Charles Nodier: Razlika med redakcijama

Njegov oče, Antoine-Melchior Nodier je bil odvetnik v Parlamentusodišča Besançon, mama Suzanne Paris pa je bila njegova služkinja. Poročila sta se 12. septembra 179121791.

Oče je bil v novembru 1790 izvoljen za [[Župan|župana]] Besançona za eno leto, avgusta 1791 pa za predsednika okrajnega kazenskega sodišča. 22. decembra istega leta je takrat 11-letni Nodier podal patriotski govor za Društvo prijateljev Ustave ([[Jacobin Club]]) v svojem rojstnem mestu , kateremu se je pridružil leta 1792.

Vzgojen je bil brez pravih načel. Dolgo je veljal za nezakonskega, kar je imelo nanj velik vpliv.

Zgodaj se je zanimal za francosko klasično literaturo in pesnil v slogu klasicistične poezije 18. stol.; z 8 leti je čital [[Michel Eyquem de Montaigne|Montaignea]], z 12 leti se navduševal za ideje [[Francoska revolucija|francoske revolucije]] in bil član revolucionarnega društva »Les Amis de la Constitution« v Besançonu. Pod vodstvom nekega očetovega prijatelja, odvetnika v Besançonu, se je pričel baviti z [[entomologija|entomologijo]] in napisal več razprav. Po izgubi službe pomožnega [[knjižničar|bibliotekarja]] v Besançonu, ki ga je bil dobil po dokončanju centralne šoleštudija (1797), je šel v Pariz in izdal vrsto [[roman]]ov, pisal [[članek|članke]], politične [[epigram]]e in literarne [[satira|satire]] proti [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]]u v [[časopis|glasilu]] republikanske opozicije ''Le Citoyen français''. Zaradi satirične ode ''La Napoléone'' so ga je oblastleta 1804 zaprlazaprli in nato izgnalaizgnali v domače mesto. Iz Besançona se je zatekel v [[Jursko pogorje]] in, nadaljeval entomološke in botanične študije, slednjič pain odprl javen literarni tečaj v mestu Dôle. Leta 1808 se je poročil in postal osebni tajnik čudaškega [[Angleži|angleškega]] učenjaka [[Herbert Croft|H. Crofta]] v [[Amiens]]u ter z njim izdal nekaj kurioznih filoloških del zlasti klasičnih pisateljev z obširnimi komentarji; v tem času je tudi objavil delo s področja onomatopoije ''Le Dictionnaire raisonné des onomatopées françaises'' (1808) in s področja prava ''Questions de littérature légale'' (1812).

20. septembra 1812 je dobilna povabilo ilirskega generalnega guvernerja grofa Bertranda rekoč, naj prevzameprevzel uredništvo uradnega [[časopis|glasila]] [[Ilirske province|Ilirskih provinc]] [[''Télégraphe officiel des Provinces Illyriennes'']], ki je od leta 1810 izhajal v [[Ljubljana|Ljubljani]], zaradi pomanjkanja tehničnih sredstev in spretnega urednika pa je bolj in bolj propadal. Pot v Ljubljano mu je omogočil krog pariških literatov, med drugimi dramatik Étienne in pa svak Tercy. Ob spodbudi in finančni pomoči, ki ju je prijel od prijateljev Charlesa Weissa, [[Prudence-Guillaume de Roujoux|Roujouxa]], De Bryja in drugih, je Nodier ponudbo sprejel.

Ob novem letu 1813 je bil že v Ljubljani, kjer ga je razočarala preprostost dodeljenega mu stanovanja, čudil pa se je razkošnosti članov francoske kolonije. 15. januarja so ga instaliralinamestili za bibliotekarja mestne knjižnice (danes znana kot [[Narodna in univerzitetna knjižnica|NUK]]), kljub ugovoru [[Anton Codelli (politik)|župana Codellija]], ki je opirajepo se na ilirskiilirskem statutstatutu terjal to mesto za domačina [[Matija Kalister|Kalistra]]. Nodier pa ni toliko časa posvečal knjižnici, v kateri je Kalister še dalje opravljal posle, temveč se je osredotočil na uradni listčasnik, ki se je pod njegovim vodstvom dvignil skoraj na višino literarnega časopisa. Leta 1813 je list izhajal dvakrat na teden v francoski in vzporedni nemški izdaji (nekaj poslednjih številk tudi v italijanskem jeziku). V časopis je uvedel literarne, zgodovinske, zemljepisne in prirodopisne [[Feljton|feljtone]], vna katerih»ilirske« se je ukvarjal zlasti z "ilirskimi" stvarmiteme, kolikor mu je to dopuščalo neznanjeslabo znanje [[Slovanski jeziki|slovanskih jezikov]] in [[Nemščina|nemščine]].

Zaradi uporabe prefinjenega jezika in svežih idej je že v svoji dobi užival glas najboljšega poznavalca francoščine. Skušal je tako med svojimi rojaki kot med domačini zbuditi zanimanje za posebnosti ilirskihIlirskih provinc . Od tod njegov načrt "»ilirske statistike"«, s katerim skuša podati opis [[Ilirija (država)|Ilirije]] v vseh mogočih [[Kultura|kulturnih odnosih]]. Sodelavce je iskal tudi med slovanskimi izobraženci, vendar je bil njihov odziv malenkosten.

23 člankov, ki jih v glavnem obsega njegovanjegove [[Statistika|statistika]], govorise onanaša marsičemna:

* [[Zgodovina|zgodovini]] in [[Geografija|zemljepisu]] Ilirije; o južnoslovanski folklori (pod vplivom [[Alberto Fortis|Fortisove]] knjige [[''Viaggio in Dalmazia'']])

* slovstvu (objavil je delni prevod »[[Hasanaginica|''Hasanaginice«'']], drugi po vrstnem redu izmed dosedanjih 14 francoskih prevodov; v prozi je prevedel Djurdjevićevega ''Svećnjaka'' itd.)

* [[Jezikoslovje|jezikoslovju]] (zanimiv je spis ''Langue illyrienne'', v katerem sdokazuje pomočjo 25 etimologij dokazujeilirski izvor nekaterih25 francoskih besed iz »ilirskih«, predpostavljajoč, da jesaj poleg [[Kelti|keltščine]] in [[Galščina|galščine]] »ilirščina« edenzanj predstavlja enega izmed prvotnih evropskih jezikov)

Nodier je dobro razlikoval [[Slovenščina|slovenščino]] od [[Srbohrvaščina|srbohrvaščine]], vendar je oba jezika smatral za narečji »ilirščine«. »Ilirski« material njegovih člankov se večinoma nanaša na [[Dalmacija|Dalmacijo]] in le malo na slovenski del Ilirije, saj so mu Dalmatinci mogli nuditi več tiskanih virov v njemu razumljivih jezikih. Pomen njegovega književnega delovanja na ilirskih tleh je velik zato, ker je t.i. francoski duh prvikrat stopil v neposredni stik z južnoslovanskoJužnoslovani. duševnostjo in zavestno hotel z dejanji sodelovati pri njeni izgraditvi in izpopolnitvi.Z naklonjenostjo je obravnaval slovenske podložnike, ki so se upirali fevdalnim dajatvam.

Navdušil ga je baron [[Žiga Zois|Ž. Zois]], katerega je globoko spoštoval in ga imenovalsmatral za največjega evropskega [[Mineralogija|mineraloga]]. Cenil je tudi [[Valentin Vodnik|Vodnikovo]] [[Filologija|filološko]] znanje, bila sta prijatelja ter si izmenjavala knjige. Poleg njijuGojil je Nodier gojil odnose še z drugimi slovenskimi, hrvaškimi (dalmatinskimi) in nemškimi intelektualci.

Prizadeval si je zainteresirati francoske [[Knjigarnar|knjigarnarje]] za ilirski trg - tako je, na primer pozval ženevskega knjigarnarja Paschouda, naj del svoje knjižne zaloge namesti v Ljubljani. Guvernerju Bertrandu je celo predložil načrt za ustanovitev svobodne ilirske akademije s sedežem v Ljubljani. Ta ideja se je porodila že nekaj let pred njim, ko je A. Sorkočević svetoval ilirski [[Vlada|vladi]], naj se osnujeta za Ilirce 2 akademiji: v [[Dubrovnik| Dubrovniku]] in Ljubljani.