Franci Zwitter, rojen v Zahomcu v [[Ziljska dolina|Ziljski dolini]] kmetu Francu in Mariji ZWitterZwitter, brat [[Mirt Zwitter|M. Zwittra]] in bratranec [[Fran Zwitter|Frana]] in [[Vinko Zwitter|Vinka Zwittra]] je gimnazijo obiskoval v Celovcu (1925-1933) in prav tam do 1935 študiral [[teologija|bogoslovje]] ter študij do 1937 nadaljeval v [[Innsbruck]]u. Jeseni 1937 se je vpisal na [[dunaj]]sko [[pravo|pravno]] [[fakulteta|fakulteto]] in jeseni 1939 [[doktorat|doktoriral]] v [[Gradec|Gradcu]]. Kot koroški SlovovenecSlovenec ni dobil službe, zato je študiral [[ekonomija|ekonomijo]] na Dunaju do vpoklica 1940 v [[Wehrmacht]]. Kot vojak je najprej prišel v [[Francija|Francijo]], spomladi 1942 na [[vzhodna fronta (druga svetovna vojna)|vzhodno fronto]] (do [[Voronež]]a), 1943 v [[Albanija|Albanijo]] in nato v [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavijo]], kjer se je oktobra 1944 pridružil [[Črna gora|črnogorskim]] [[partizan]]om (I[[1. Bokeškabokeljska udarnabrigada (NOVJ)|1. bokeljska brigada]]). Julija 1945 je prišel v [[Ljubljana|Ljubljano]], poskrbel za repatriacijo skupine koroških slovenskih izseljencev in se vrnil na Koroško. Bil je aktivist [[Osvobodilna fronta|OF]] v Ziljski dolini, potem uslužbenec na okrajnem glavarstvu v [[Beljak]]u, kjer je organiziral pisarno OF in utrjeval njeno mrežo. Ob ustanovitvi [[časopis|lista]] ''Slovenski vestnik'' junija 1946 je postal [[urednik|glavni urednik]], na Dunaju hkrati prakticiral pri [[odvetnik]]u Matku Scharwitzlu. Leta 1948 se je zaposlil v odvetniški pisarni Ferda Millerja v Celovcu, 1957 opravil sodnijsko prakso, 1963 pa odvetniški izpit, nato imel svojo odvetniško pisarno do 1984, ko se je upokojil. Leta 1984 je bil odlikovan z [[Red zaslug za ljudstvo|Redom zaslug za ljudstvo z zlatim vencem]].
Dr. Zwitter se je že v gimnaziji vklučil v prosvetno delo; 1938 je postal kot predstavnik študentov podpredsednik Slovenske prosvetne zveze. Po vojni je deloval še v Demokratični fronti delavnega ljudstva in bil med 1955-1982 predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, od 1948 je bil predsednik Slovenske prosvetne zveze, potem njen odbornik in predsednik nadzornega odbora. Leta 1953 je ustanovil založniško in tiskarsko družbo ''Drava''. Tesno je sodeloval z Narodnim svetom koroških Slovencev, zlasti z njegovim dolgoletnim predsednikom [[Jožko Tischler|J. Tischlerjem]]. Kot pobudnik sodelovanja [[narodna manjšina|narodnih manjšin]] je bil aprila 1975 med začetniki vsakoletnih srečanj narodnih skupnosti sosednjih dežel. Sodeloval je v mednarodnih manjšinskih organizacijah, kjer je bil podpredsednik [[Mednarodno združenje za zaščito ogroženih jezikov in kultur|Mednarodnega združenjezdruženja za zaščito ogroženih jezikov in kultur]]. O pravnem, [[politika|političnem]] in [[kultura|kulturnrmkulturnem]] položaju koroških Slovencev je pisal [[članek|članke]] v [[časopis|časnike]] in [[revija|revije]] na Koroškem in Sloveniji.<ref>''Enciklopedija Slovenije''. (2001). Knjiga 15. Ljubljana: Mladinska knjiga.</ref>
