Aikido: Razlika med redakcijama

| imagecaption =

| imagesize =

| aka =

| date founded = 1920 - 1930

| country = [[Japonska]] {{ikonazastave|Japonska}}

| head = -

| arts = samoobramba

* 道 - DO - pot

 

 

:''Glejte glavni članek [[Zgodovina aikida]]''

 

Morihei Ueshiba je razvil aikido predvsem iz Daito-ryu [[aikijutsu]], vključujoč gibanja, ki se uporabljajo pri treningih z ''[[yari]]'' ([[kopje]]), ''[[jo]]'' (kratka palica) in verjetno tudi ''juken'' ([[bajonet]]). Nedvomoma pa je največji vpliv na gibanje pustila uporaba [[katana|katane]] ([[meč]]). Aikidoka se giblje podobno kot goloroki mečevalec. Aikido udarca ''shomenuchi'' in ''yokomenuchi'' izhajata iz napadov s hladnim orožjem, zato je tudi obramba pred napadom podobna obrambi z odvzemom orožja. Nekater šole aikida sploh ne uporabljajo orožja za trening, druge, kot recimo [[Iwama Ryu]] pa namenijo precejšen del treninga tehnikam z ''[[bokken|bokken-om]]'' (leseni meč), ''[[jo]]'' (palica) in ''[[tanto]]'' (nož). V nekaterih smereh aikida se lahko vse tehnike izvaja tako z orožjem, kot brez.

 

 

Aikido vključuje širok spekter tehnik, ki temeljijo na načelu energije in gibanja, da preusmerijo in nevtralizirajo napad, ter za kontrolo nad napadalci. Ker aikido tehnike dovoljujejo veliko gibanja med izvajanjem, ter tudi zaradi drugih razlogov, nekateri menijo, da je aikido še posebno primeren za obrambo pred več napadalci. Z znanjem aikida na višji stopnji, se lahko obranimo, ne da bi resneje poškodovali napadalca. Pri pravilni izvedbi tehnike, velikost in moč napadalca nista pomembna, da je le ta učinkovita.

 

Metode treniranja se razlikujejo glede na organizacije in celo med različnimi [[dojo|doji]] znotraj iste organizacije. V osnovi pa treningi potekajo tako, da učitelj kaže tehnike, učenci pa ponavljajo za njim. Trenira se s pomočjo vzajemne tehnike, kjer je poudarek na vstopu in sodelovanju (harmonizacija) z napadom, ne pa nasprotovanju in blokiranju napada. Trenira se v paru. ''Uke'' (napadalec), prejemnik tehnike, imitira napad na ''nage'' ali ''tori'', ki ga nevtralizira z aikido tehniko. Uke in nage imata enako pomembno vlogo. Ukejeva naloga je, da čimbolj realno napada, uporablja pravilni položaj, da se ne [[poškodba|poškoduje]], ter da se nauči pravilne tehnike s tem, ko sam občuti vzvode in izgubo ravnotežja, ki ga ustvari Nage z pravilno izvedbo tehnike. Nagejeva naloga je, da se »združi« z napadom in ga nevtralizira, ter onemogoči Ukeja, da bi nadaljeval z napadi. S tem Nage simultano razvije občutek za ravnotežje in kontrolo pri izvedbi aikido tehnike. Zato morajo učenci prakticirati obe pozicije, da si razvijejo pravilen občutek za tehniko. Pri o-senseijevemu pouku so bili vsi njegovi učenci Uke, dokler ni menil, da že dovolj poznajo tehnike, da so lahko Nage. Gibanje, zavest, natančnost, distanca ter časovna usklajenost so pomembni dejavniki pri izvedbi tehnik in napredovanju učenca od toge »telovadbe« do tekočega in uporabnega znanja. Sčasoma začnejo učenci prakticirati tudi ''jiyu-waza'' (prosti napad) in /ali ''[[randori]]'' (več napadalcev), kjer je napade težje predvideti. Večina šol uporablja metode treniranja, kjer poiskuša Uke izvesti kontra-tehniko ali ''kaeshi-waza''.

 

 

Temelj aikido tehnik je največkrat v porušitvi napadalčevega ravnotežja ter vzvodih na sklepih. Večino aikido tehnik se izvaja, odvisno od situacije, kot tehnike metov (''nage-waza'') ali kontrol (''katame-waza''). Največkrat se za izvedbo uporablja vstop ''irimi'' in obrat ''tenkan'', udarec ''atemi'' pa le redko. Uporaba tehnik udarcev se razlikuje glede na organizacije in včasih tudi posamezne klube. V nekaterih klubih so udarci del tehnike, z njim odvrnemo pozornost («šokiramo« nasprotnika) ter lažje izvedemo tehniko, medtem ko drugje uporabljajo udarce v bolj »destruktivne« namene. O-Sensei je pri opisovanju tehnike Ikkyo napisal: »…najprej trešči v oko.« (čeprav je pri tem lahko mislil na gibanje pri klasični tehniki obrambe pred udarcem od zgoraj z Ikkyo izvedbo, kjer potisnemo napadalčev komolec proti njegovi glavi). Pogosto slišimo, da aikido vsebuje samo obrambne tehnike, ter da napadi, ki se izvajajo, niso del aikida. Ta trditev je iz zgodovinskega pogleda vprašljiva, vendar se večina aikidok dandanes posveča predvsem obrambnim tehnikam.

 

V zgodnjih letih, ko je O'Sensei začenjal učiti svojo novo veščino – aikido, se je od novih učencev pričakovalo, da so poznavalci kakšne druge borilne veščine (največkrat veščine, kjer se uporabljajo udarci). Glede na to, v aikido dojih ne posvečajo velike pozornosti samim udarcem. Učenci se naučijo različnih napadov z učenjem aikido tehnik, ki se izvajajo na le te. Čeprav se napade malokdaj trenira s tako intenziteto kot pri bolj »agresivnih« borilnih veščinah, je za pravilno izvedbo tehnike potreben tudi pravilen (realen) napad. »Pošten« napad je udarec usmerjen v cilj (se ne konča 5 cm pred ciljem, ali gre mimo) ali močan, vendar nevtralen (ne vlečemo niti ne porivamo) prijem. Hitrost napada varira glede na znanje in izkušnje »Nage« (partner, ki izvaja tehniko). Ne glede na hitrost napada, mora ta vsebovati resen namen udarca ali kontrole (prijema).

 

V aikido tehnike so vključeni tudi udarci ali ''atemi'', čeprav se pomen le teh razlikuje od šole do šole. Nekateri uporabljajo ''atemi'' kot udarec v vitalno točko z namenom večje učinkovitosti aikido tehnike, medtem ko jih drugje uporabljajo za šokiranje napadalca, posebno, kadar so namerjeni v obraz. Poleg udarcev z pestjo (ali dlanjo) in nogo se izvajajo tudi udarci z rameni in laktom. Nekateri meti so manj učinkoviti, če se ne uporabljajo z ''atemi''.

 

Orožja, ki se običajno uporabljajo pri treningih aikida so [[jo]] (kratka palica), [[bokken]] (leseni [[meč]]) in [[tanto]] (leseni [[nož]]). Trenira se obramba pred orožjem in ponekod tudi uporaba orožja.

 

 

== Zunanje povezave ==

 

[[Kategorija:Borilne veščine]]

{{Link FA|en}}

{{Link FA|eo}}