Wikipedija

Charles Nodier: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 30:
23 člankov njegove [[Statistika|statistika]] se nanaša na:
* prirodopisju, zlasti entomologiji in [[Botanika|botaniki]] (v zvezi s kranjskim entomologom [[Giovanni Antonio Scopoli|J. A. Scopolijem]])
* [[Zgodovina|zgodovini]] in [[Geografija|zemljepisu]] Ilirije; o južnoslovanski folklori (pod vplivom [[Alberto Fortis|Fortisove]] knjige [[Viaggio in Dalmazia|''Viaggio in Dalmazia'']])
* slovstvu (objavil je delni prevod [[Hasanaginica|''Hasanaginice'']], drugi po vrstnem redu izmed dosedanjih 14 francoskih prevodov; v prozi je prevedel Djurdjevićevega ''Svećnjaka'' itd.)
* [[Jezikoslovje|jezikoslovju]] (zanimiv je spis ''Langue illyrienne'', v katerem dokazuje ilirski izvor 25 francoskih besed, saj poleg [[Kelti|keltščine]] in [[Galščina|galščine]] »ilirščina« zanj predstavlja enega izmed prvotnih evropskih jezikov)
 
[[France Dobrovoljc|F. Dobrovoljc]] izdal njegove članke z naslovom ''Statistique Illyrienne'' (Ljubljana, 1933).<ref>''Enciklopedija Slovenije''. (1993). Knjiga 7. Ljubljana: Mladinska knjiga</ref>▼
 
Nodier je dobro razlikoval [[Slovenščina|slovenščino]] od [[Srbohrvaščina|srbohrvaščine]], vendar je oba jezika smatral za narečji »ilirščine«. »Ilirski« material njegovih člankov se večinoma nanaša na [[Dalmacija|Dalmacijo]] in le malo na slovenski del Ilirije, saj so mu Dalmatinci mogli nuditi več tiskanih virov v njemu razumljivih jezikih. Pomen njegovega književnega delovanja na ilirskih tleh je velik zato, ker je prvikrat stopil v neposredni stik z Južnoslovani. Z naklonjenostjo je obravnaval slovenske podložnike, ki so se upirali fevdalnim dajatvam.
Vrstica 39 ⟶ 41:
 
== Dela ==
Avgusta 1813, po dobrih 9 mesecih, je Nodier zapustil Ljubljano in odšel v Pariz, kjer je pričel sodelovati pri rojalističnih listihrevijah ''Journal des Débats'' in '' La Quotidienne''. Iz Ilirije, dežele »svojih dragih Ilircev v dobri, miroljubni in pobožni Kranjski«, je prinesel seboj tople osebne spomine, ki so mu dali idejo za njegove »ilirske« romane:
* ''Jean Sbogar'' (Pariz 1818; 1886 prevedeno v slovenščino kot ''Ivan Zbogar'', 1932 kot ''Janez Žbogar''; po Nodierovih besedah tisto delo, ki mu je prineslo največ literarnega slovesa)
Vrstica 45 ⟶ 47:
* ''Mlle de Marsan'' (1832)
 
V pariškem časopisju je vsake tolikoobčasno napisal kak članek o ilirskih stvareh, kjer je bilo zaznati žarko in navdušeno ljubezen po slovanski zemlji. Najzanimivejši za Slovenijo je njegov opis Ljubljane, ki ga je objavil 15. jan. 1821 ob [[Ljubljanski kongres (1821)|ljubljanskem kongresu]] v dnevniku '' La Quotidienne''. Tega je zZ obširnimi opombami v nemškem prevodu izdalga akademikje in poznejšiizdal [[FranceBenvenut Prešeren|PrešernovKrobat]] sodelavec Benvenut Krobat. Objava je povzročila v ljubljanskem listu daljšo diskusijo, ki je poživila spomin na francosko okupacijo.
Leta 1824 je bil Nodier imenovan za bibliotekarja v pariškem [[Arsénal, knjižnica|Arsénalu]], s čimer si je končno utrdil svoj vedno negotovi materialni položaj. Okrog njega se je pričel zbirati ves tedanji francoski literarni mladi rod in ustvaril enega prvih romantičnih »krožkov« (cénacles), iz katerega so izšli najpomembnejši zastopniki franc. romantizma: [[Victor Hugo]], [[Alphonse de Lamartine| Lamartine]], [[Alfred de Musset| A. de Musset]], [[Charles-Augustin Sainte-Beuve| Sainte-Beuve]] in drugi. V literaturi je bil Nodier otrok prehodne dobe med [[Klasicizem|klasicizmom]] in [[Romantika|romantiko]]. Bil je prvi, ki je kot neklasik dosegel 1833 akademsko čast.
NodierSlovencem bi jemorala bilgoditi predvsemnjegova pisatelj in prijatelj slovenskega naroda, ki je med drugim zapisal tudi toizjava: »največjiNajvečji zločin je uničiti narodu jezik z vsem, kar je v njem upanja in domislic«.
 
▲[[France Dobrovoljc|F. Dobrovoljc]] izdal njegove članke z naslovom ''Statistique Illyrienne'' (Ljubljana, 1933).<ref>''Enciklopedija Slovenije''. (1993). Knjiga 7. Ljubljana: Mladinska knjiga</ref>
 
Nodierjevo literarno delo obsega polegveliko velikega številaštevilo člankov v pariških časopisih, in 12 debelih zvezkov, ki so izšli 1832–1834 pri založbi Renduel v Parizu. Pozneje je njegova izbrana dela izdala še založba Charpentier.
Francoski inštitut Charles Nodier, ki že od leta 1967 deluje v Ljubljani, nosi njegovo ime.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Charles_Nodier«