Malteški viteški red: Razlika med redakcijama

Ko so [[muslimani]] leta [[1187]] ponovno osvojili Sveto deželo, so se malteški vitezi umaknili v [[Akon]], od tod pa na [[Ciper]] in [[Rodos]] in nazadnje na [[Malta|Malto]], ki je bila takrat vazalna država španskega podkralja [[Sicilija|Sicilije]]. Leta [[1798]] jih je [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]] pregnal tudi z Malte in od leta [[1834]] imajo svoj sedež v [[Rim]]u.

 

[[Opat]] Probus je leta [[600]] dobil od papeža pooblastilo, da v Jeruzalemu zgradi bolnišnico, v kateri bi zdravili in skrbeli za romarje v Sveto deželo. Leta [[800]] je [[cesar]] [[Sveto Rimsko cesarstvo|Svetega Rimskega cesarstva]] [[Karel Veliki]] Probusovo bolnišnico razširil in ji dodal [[knjižnica|knjižnico]]. Kakšnih dvesto let kasneje, leta [[1005]], je [[kalif]] Al Hakim dal bolnišnico in tri tisoč drugih zgradb v Jeruzalemu porušiti. Leta [[1023]] so trgovci iz [[Amalfi]]ja in [[Salerno|Salerna]] v južni [[Italija|Italiji]] dobili od egiptovskega kalifa Ali az-Zahirja dovoljenje, da bolnišnico ponovno zgradijo. Bolnišnico so zgradili v [[samostan]]u [[Janez Krstnik|sv. Janeza Krstnika]], za bolnike in romarje pa so skrbeli [[benediktinci]].

 

Do sredine [[12. stoletje]] se je red razdelil na tri veje: redovnike-vojake, duhovnike-redovne kaplane in brate-bolničarje. Red je bil uradno še vedno cerkveni red in je od papeža dobil številne [[privilegij]]e: podrejen je bil izključno papežu, ni plačeval davkov in je lahko posedoval svoje verske objekte. Poleg verskih objektov so hospitalci in templjarji v Sveti deželi zgradili tudi mnogo pomembnih vojaških utrdb. V času, ko je bilo Jeruzalemsko kraljestvo na višku moči, so hospitalci posedovali sedem velikih utrdb in 140 drugih posesti. Največji utrdbi, na katerih je slonela moč [[Kneževina Antiohija|Kneževine Antiohije]], sta bili [[Krak des Chevaliers]] in [[Margat]]. Njihova posest je bila razdeljena na ''redovne konvente'' in manjše upravne enote, imenovane ''komende''. ''Komendo'' je vodil ''komendator'', več ''komend'' pa je bilo združenih v ''balijo'', ki jo je vodil ''bali''. Njihov zaščitnik je bil tudi cesar Svetega Rimskega cesarstva [[Friderik I. Barbarossa]] in leta [[1185]] jim je tudi on podelil številne privilegije.

 

[[Slika:Rhode Entrée du Palais.jpg|200px|thumb|Vhod v palačo velikega mojstra na Rodosu.]]

[[2. oktober|2. oktobra]] [[1187]] je Jeruzalem po 88 letih krščanske vladavine ponovno osvojila muslimanska vojska [[sultan]]a [[Saladin]]a. Po dokončnem padcu Jeruzalemskega kraljestva so se hospitalci umaknili v [[Grofija Tripoli|Grofijo Tripoli]], po padcu [[Akon]]a leta [[1291]] pa na [[otok]] [[Ciper]]. Na Cipru so se začeli zapletati v lokalno politiko, zato je veliki mojster Guillaume Villaretski sklenil zanje poiskati trajno domovanje in izbral otok [[Rodos]]. Njegov naslednik Fulk Villaretski je njegov načrt izpolnil: po več kot dveh letih vojskovanja se jim je Rodos vdal. Poleg Rodosa so v svojo posest dobili tudi številne sosednje otoke in pristanišči [[Bodrum]] in [[Castelorizo]] na [[Anatolija|anatolski]] [[obala|obali]].

Decembra [[1522]] je trdnjavo napadlo 400 ladij pod poveljstvom sultana [[Sulejman I.|Sulejmana Veličastnega]], s katerih se je izkrcalo 200.000 vojakov. Trdnjavo je branil veliki mojster Philippe Villiers de L'Isle-Adam s 7.000 vitezi. Obleganje je trajalo šest mesecev, potem pa so se poraženi branilci s sultanovim dovoljenjem umaknili na Sicilijo.

 

 

Po porazu in umiku z Rodosa so se hospitalci sedem let selili po [[Evropa|Evropi]], leta [[1530]] pa jim je dal sicilski kralj Karel V. Španski v trajni fevd otoka [[Malta (otok)|Malta]] in [[Gozo]] ter [[pristanišče]] [[Tripoli]] v severni [[Afrika|Afriki]]. Za letno najemnino so morali hospitalci vsako leto na dan [[Dan spomina na mrtve|Vseh svetih]] podkralju [[Sicilija|Sicilije]] izročiti malteškega [[sokoli|sokola]].

Po krščanski zmagi nad osmansko floto v bitki pri Lepantu leta [[1571]] so vitezi nadaljevali z napadi na pirate in muslimanske trgovske ladje. Ujete Afričane in Turke so vse do sredine [[18. stoletje|18. stoletja]] prodajali v [[suženjstvo]] ali pa so jih zamenjavali za krščanske ujetnike.

 

Ko sta se v Evropi začela širiti [[protestantizem]] in egalitarizem, je začel red malteških vitezov izgubljati svoje posesti. Leta [[1540]] so zasegli njegovo premoženje v [[Anglija|Angliji]], leta [[1577]] pa je v protestantizem prestopila nemška balija Brandenburg, ki je redu kljub temu plačevala dajatve vse do leta [[1812]]. Leta [[1812]] je pruski kralj Friderik Viljam III. red malteških vitezov razpustil in ga preoblikoval v služni red. Leta [[1852]] so red ponovno ustanovili pod imenom »Johanniter Orden«.

 

Malteški vitezi so kljub temu ohranili velik vpliv v ruski carski vojni mornarici in francoski predrevolucionarni mornarici. Najhujši udarec jih je doletel leta [[1789]], ko je v [[Francija|Franciji]] izbruhnila [[Francoska revolucija|revolucija]], ki je bila ostro naperjena proti aristokraciji in cerkvi. Francoska Narodna skupščina je namreč [[11. avgust]]a [[1789]] z dekretom razpustila [[fevdalizem]] in razlastila [[cerkveni red|cerkvene redove]], med njimi tudi malteške viteze. Njihovi materialni viri v Franciji so bili za vedno izgubljeni.

 

[[12. junij]]a leta [[1798]] je [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]] na vojnem pohodu v [[Egipt]] z zvijačo zasedel [[Malta|Malto]]. Malteške viteze je zaprosil za varno pristanišče, v katerem bi lahko oskrbel svoje ladje, ko so njegove ladje pristale v [[Valletta|Valletti]] , pa se je obrnil proti svojim gostiteljem. Veliki mojster reda Ferdinand von Hompesch zu Bolheim tega ni pričakoval in na to ni bil pripravljen, zato se je hitro vdal, z izgovorom, da mu redovna pravila prepovedujejo vojskovanje s [[kristjani]]. Pod pritiskom avstrijskega dvora je moral zato leta [[1799]] odstopiti.

 

V začetku [[19. stoletje|19. stoletja]] je red zaradi izgub po celi Evropi resno oslabel. Iz tradicionalnih evropskih virov je dotekalo samo še 10% dohodkov, ostalih 90% pa je do leta [[1810]] prispeval ruski veliki konvent. Posledica tega je bila, da so v obdobju od leta [[1805]] do [[1879]] redu vladali poročniki in ne veliki mojstri. Položaj velikega mojstra je ponovno ustanovil [[papež Leon XIII.]] leta [[1879]], red pa je postal zgolj humanitarna in verska in ne več vojaška organizacija.

 

[[Slika:Insignia_Malta_Order_Sovereign_Military_Order_of_Malta.svg|thumb|200px|Grb Suverenega malteškega viteškega reda]]

[[Slika:Malta Knights.jpg|right|thumb|200px|Prikaz vojaškega urjenja iz [[16. stoletje|16. stoletja]], trdnjava Saint Elmo, [[Valletta]], [[Malta]], [[8. maj]] [[2005]].]]

Suvereni malteški viteški red ima svoj misijon tudi na [[Malta|Malti]], kjer je od malteške vlade dobil za 99 let v zakup trdnjavo St. Angelo. Trdnjava je obnovljena in v njej se sedaj dogajajo kulturne in zgodovinske prireditve, ki so povezane z malteškim viteškim redom.

 

* Nicholson, Helen J. (2001). The Knights Hospitaller. ISBN 1-84383-038-8.

* Noonan, James-Charles, Jr. (1996). The Church Visible: The Ceremonial Life and Protocol of the Roman Catholic Church. Viking, ISBN 0-670-86745-4.

{{Link FA|pl}}

{{Link GA|es}}