Centralno pokopališče Žale: Razlika med redakcijama

[[File:Gramozna jama 3.JPG|thumb|180px200px|right|Spomenik ob Poti spominov in tovarištva postavljen v čast na desetine talcev, ki so jih med drugo svetovno vojno usmrtile italijanske okupacijske vojaške enote z "utemeljitvijo", »da so zagotovo krivi komunistične aktivnosti, ker v predpisanem času 48. ur niso bili odkriti povzročitelji partizanskih akcij«.]]Med samo drugo svetovno vojno je bilo pokopališče sprva izven [[Pot spominov in tovarištva|okupacijske žične ovire]], toda pozneje so prestavili žico, tako da je celotno pokopališče bilo znotraj ograjene Ljubljane. Po vojni se je [[vera|verska]] plat pokopališča močno zmanjšala, saj je oblast leta [[1946]] razlastila [[Rimskokatoliška Cerkev v Sloveniji|Rimskokatoliško Cerkev]] lastništva nad pokopališčem in celotno pokopališče je bilo preimenovano iz ''Pokopališče Sv. Križa'' v ''Pokopališče Žale''. Oblast je tudi prepovedala uporabo Plečnikovih [[mrliška vežica|mrliških vežic]]. Današnja ''Pot spominov in tovarištva'' zaradi poznejše širitve pokopališče teče skozi same Žale. Leta [[1962]] so ponovno morali razširiti pokopališče (tokrat del B do Poti spominov in tovarištva), hkrati pa so začeli istega leta urejati samo pokopališče. Tako so na predlog [[Avstrija|Avstrije]] postavili [[spominska ploščad avstrijskih vojakov druge svetovne vojne, Ljubljana|spominsko ploščad avstrijskih vojakov druge svetovne vojne]]. Naslednje leto pa je sledil prekop vseh italijanskih vojakov, katerih posmrtne ostanke so prepeljali v [[Italija|Italijo]]. Samo italijansko [[vojaško pokopališče]] pa je ostalo kot [[spomenik]]. Do leta [[1968]] so tu opravljali le klasične [[krsta|krstne]] pokope, tega leta so zgradili [[Upepeljevalnica Žale Ljubljana|Upepeljevalnico Žale Ljubljana]] in tako omogočili tudi [[žara|žarne]] pokope.