Mary Wollstonecraft: Razlika med redakcijama

Wollstonecraftova se je poročila s filozofom [[William Godwin|Williamom Godwinom]], enim izmed očetov [[anarhizem|anarhističnega]] gibanja, in je bila mati [[Mary Shelley]], avtorice ''[[Frankenstein]]a''.

 

 

 

Enako zaščitniška in občasno materinska je bila vse življenje tudi do svojih sester Everine in Elize. Leta 1784 je Elizo, ki je najverjetneje trpela poporodno depresijo, prepričala, naj zapusti svojega moža in otroka. Tako je že zgodaj pokazala svojo pripravljenost podvomiti v družbene norme, vendar pa je bila njena sestra zato vse življenje družbeno izobčena, otrok pa je kmalu umrl.<ref>Todd, 45-57.</ref>

Mladost Wollstonecraftove so oblikovala številna prijateljstva. Prvo med njimi je bilo z Jane Arden v Beverleyu. Nekoč ji je pisala takole: »Oblikovala sem si romantično predstavo o prijateljstvu ... V svojem premišljevanju o ljubezni in prijateljstvu sem nekoliko osamljena. Biti moram na prvem mestu ali pa nič.«<ref>Todd, 16.</ref> Drugo in pomembnejše prijateljstvo je bilo z umetnico Fanny Blood. Po mnenju Wollstonecraftove ji je Fanny odprla razum za nove možnosti. Leta 1783 so Fanny, Wollstonecraftova in njeni sestri skupaj odprle šolo v [[Islington]]u, kasneje pa so jo preselili v [[Newington Green]]. Čez dve leti se je prezadolžena Fanny Blood poročila z irskim trgovcem Hughom Skeysom, kmalu pa se je izkazalo, da je na smrt bolna. Da bi se njeno zdravje izboljšalo, se je preselila v [[Lizbona|Lizbono]], tam pa je zanosila in njeno zdravje se je še poslabšalo. Wollstonecraftova je šolo opustila in leta 1785 tudi sama odšla v Lizbono skrbet za Fanny. Ko je Fanny še istega leta umrla, jo je hudo prizadelo. O izgubi te svoje mladostne prijateljice se je deset let pozneje spominjala v ''Pismih s Švedske in Norveške''.

 

 

Po smrti Fanny se je Wollstonecraftova decembra 1785 vrnila v Anglijo in ob vrnitvi našla Fannyjina uboga starša, ki sta se želela vrniti v svojo irsko domovino. Pogosto so ji rekli, da bi lahko služila s pisanjem, zato je napisala 162-stranski pamflet ''O vzgoji hčera'' (izvirno ''Thoughts on the Education of Daughters'') in denar izročila prijateljičinim staršem. V vsem, kar je počela, je jasno razvidna njena čustvena, velikodušna in impulzivna narava.

Ob vsem tem težkem življenju je živela skromno, kot se je le dalo, da je pomagala družini. Vzdrževala je očeta. Financirala je svoji sestri, da sta lahko postali učiteljici. Enega brata je spravila v [[kraljeva mornarica|kraljevo mornarico]], drugega, ki je opravljal pripravništvo pri odvetniku, ki ga ni maral, je plačala, da je lahko odšel drugam, ko pa se je izkazalo, da mu kljub temu ne gre, mu je omogočila [[emigracija|emigracijo]] v [[Severna Amerika|Ameriko]]. Skušala je razvozlati očetove posle, vendar so bili preveč zmedeni, da bi ji to uspelo. Poleg vsega tega dela je prevzela še skrb za sedemletno [[sirota|siroto]] neke svoje prijateljice. To je bilo življenje tridesetletne Mary Wollstonecraft leta 1789, v času pred padcem [[Bastilja|Bastilje]]; plemenito življenje, ki se ga je pozneje dotaknil še duh [[francoska revolucija|francoske revolucije]], ga ujel v veliki vihar, pretresel in izgubil med ruševinami. Pisma sestram in tesni prijateljicam iz tega časa niso elegantna in uradna, kot je bilo takrat v navadi, temveč izlivi čustev, v katerih jasno spoznamo njeno nesrečnost in trpljenje. Pogosto poskuša sprejeti božjo kazen in si obupno želi smrti.<ref>Glej npr. Todd, 72-5.</ref>

 

 

Wollstonecraftova se je decembra 1792 preselila v Pariz, kak mesec pred usmrtitvijo [[Ludvik XVI. Francoski|Ludvika XVI.]], ko je bilo ozračje na vrelišču. Spoznala se je še z drugimi obiskovalci iz Anglije, med drugim [[Helen Maria Williams|Helen Marijo Williams]], in se pridružila krogu zdomcev, ki so bili tedaj v mestu<ref>Todd, 214-5.</ref>. Takrat je ravno napisala ''[[Zagovor pravic ženske]]'' (''A Vindication of the Rights of Woman'') in bila pripravljena postaviti svoje predstave na preizkušnjo. Ob mešanju svojih zamisli in idej [[francoska revolucija|francoske revolucije]] je poskušala s svojo doslej najbolj romantično zvezo. Spoznala je ameriškega pustolovca [[Gilbert Imlay|Gilberta Imlaya]] in se strastno zaljubila vanj.<ref>Todd, 232-235.</ref> Še več, potem ko je Wollstonecraftova v ''Zagovoru pravic ženske'' zavrnila spolnost v razmerjih, se je ob Imlayu začela silno zanimati zanjo.<ref>Todd, 235-6.</ref> Zanosila je in 14. maja rodila deklico, ki ji je po svoji mladostni prijateljici dala ime Fanny Imlay.

Imlay, ki si ni želel udomačene in materinske Wollstonecraftove, jo je končno zapustil. Obljubil ji je, da se bo vrnil v Le Havre, kjer je rodila otroka, vendar pa so jo njegove dolge zamude pri pisanju in dolge odsotnoti prepričale, da ima drugo žensko. V pismih neučakano hrepeni po njem, kar je še toliko bolj razumljivo, saj se je znašla sredi revolucije sama z dojenčkom.<ref>Todd, Chapter 25.</ref>

 

 

 

Wollstonecraftova se je počasi vrnila k pisateljevanju in se znova začela družiti s krogom [[Joseph Johnson|Josepha Johnsona]] ter prek [[William Godwin|Williama Godwina]] predvsem z [[Mary Hays]], [[Elizabeth Inchbald]] in [[Sarah Siddons]]. Godwin je bil razvpit zaradi svojega zavračanja romantike in poroke, vendar je bil v zasebnem življenju pripravljen priznati moč tudi čustvom in ne le razumu. Edinstveno razmerje med Godwinom in Wollstonecraftovo se je začelo počasi, skozi pisma, in se razvilo v strastno ljubezen.<ref>St. Clair, 164-9.</ref> Godwin, ki je prebral pisma, ki jih je pisala Inlayu iz Skandinavije (zbrana so izšla kot ''[[Pisma, napisana med kratkim bivanjem na Švedskem, Norveškem in Danskem]]''), je pozneje dejal: »Če je kdaj obstajala knjiga z namenom, da bi se človek zaljubil v pisca, je to zame ta knjiga. O svoji bolečini govori na način, ki nas napolnjuje z otožnostjo in nas raztaplja v razbolelosti, hkrati pa izraža duha, ki nas napolnjuje z občudovanjem«.<ref>Godwin, William. ''Memoirs of the Author of a Vindication of the Rights of Woman''. Eds. Pamela Clemit and Gina Luria Walker. Peterborough: Broadview Press (2001), 95.</ref> Ko je Wollstonecraftova zanosila, sta se odločila, da se poročita, zato da bi bil otrok zakonski. Ob tem se je razkrilo, da Wollstonecraftova ni bila nikdar poročena z Imlayem, zaradi česar sta z Godwinom izgubila številne prijatelje. Po poroki 29. marca 1797 se je par preselil v sosednji hiši, imenovani Poligon (The Polygon), da bi oba še naprej lahko ohranila svojo samostojnost. Pogosto sta se sporazumevala preko pisem.<ref>St. Clair, 173.</ref> Vsekakor pa je bilo njuno, četudi žal prekratko razmerje srečno in trdno. Videti je bilo, da sta - končno - našla čustveno srečo in intelektualno ujemanje, ki sta ga oba iskala.

 

 

30. avgusta 1797 je Wollstonecraftova ponovno rodila hčer, kateri je dala ime [[Mary Shelley|Mary]]. Čeprav je porod sprva potekal brez težav, se je pozneje izkazalo, da so kosi posteljice ostali v Wollstonecraftovi in se okužili. 10. septembra je zaradi [[poporodna mrzlica|poporodne mrzlice]] umrla. Godwin je bil obupan: »Trdno verjamem, da na svetu ni njej enake. Izkusil sem, da sva bila ustvarjena za to, da osrečiva drug drugega, in ne pričakujem več, da bi bil kdajkoli lahko spet srečen«.

Januarja 1798 je Godwin objavil ''Spomine na avtorico Zagovora za pravice ženske'' (''Memoirs of the Author of a Vindication of the Rights of Woman''). Čeprav je menil, da je svojo ženo upodobil z ljubeznijo, sočutjem in iskrenostjo, je bil ob razkritju Wollstonecraftovinih nezakonskih otrok, ljubezenskih afer in poskusov samomora marsikdo zgrožen<ref>St. Clair, 182-8.</ref>. [[Robert Southey]] ga je obtožil »želje sleči svojo umrlo ženo do golega«<ref>Robert Southey to William Taylor, 1. julij 1804, ''A Memoir of the Life and Writings of William Taylor of Norwich'', Ed. J.W. Robberds, 2 vols. London: John Murray (1824) 1:504.</ref>. Ob branju Godwinovega opisa si lahko ustvarimo sliko Wollstonecraftove kot ženske z močnimi čustvi, ki jih uravnoteža razum, pa tudi kot bolj versko skeptične, kakor bi lahko sklepali iz drugih besedil.

 

Prvi dve knjigi Wollstonecraftove se posvečata vzgoji. Delo ''[[O vzgoji hčera]]'' (''Thoughts on the Education of Daughters'') je bonton, zato se ne ukvarja le z vprašanji morale<ref>Wollstonecraft, Mary. ''Thoughts on the Education of Daughters''. London: Printed by J. Johnson (1787), 135-7.</ref>, temveč tudi z izbranim oblačenjem<ref>Wollstonecraft, ''Thoughts'', 35-7.</ref>. Taka besedila so bila priljubljena vse osemnajsto stoletje, še zlasti pri srednjem razredu, ki se je takrat začel oblikovati in je v njih videl možnost za razvoj lastnih norm vedenja v nasprotju z aristrokratskimi<ref>Kelly, Gary. ''Revolutionary Feminism: The Mind and Career of Mary Wollstonecraft''. London: Macmillan (1992), 31</ref>. Čeprav je Wolstonecraftova v tem besedilu zvečine neizvirna in površna, pa se na trenutke, npr. pri opisu trpeče samske ženske <ref>Wollstonecraft, ''Thoughts'', 73-8.</ref>, zazdi, da ne namerava le ponavljati za drugimi.

 

Leto kasneje je z [[Izvirne zgodbe iz resničnega življenja|Izvirnimi zgodbami iz resničnega življenja]] (''Original Stories from Real Life'') Wollstonecraftova napisala še eno vzgojno besedilo, tokrat za otroke. V njej modra in dobrohotna gospodična Mason svetuje deklicama Mary and Caroline (poimenovanima po hčerah Lady Kingsborough). V besedilu Wollstonecraftova poudarja pomen razumnega mišljenja pri vzgoji deklet<ref>Myers, Mitzi. »Impeccable Governesses, Rational Dames, and Moral Mothers: Mary Wollstonecraft and the Female Tradition in Georgian Children’s Books.« ''Children’s Literature'' 14 (1986): 31-59.</ref>, kar postane temeljna značilnost njenih del. Deklici spodbuja, naj bosta sočutni z živalmi in reveži, svari pa ju tudi, naj ju nikar ne odnesejo čustva. S tem ravnotežjem med razumom in strastjo lahko postaneta dobri odrasli osebi.

 

 

Leta 1790 je [[Edmund Burke]] objavil ''[[Razmišljanja o revoluciji v Franciji]]'' (''Reflections on the Revolution in France''). Burke, zagovornik [[ameriška revolucija|ameriške revolucije]], je z zavračanjem francoske revolucije dodobra pretresel svoje sodobnike. Knjiga je sprožila takoimenovano ''spornost revolucije'', niz sramotilnih spisov proti Burkovemu besedilu.<ref>Glej npr. Marilyn Butler, ed., ''Burke, Paine, Godwin, and the Revolution Controversy'', (Cambridge: Cambridge University Press, 2002).</ref> ''[[Zagovor pravic ljudi]]'' Wollstonecraftove je bil prvi med številnimi jeznimi odzivi v vojni, v kateri so se pojavila tudi druga znana dela kot npr. ''[[Pravice človeka]]'' [[Thomas Paine|Thomasa Paina]]. Vendar se Wollstonecraftova ni odzvala le na ''Razmišljanja'', temveč tudi na Burkovo [[Filozofsko preiskovanje izvora naših idej o sublimnem in lepem]] (''A Philosophical Enquiry into the Origin of Our Ideas of the Sublime and Beautiful''; 1756), v katerem zagovarja tezo, da je lepota povezana s šibkostjo in ženskostjo, sublimno pa povezano z močjo in moškostjo. Wollstonecraftova obrne Burkovo retoriko v ''Razmišljanjih'' proti avtorju samemu; pravi, da njegova teatralnost, kot npr. pretirani in načičkani opis trpljenja [[Marija Antoinetta|Marije Antoinette]], vse državljane spremeni v šibka dekletca, ki jih prepriča šov ...<ref>Wollstonecraft, Mary. ''The Vindications: The Rights of Men and The Rights of Woman,'' Eds. D.L. Macdonald and Kathleen Scherf. Toronto: Broadview Literary Texts (1997), 45.</ref> Zavrne tudi Burkovo razredno stališče, češ da ga je ganilo le trpljenje Marije Antoineete, mizerija revnih stradajočih francoskih žensk pa mu ne pride blizu. Namesto Burkovega zanašanja na tradicijo in vladarja se Wollstonecraftova močno zavzema za uporabo razuma. Razloži, da če bi veljal njegov sistem, bi morali še danes imeti suženjstvo, saj so jih imeli tudi v preteklosti.<ref>Wollstonecraft, ''Vindications'', 44.</ref> Wollstonecraftova ne zavrne potrebe po empatiji v človeških odnosih, vendar skoraj vselej trdi, da ta za kohezivnost družbe ni zadostna (na nekem mestu pravi: »Taka revščina zahteva več kot solze - za trenutek se ustavim, da bi se zbrala« <ref>Wollstonecraft, ''Vindications'', 96.</ref>), vsak položaj je treba vedno tudi razumsko razčleniti. Zanimivo pa ''[[Zagovor pravic ljudi]]'' konča s sklicevanjem na Biblijo: »ON se boji Boga in ljubi sobitja.—Glej vso dolžnost človeka!«<ref>Wollstonecraft, ''Vindications'', 95.</ref> Stališča v tej knjigi so bila za takratno javno mnenje izjemno napredna (esejist [[Horace Walpole]] jo je imenoval ''[[hijena]]''), vendar so to stališča, ki so dandanes splošno sprejeta. Vsekakor danes ta stališča niso revolucionarna, razen njenega mnenja o [[splav]]u. V politiki dvesto let po izidu knjige je [[feminizem|feministični]] pogled, ki bi [[splav]]u nasprotoval, večinoma pozabljen, toda Wollstonecraftova je bila goreča nasprotnica splava. Del ''Zagovora pravic ženske'' je namenjen obsojanju spolnega izkoriščanja žensk, govori pa tudi o umetni prekinitvi nosečnosti, o kateri Wollstonecraftova zapiše, da je »kršenje zakonov narave, ki redko ostane nekaznovano«.

 

[[Slika:Wollstonecraft-right-of-woman.jpg|thumb|right|300px|Natis prve izdaje ''Pravic ženske: with Strictures on Political and Moral Subjects'']]

''[[Zagovor pravic ženske]]'' gradi mešanica zvrsti, od politične razprave prek bontona do razprave o vzgoji. Za opis položaja žensk v družbi Wollstonecraftova očrta povezave med štirimi pojmi: pravicami, razumom, vrlinami in dolžnostjo. Poudariti je treba, da so za Wollstonecraftovo pravice in dolžnosti neločljivo prepletene - kdor ima pravice, ima tudi dolžnosti. Jedrnato pravi: »Brez pravic ne more biti dolžnosti«.<ref>Wollstonecraft, ''Vindications'', 282.</ref>

Wollstonecraftova je svoje besedilo napisala za srednji razred, ki je po njenem »najnaravnejše stanje«. Vendar je na številne načine omejen in podpira buržoazni pogled na svet.<ref>Glej npr. Gary Kelly, ''Revolutionary Feminism: The Mind and Career of Mary Wollstonecraft''. London: Macmillan (1992).</ref> Spodbuja skromnost in delavnost in napada bogate z istimi besedami, kot jih uporablja za obtožbe žensk o malovrednosti. Vendar pa ni ravno prijateljica revnih. Po njenem narodnem izobraževalnem načrtu naj bi bili revni po devetem letu starosti ločeni od bogatih in poučevani drugje.<ref>Wollstonecraft, ''Vindications'', 311.</ref>

 

 

 

== Viri in opombe ==

* [[Simon Schama]]: ''History of Britain''

 

; v angleščini:

 

; v slovenščini:

 

* {{gutenbergov avtor| id=Mary+Wollstonecraft+(1759-1797) | name=Mary Wollstonecraft}} {{ikona en}}

 

{{zvezdica}}

 

{{lifetime|1759|1797|Wollstonecraft, Mary}}

[[Kategorija:Feministke]]

[[Kategorija:Angleški filozofi|Wollstonecraft, Mary]]

[[Kategorija:Irski Angleži]]

 

{{Link FA|en}}

{{Link FA|eo}}

{{Link FA|es}}

{{Link FA|sv}}

{{Link FA|zh}}