Kraljevina Jugoslavija: Razlika med redakcijama

{{brezvirov}}

{{Infopolje Bivša država

|conventional_long_name = Kraljevina Jugoslavija

|common_name = Jugoslavija

'''Kraljevina Jugoslavija''' je bila država, ki je nastala leta 1929 s preimenovanjem [[Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev|Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev]]. Formalno je bila ukinjena po drugi svetovni vojni, ko je ustavodajna skupščina 29. novembra 1945 razglasila ustanovitev [[Federativna ljudska republika Jugoslavija|Federativne ljudske republike Jugoslavije]].

 

{{glavni|šestojanuarska diktatura}}

V hudi politični krizi je 6. januarja 1929 kralj [[Aleksander I. Karađorđević]] razveljavil [[Vidovdanska ustava|ustavo]], razpustil parlament in prevzel oblast. Vlada, ki jo je vodil general Živković, je bila odgovorna neposredno kralju. Značilnosti šestojanuarske diktature so bile neomejena oblast kralja in razpustitev političnih strank.

 

 

3. oktobra 1929 je bila država preimenovana v ''Kraljevino Jugoslavijo'' in razdeljena na 9 administrativnih enot, imenovanih [[banovina]]:

[[Slika:Banovine Kr.Jug.JPG|thumb|left|260px|Banovine Kraljevine Jugoslavije]]

 

 

Mesto [[Beograd]] je imelo skupaj s primestji [[Zemun]]om in [[Pančevo|Pančevim]] status samostojne administrativne enote (prefekture).

Meje banovin praviloma niso spoštovale zgodovinskih in narodnostnih mej; [[Bela krajina]] je tako nekaj časa spadala pod Savsko banovino.

 

 

Septembra 1931 je kralj izdal novo (»oktroirano« ali vsiljeno, ker ni bilo parlamenta, ki bi jo lahko sprejel) [[Oktroirana ustava|ustavo]], s katero je Kraljevina Jugoslavija postala ustavna dedna kraljevina z dinastijo [[Karađorđević]] na čelu. Ustava govori o enem »jugoslovanskem« narodu. Uveden je bil dvodomni parlament, sestavljen iz senata in poslanske zbornice. Poseben zakon je dovoljeval ustanavljanje političnih strank, ki pa niso smele delovati »na verski, plemenski ali pokrajinski osnovi«.

 

 

9. oktobra 1934 so pripadniki [[ustaštvo|ustaškega gibanja]], ki ga je podpirala [[fašizem|fašistična]] [[Italija]], na državniškem obisku v [[Marseille|Marseillu]] izvedli atentat na kralja Aleksandra. Ker prestolonaslednik [[Peter II. Karađorđević]] še ni bil polnoleten, ga je nadomeščal stric, knez [[Pavel Karađorđević]].

 

 

Decembra 1938 so bile volitve, po katerih je postal predsednik vlade [[Dragiša Cvetković]], podpredsednik pa [[Vladimir Maček]] ([[Hrvatska seljačka stranka|HSS]]). 26. avgusta 1939 sta podpisala [[sporazum Cvetković-Maček|sporazum]], po katerem sta bili Savska in Primorska banovina združeni v veliko Banovino Hrvaško. V tem času je nastajala tudi zamisel o banovini Sloveniji.

 

[[Slika:Demonstracije u Beogradu 27. marta 1941.jpg|thumb|Demonstracije proti Trojnemu paktu, Beograd, 27. marec 1941]]

Kraljevina Jugoslavija je 25. marca 1941 na [[Dunaj]]u podpisala pristop k [[trojni pakt|trojnemu paktu]] in se tako pridružila fašističnim silam. Hitler naj bi regentu Pavlu obljubil izhod na [[Egejsko morje]] in pristanišče [[Solun]].

Dva dni kasneje, 27. marca, so zaradi pristopa k trojnemu paktu v Beogradu izbruhnile demonstracije. Skupina proangleško usmerjenih častnikov in politikov, oprta na proteste , je izvedla državni udar. Zrušila je kneza Pavla in za polnoletnega razglasila Petra II. kot kralja. Vodenje vlade je prevzel letalski general [[Dušan Simović]]. Tako je država dejansko izstopila iz fašističnega tabora.

 

 

6. aprila 1941 je Nemčija brez vojne napovedi [[Aprilska vojna|napadla Kraljevino Jugoslavijo]] in Grčijo. S tem se je na tem ozemlju začela [[druga svetovna vojna]], ki je trajala štiri leta. Nemška letala so začela bombardirati Beograd, vojska pa je začela izvajati operacije po načelih [[bliskovita vojna|bliskovite vojne]]. Na jugoslovansko ozemlje so začele prodirati tudi italijanske in madžarske enote. Jugoslovanska vojska je kapitulirala 17. aprila, Grčija pa 21. aprila. Okupatorji so iz Jugoslavije odpeljali 374.000 ujetnikov, državo pa so si razdelili Nemci, Italijani, Bolgari in Madžari.

 

 

Na Slovenskem je vojna tedaj trajala le šest dni. Večjih opustošenj ni bilo. Oddelki nemške 2. armade so prodirali proti [[Varaždin]]u, [[Zagreb]]u in [[Karlovac|Karlovcu]], oddelki italijanske 2. armade pa proti Ljubljani in [[Kočevje|Kočevju]]. Pri obrambi je imela jugoslovanska kraljeva vojska obmejne enote in 7. armado. Okoli 3.000 prostovoljcev je bilo pripravljenih se upreti.

[[Kategorija:Jugoslavija]]

[[Kategorija:Kraljevina Jugoslavija|*]]