Druga svetovna vojna na Slovenskem: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →‎Italijanski okupacijski sistem: zamenjana slika (prirejene dimenzije slike)
m Manjše urejanje: 1) nadomestil sliko s detajlom slike + 2) premaknil sliko iz enega v drugi razdelek
Vrstica 346:
V Ljubljanski pokrajini je uradna Cerkev pod vodstvom dr. Gregorija Rožmana vztrajala pri papeževi poslanici. Sodelovanje Rožmana z fašističnno oblastjo se je začelo že par tednov po okupaciji, mesece preden se je upor začel. Pozneje so v opravičilo Cerkvi bila nasilna dejanja pripadnikov osvobodilnega gibanja, zato niso upoštevali papeževega navodila, da njegova poslanica ne velja v vojnih razmerah. Zato je večina duhovnikov spoštovala navodila cerkvenih oblasti, o lastni angažiranosti pa je presojal vsak sam.
 
[[Slika:Gregorij Rožman.jpg|thumb|right|200px|Ljubljanski škof Gregorij Rožman]]Dva tedna po okupaciji Ljubljane, 20. aprila 1941, jw Gregorij Rožman obiskal Emilija Graziolija, fašističnega visokega komisarja, in mu obljubil zvestobo in sodelavanje z italijanskimi fašističnimi oblastmi, ter izrazil hvaležnost Mussoliniju za njegovo “darežljivo pravičnost” pri ustanovitvi Ljubljanske pokrajine kot del Velike Italije.<ref>Rozman je objavil v ''Ljubljanskem škofijskem listu'' vsebino njegovega pogovora s visokim komisarjem Graziolijem (angleski provod):
[[Slika:Gregorij Rožman.jpg|thumb|right|200px|Ljubljanski škof Gregorij Rožman]]
[[Slika:Prisega.jpg|thumb|right|250px|Domobranska prisega dne 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu ob prisotnosti Leona Rupnika (civilist z brado na sliki).]]
 
Dva tedna po okupaciji Ljubljane, 20. aprila 1941, jw Gregorij Rožman obiskal Emilija Graziolija, fašističnega visokega komisarja, in mu obljubil zvestobo in sodelavanje z italijanskimi fašističnimi oblastmi, ter izrazil hvaležnost Mussoliniju za njegovo “darežljivo pravičnost” pri ustanovitvi Ljubljanske pokrajine kot del Velike Italije.<ref>Rozman je objavil v ''Ljubljanskem škofijskem listu'' vsebino njegovega pogovora s visokim komisarjem Graziolijem (angleski provod):
 
: "the gratitude of the clergy and of believers that the military has occupied the region peacefully, kept order and allowed the people freedom, especially in a religious sense; regarding the co-operation of Church representatives with the new Fascist Italy, for we Catholics God's word is decisive, which says 'Let every soul be subject unto the higher powers, for there is no authority except God and those 'which God has established' (Romans 13:1). Via this standpoint we acknowledge the higher power that is above us and we will, following our consciences, 'be pleased to co-operate' to the honourable and eternal benefit of the people, among whom God's care for priests is asked".
Vrstica 456 ⟶ 453:
Ponovno so začeli delovati tudi četniški oddelki. Vseh četnikov je bilo okoli 250 vojakov; ob koncu vojne so se umaknili v Furlanijo in predali Britancem. Nekaj malega jih je bilo tudi na Štajerskem. Ti so se pozneje umaknili v Avstrijo.
 
[[Slika:Prisega.jpg|thumb|right|250px|Domobranska prisega dne 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu ob prisotnosti Leona Rupnika (civilist z brado na sliki).]][[File:Sv. Urh Pict.JPG|thumb|250px|right|Informativna tabela v bližini monumentalne grobnice 123 žrtev,<br/> ki so jih domobranci mučili in nato usmrtili v njihovi postojanki na [[Sveti Urh (hrib)|Sv. Urhu]], pri Ljubljani.]]Prve domobranske enote so nastale [[24. september|24. septembra]] 1943. Do novembra je nastalo 6 domobranskih bataljonov. Decembra so začeli opravljati naloge pomožnih policijskih enot pod nemškim poveljstvom. Spomladi 1944 so nastali še štirje elitni bataljoni z ofenzivnimi nalogami, drugi pa so varovali prometne objekte, lovili aktiviste OF, po podeželju opravljali policijske naloge. V Ljubljani je delovala posebna domobranska politična policija.
 
Domobranska vojska se je do aprila 1944 povečala na 13.000 vojakov. Oskrbovali in urili so jo Nemci. [[20. april]]a 1944, na [[Adolf Hitler|Hitler]]jev rojstni dan, je del domobrancev slovesno prisegel, da se bo boril proti komunizmu skupaj z nemškimi oboroženimi silami. Skupaj z Nemci so se hoteli boriti proti komunistom (partizanom), ob koncu vojne pa bi prevzeli nemško orožje, preprečili revolucijo in se ob prihodu zaveznikov pokazali kot edina prava (slovenska) osvobodilna vojska.