Alžirija: Razlika med redakcijama

Iz imena glavnega mesta Alžira je izpeljano ime dežele lahko razložimo tako, da razumemo Alžirijo kot širše zaledje mesta Alžira. Preostala tri večja mesta so postala kolikor toliko pomembna šele z industrializacijo po pridobitvi neodvisnosti.

 

 

Berberski domačini so imeli že v 3. in 2. tisočletju pr. n. št. visoko razvito kulturo z lastno pisavo, ki jo v nespremenjeni obliko še danes uporabljajo [[Tuaregi]]. Od 12. stoletja pr. n. št. so [[Feničani]] iz vzhodnega [[Sredozemlje|Sredozemlja]] tudi na obali današnje Alžirije ustanavljali trgovske kolonije, ki pa so prišle po propadu feničanskih matičnih mest pod vladavino mogočne trgovske sile [[Kartagina|Kartagine]]. Potem ko so [[Rimljani]] leta 146 pr. n. št. Kartagino razdejali in si podredili numidijska kraljestva, so postala mesta z zaledjem vred rimska provinca (46 pr. n. št.). Številne, deloma dobro ohranjene razvaline rimskih garnizijskih mest in drugih naselij (Timgad, Djemila, Tipasa itd.) pričajo o razcvetu dežele pod Rimljani. Rimljanom so po zatonu njihove države sledili [[Vandali]] (429 - 534) in [[Bizantinci]] (od 534), ki pa niso zmogli zadržati vdora Arabcev. V islam spreobrnjeni Arabci so se sredi 7. stoletja razširili iz [[Egipt]]a na zahod in si nekaj desetletjih podredili ves Magreb. Od leta 1519 je bila Alžirija pod turško oblastjo, pozneje pa je dokončno postala del [[osmansko cesarstvo|osmanskega cesarstva]]. [[Turki]] so Alžir povzdignili v glavno mesto dežele, ki so jo obvladovali, in utrdili so njene meje na vzhodu in zahodu. Vsekakor pa so komajda kaj vplivali na njeno notranjost.

 

 

Že v štiridesetih letih 19. stoletja so začeli Alžirijo počasi kolonizirati francoski naseljenci, ki so z domačo delovno silo uredili velika kmečka posestva. V znamenje trajne lastninske pravice je že francoska ustava iz leta 1848 razglasila Alžirijo za "francosko ozemlje", torej za del matične domovine. Ko so Francozi leta 1870 izgubili vojno z Nemci, je prišel v Alžirijo nov val priseljencev, okrog 500 000 Alzačanov in Lotarinžanov, ki so nato povečali predvsem vinogradniške površine. Francozi so med letoma 1880 in 1920 vzpostavili nadzor nad vso alžirsko Saharo z več kazenskimi ekspedicijami proti upornim Tuaregom. Število Evropejcev v Alžiriji je nenehno raslo zaradi novih priseljencev in je v tridesetih letih doselo milijon, od katerega pa je bila samo polovica francoskega izvora.