kneginjo Ahaje imenoval dedinjo Viljema II. Izabelo Villehardouinsko, za kneza pa njenega moža Filipa pa I. Piemontskega.

Kerel II. je leta [[1306]] Izabeli Ahajo odvzel in jo podelil svojemu sinu Filipu I. Tarantskemu. Izabela se pravicam do kneževine nikoli ni odrekla. Leta [[1307]] je Filip I. Piemontski Ahajo zahteval zase, zato sta njegov sin Jakob Piemontski in vnuk Amadej Piemontski obdržala naslov kneza. Amadeja so ahajski plemiči celo priznali za ahajskega kneza, čeprav mu nikoli ni uspelo priti v Grčijo in prevzeti svoje dediščine.

Od leta [[1383]] do [[1396]] je bilo v Ahaji medvladje. Za kneževino se je potegovalo kar pet kandidatov, toda nobeden od njih ni resnično vladal. Zelo velik vpliv na dogajanja je imela Navarska družba in leta [[1396]] se je za kneza proglasil njen kandidat Peter Saintuperanski.