Redakcija: 16:18, 11. julij 2014 uredi Pavlina Škrlj (pogovor \| prispevki) 4 urejanja dodajanje Oznaka: vizualno urejanje ← Starejše urejanje		Redakcija: 17:10, 11. julij 2014 uredi razveljavi Pavlina Škrlj (pogovor \| prispevki) 4 urejanja dodajanje poglavij Oznaka: vizualno urejanje Novejše urejanje →
Vrstica 9: V letu 1865 se je končalo tudi njegovo ustvarjanje na glasbenem področju. Po prestani kazni se je z družino vrnil na Kalec in njegovo vseslovensko delovanje je bilo osiromašeno, vendar pa je družabno življenje na Kalcu oživelo: znova je bil grad zbirališče notranjskih rodoljubov, ki jih je gospodar navduševal s pesmimi in napevi. Sedaj je bolj ustvarjal na leposlovnem področju, kjer je pokazal svojo občutljivost na dane razmere, saj je hitro in pravilno odreagiral na potrebe takratnega slovenskega kulturnega življenja: pisal in prirejal je odrska dela. V letih pred smrtjo se je ukvarjal s sinom Franom Serafinom, ki je kasneje postal dober skladatelj. 9. maja 1969 je Vilhar s somišljeniki in prijatelji organiziral tabor na Kalcu, prvi tabor na Notranjskem. Že takrat je bil Vilhar precej bolan in je 6. avgusta 1871 umrl zaradi nenadne otekline. Pokopan je v Knežaku v grobnici Vilharjevih. == Delo == Pisal je domoljubne, ljubezenske in družabne popevke, ki naj bi literaturo povezale s političnim in društvenim dogajanjem. Začetki njegovega ustvarjanja so v nemški pokrajinski popevki, ki pa jo je zapustil, ko se je navdušil za slovenski narodni prerod. Od tedaj je prevajal v slovenščino, sam sestavljal takšne popevke in jim tudi sam skladal napeve (po klasicističnem ljudskem vzoru). Njegove igre so nastajale predvsem z namenom, da bi jih uprizarjali na čitalniških odrih; bile so preproste, temeljile so na značajski, situacijski in besedni komiki ter povzdigovale slovenstvo. Njegova pesniška zbirka ''Pesmi Miroslava Vilharja'' kaže, da glede tematike Vilhar ni posebno raznolik, zato se lahko teme njegovih lirskih pesmi razdeli v dve kategoriji. Prva je narodnozavedna oziroma narodnoprebudna (hvali slovensko pokrajino, ljudi ipd.). Druga je romantična tematika, tj. izražanje doživetij iz narave, doživljanje boga, ljubezni in svojega lastnega pesniškega ustvarjanja. Vse to pa je oblikoval v ljudske štirivrstične kitice z verzi, ki so izhajali iz ljudskega verza (alpska poskočnica, romarska in ambrozijanska kitica). Tematiki je Vilhar marsikje prepletel. Prevladujejo pesmi o naravi: Vilhar jo dojema kot idealno življenjsko stanje, za avtorja je to cilj njegovega hrepenenja – da bi bil tudi on sam v takšnem sožitju s svojo »vrsto« kot so bitja v naravi. V ljubezenskih pesmih prevladuje nesrečna romantična ljubezen, prisotna je pa tudi ljubezen do družine, države in njegove umetnosti. Kaj je bilo pesniku v življenju najpomembnejše, je najlepše prikazano v pesmi ''Molitev'', kjer našteje, za koga vse moli: Bog, domovina, žena, sinovi in hčerke, mati, oče, brat in sestra, prijatelji, poezija, glasba, usoda in večnost. Povzdigovanje slovenstva je tudi ena izmed romantičnih tem. Vilhar jo razvija z navezovanjem na slovanstvo ali s prikazom slovenske pokrajine in tipične favne in flore, ki prebuja in spodbuja narodno zavest. Tipično romantično je tudi povzdigovanje preteklosti, tako narodne kot osebne (hrepenenje po mladosti). 1849 je Vilhar objavil v Novicah dve pesmi, ''Vodila pridnim kmetovalcem'' in ''Vodniku'', 1850 pa je izdal prvo slovensko spevoigro ''Jamska Ivanka''. Istega leta sta izšla tudi opusa za klavir ''Milice okrogle'' in ''Zvezdice'' ''slovenske okroglice'' ter dva samospeva s klavirjem, ''Vesolnimu svetu'' in ''Slave dom''; izdal je tudi koledar za leto 1851 (''Slovenski koledar''), zaslužek je namenil za slovenska slovstvena dela. Koledarskemu delu (namenjen poljudnemu izobraževanju) je dodal še svojo prvo pesniško zbirko in basni v prozi. Leta 1852 je spet zaznamovalo njegovo skladateljsko udejstvovanje – izdal je prva dva zvezka (šestke) samospevov, nekateri med njimi so tudi ponarodeli: ''Pri luni'' (Mila, mila lunica …), ''Žalost'' (Ko tičica sem pevala …), ''Slovo'' (Draga Minka, bodi zdrava …), ''Ipava'' (Ipavska dolina, lepota sveta …), ''Nezvesti'' (Ti so djala, Minka zala …), ''Napitnica'' (Pijmo ga, pijmo …), ''Zagorska'' (Bom šel na planince …), ''Srcu'' (Srce drago, kaj žaluješ, kaj zdihuješ dan na dan …), ''Slavjanom ''(tudi'' Vesoljnimu svetu ''v Novicah 1850)'' ''(Bratje, to mi dovolite, da se smem Slovenca zvati …), ''Na jezeru'' (Po jezeru bliz' Triglava …), ''Slovenka ''(Kaj maram, da nimam srebra, ne zlata …),'' Na goro ''(Ne goro, na goro, na strme vrhe …), ''Planinarica ''(Rožic ne bom trgala, da bi vence spletala …). ''Lipa'' je ponarodela v priredbi Davorina Jenka. Priljubljena je verjetno tudi zaradi dojemanja lipe kot še enega simbola za slovenstvo; v pesmi spremljamo lipo skozi letne čase in se veselimo pomladi, ko bo zopet oživela in si bodo ljudje v njeni senci delali vence – veselje ob prerodu naroda. Pesem naj bi še posebej okrepila domovinska čustva takrat, ko jo je akademski pevski zbor zapel ob nastopu okupacije, ker je navezava na naravni ciklus in neizbežen prihod pomladi lahko simbol osvoboditve Ljubljane izpod italijanske okupacije. Leta 1850 je Vilhar izdal prvo slovensko spevoigro, ''Jamska Ivanka''. Opiral se je na snov iz nemškega dela ''Anne von'' ''Göstig'', vendar je uporabil slovanska imena in dodal pesmi, ki pojejo o slovanstvu in svobodi. Romantična zgodba je postavljena v čas križarskih vojn v 12. stoletju in se odvija na Notranjskem, v Jamskem gradu pri Postojni. Vilhar je ne glede na zgodovinsko ozadje izkoristil vsako priložnost v zgodbi, da je pel hvalo slovanstvu in domovini. Igra je bila prvič delno uprizorjena na koncertu Filharmonične družbe 2. maja 1851, ko so izvedli uverturo, Bogomilovo arijo ''Slovo od domovine'' in zbor lovcev ''Od hriba do hriba''. Krstna predstava pa je bila 30. marca 1871 v Deželnem gledališču, uprizorilo jo je Dramatično društvo, režiral Josip Nolli in glasbeno priredil Jurij Schantl. ''Slep ni lep'' je prva Vilharjeva objavljena igra (1863). Služi predvsem kot prikaz tedanjih razmer na različnih koncih Slovenije, kako so kmetje težko živeli in kako jim cesarstvo ni pomagalo. Poudari pa tudi skrb za jezik, kar je znak nacionalne zavesti, ki se je v tistem času prebujala (Vilhar na primeru kupčije s konjem prikaže, kako pomembno je znanje slovenščine). V letih 1865 in 1866 je izdal igre ''Detelja'', ''Župan'' in ''Poštena deklica'' ter prevode ''Filozof'', ''Piké'' in ''Servus petelinček''; komediji ''Striček'' in ''Pomota'' verjetno nista bili tiskani; prevod ''To sem bil jaz!'' je izšel leta 1868. V rokopisu so ostala štiri odrska dela: ''Danila'', ''Na kmetih'', ''Korčovski'' in ''Kdor prej pride, prej melje.'' == Pomen == Vilhar je v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjen kot pisec čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi, vendar je izdal dve pesniški zbirki ter še nekaj pesmi v koledarju za leto 1863. Nekatere pesmi so ponarodele: ''Na jezeru'', ''Lipa'', ''Slovenka'', ''Planinarica'', ''Na goro''. Tominšek v ''Spomenici'' (Vilhar 1906: 25–38) pravi, da je bil največji vpliv na Vilharjevo pesnjenje Levstik: ker je videl, da ima rad ljudsko pesem, mu je za vzor postavil srbsko ljudsko pesem. Po končanem »sodelovanju« z Levstikom pa si je za ocenjevalca izbral zeta dr. Hinka Dolenca. Vendar njegove pesmi »zaradi vsebinske in muzikalne sentimentalnosti niso ustrezale niti estetski stopnji splošne slovenske slovstvene zmogljivosti niti resničnim kulturnim potrebam« (Slodnjak 1968: 162). V baladah se prepletata ljubezenska in verska tematika. Gre predvsem za nesrečno ljubezen, ki se tragično konča. Vilhar je uporabil veliko motivov iz ljudske zgodovine in običajev (podoknica, Turki, prihod Benečanov, ljubezen do domovine, povezava z Reko, dogovorjene poroke; zgodba o taborskem graščaku, ki je ubil svojo ženo). V religioznih baladah poveličuje moč in vero v Boga. Skupne značilnosti njegovih izvirnih in avtorskih iger pa so: prisotnost sentimentalne ljubezni, kmečka in narodnoprebudna snov, komičen način prikazovanja snovi in primernost za čitalniške odre. Delno se je naslanjal na Linharta ter tako posredno na klasicistične komedije t. i. nižjega tipa s prevladujočo situacijsko in besedno komiko. Zaplet in razplet sta preprosta in tudi predvidljiva, uporablja preprosto razumljivo motiviko in predvsem domače, kmečke ljudi, kar je najbolj privabljalo gledalce (Pogačnik 1998: 249). Največja odlika Vilharjevih del je ta, da je približal slovenščino in slovenskost ljudem na Zgornjem Pivškem ter tako prebudil narodno zavest tudi pri kmetih, ki do tedaj o tem niso razmišljali. Vilharjevo najbolj uspešno in najbolj pomembno področje udejstvovanja je torej njegovo narodno delo, ki ga je opravil za naše ljudi. Vilharjeva dela so bila med ljudstvom dobro sprejeta, saj je čutil, kaj potrebuje: preproste lirske pesmi z napevom, ki gre hitro v uho, temačne balade, ki prikazujejo, da so možni tudi tragični konci, kratke satirične bodice, ki opisujejo aktualne politične razmere in čitalniške igre, ki so poleg smeha zbujale tudi narodno zavest. == Bibliografija == ====== ''Pesništvo'' ====== Pesmi Miroslava Vilharja (1860) Pesmi Miroslava Vilharja (uglasbene) (1852–1862) Žabjanke (1865) ====== ''Dramatika'' ====== Jamska Ivanka (1850) Slep ni lep (1863) Detelja (1865) Župan (1865) Poštena deklica (1866) To sem bil jaz! (1868) == Najbolj znane pesmi == ''Po jezeru'' Vrstica 15 ⟶ 160: ''Rožic ne bom trgala'' == Viri == Silvo Fatur: ''Okruški: eseji, študije, spomini''. Koper: Libris, 2010. Jože Pogačnik: ''Slovenska književnost I''. Ljubljana: DZS, 1998. Anton Slodnjak: ''Slovensko slovstvo: ob tisočletnici Brižinskih spomenikov''. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968 Mirjana Turel: ''Skladatelj Miroslav Vilhar''. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 1963. Miroslav Vilhar: ''Spomenica Miroslavu Vilharju''. Ljubljana: Odbor za Vilharjev spomenik, 1906. == Zunanje povezave == [http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi790108/ Miroslav Vilhar]. Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU, 2009. [http://www.dlib.si/results/?query=%27keywords%3dmiroslav+Vilhar%27&pageSize=25 Miroslav Vilhar] – avtorjeva dela v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije == Glej tudi == {{Kategorija v Zbirki}} Vrstica 20 ⟶ 187: [[Slovenski skladatelji (Saša Šantel)\|Slika slovenskih skladateljev (Saša Šantel)]] [[Fran Serafin Vilhar]] * [[Seznam_slovenskih_dramatikov\|seznam slovenskih dramatikov]] {{-}}

Miroslav Vilhar: Razlika med redakcijama