Tavčar je v [[Benetke|Benetkah]] študiral [[Germanski jeziki|germanistiko]]. Leta [[1942]] je bil vpoklican v [[Kraljevina Italija|italijansko]] [[vojska|vojsko]] in v [[Salerno|Salernu]] končal oficirsko šolo in nato ostal častnik do konca [[druga svetovna vojna|vojne]]. Po vojni je med leti [[1946]] do [[1948]] najprej poučeval [[slovenščina|slovenščino]] in [[italijanščina|italijanščino]] na novoustanovljeni [[gimnazija|gimnaziji]] v [[Koper|Kopru]] ter medtem [[1947]] [[diploma|diplomiral]] v [[Neapelj|Neaplju]], potem pa do [[1988]] učil [[angleščina|angleščino]] na več srednjih šolah v Trstu. Hkrati je med leti [[1969]] do [[1981]] deloval kot umetniški vodja in [[dramaturg]] ter predsednik upravnega odbora [[Slovensko stalno gledališče|Slovenskega stalnega gledališča]] v Trstu in bil zunanji sodelavec [[Radio Trst A|Radia Trst A]] in odgovorni urednik ''Literarnih vaj'' ([[1951]] do [[1973]]).
Kot [[kritik]], [[esej|esejist]] je bil tudi posrednik med italijansko in slovensko [[kultura|kulturo]]. Gledališke kritike in članke o slovenski kulturi je pripravljal zlasti za Radio Trst A, v slovenskem periodičnem tisku pa je poročal o dosežkih italijanskaitalijanske literaturaliterature. Bil je med ustanovitelji literarnega zbornika ''Tokovi'' (Trst [[1956]]) ter pobudnik in sourednik zgodovinskega pregleda slovenskega gledaloščagledališča ''Il teatro sloveno'' (Padova, [[1975]])
== Literarno delo ==
Tavčar je sprva pisal predvsem radijske igre v [[italijanščina|italijanskem jeziku]], ob stiku s slovenskim okoljem pa je italijanščino popolnoma opustil in se posvetil pisanju v slovenščini. V različnih [[revija|revijah]] in [[časopis]]ih je od [[1955]] do [[1959]] objavil več socialnih in psiholoških [[novela (književnost)|novel]] (''Oskrunjevalec avtomobilov, Tržaški Zaratustra, Via della salita, Ignacij Klučar'' in druge). Uveljavil pa se je z dramskimi besedili v katerih obravnava predvsem razmerje sodobnega človeka do stehniziranega okolja. Njegove drame poudarjajo nravstvene vrednote in potrebo po notranjem ravnovesju. Večino njegovih del je uprizorilo slovensko tržaško gledališče. Napisal je tudi precej radijskih iger za Radio Trst A. Njegova najpomembnejša dela so: tridejanka ''Prihodnjo nedeljo'' ([[1957]]), fantazija v dveh dejanjih ''Pekel je vendar pekel'' ([[1959]]), darmskidramski monolog ''Ogledalo'' (1959), [[komedija]] v treh dejanjih ''Nicky, zlati deček'' (1959), tridejanka ''Zeh pred smrtjo'' ([[1962]]), igra v treh djanjihdejanjih ''Honolulu'' ([[1963]]), tragična fantazija v dveh dejanjih ''Mrtvi kanarček'' ([[1966]]), farsa ''Red mora biti'' ([[1969]]), radijska igra ''Na skali'' ([[1971]]).
