Oleg Novgorodski: Razlika med redakcijama

Staroslovanske kronike o njem pišejo, da je bil vrhovni vladar Rusov od leta 882 do 912. Datuma sta po mnenju nekaterih zgodovinarjev sporna, ker se ne ujemata s podatki iz drugih virov, na primer iz [[Schechterjevo pismo|Schechterjevega pisma]], ki omenja dejavnosti nekega [[kagan]]a z imenom HLGW še v poznih 940. letih med vladanjem bizantinskega cesarja [[Roman I. Lekapen|Romana I.]] Olegovo sorodstvo z vodilno rusko dinastijo [[Rurik]]ov, predvsem z njegovim naslednikom [[Igor Kijevski|Igorjem Kijevskim]], je med zgodovinarji še vedno predmet razprav.

 

[[Slika:Oleg shield Tsargrad by Bruni.jpg|left|thumb|250px|Fjodor Bruni: Oleg pribija svoj ščit na konstantinoplska mestna vrata]]

Ruska [[Zgodovina minulih let|Primarna kronika]] pravi, da je bil Oleg sorodnik, verjetno svak, prvega ruskega vladarja [[Rurik]]a. Rurik mu je zaupal skrb nad svojim kraljestvom in mladim sinom Ingvarjem – Igorjem. Oleg je postopoma prevzel oblast nad mesti ob [[Dnjeper|Dnjepru]], katerim sta pred njim vladala varjaška vojskovodja [[Askold in Dir]] in nazadnje prestavil prestolnico iz Novgoroda v Kijev. Nova prestolnica je bila dobro izhodišče za vojne pohode proti Bizantinskemu cesarstvu in leta 911 je napadel Konstantinopel. Kronika govori tudi o tem, da so ga Bizantinci poskusili zastrupiti, ruski vladar pa je dokazal svojo jasnovidnost in je čašo z zastrupljenim vinom zavrnil. Med napadom na Konstantinopel je pribil svoj ščit na mestna vrata in dosegel ugodno trgovsko pogodbo, ki je nazadnje prinesla veliko korist obema državavama. Bizantinski viri njegovega napada ne omenjajo, tekst pogodbe pa se je v Primarni kroniki ohranil.

Kratek opis Olegovega življenja v Primarni kroniki se razlikuje od opisov v drugih zgodnjih virih, predvsem v [[Novgorodska prva kronika|Novgorodski prvi kroniki]], ki trdi, da Oleg ni bil v Rurikov sorodnik, ampak skandinavski vazalni knez, ki je bil poveljnik Rurikove vojske. Novgorodska prva kronika ne navaja datumov Olegovega vladanja, navaja pa, da je umrl leta 922 in ne leta 912.<ref>A. N. Nasonov, ''Novgorodskaia Pervaia Letopis Starshego i Mladshego Izvodov'', (Moskva in Leningrad: ANSSR, 1950),109. ''cf.'' Kloss, str. 337-343.</ref> Zgodovinarji so primerjali to datiranje s približno tridesetletnim skupnim vladanjem Olega in Igorja iz Primarne kronike.<ref>Shahmatov xxxii-xxxiii.</ref> Primarna kronika in drugi kijevski viri trdijo, da je Oleg pokopan v Kijevu, medtem ko novgorodski viri trdijo, da je pokopan v grobni gomili v [[Stara Ladoga|Ladogi]].<ref>Najzgodnejša in najbolj verjetna verzija je tista iz Novgorodske kronike, ki trdi, da je Oleg ''"odšel preko morja"'', se pravi v [[Skandinavija|Skandinavijo]], kjer so ga pokopali.</ref>

 

[[Slika:OlegsMound.jpg|thumb|left|250px|Domnevna grobna gomila Olega Novgorodskega ob reki Volhov v bližini Stare Ladoge]]

Primarna kronika Olega imenuje Prerok ([[ruščina|rusko]]: вещий), kar namiguje na posvečen pomen njegovega nordijskega imena (svečenik), pa tudi na okoliščine njegove smrti. Po legendi, ki jo je romantiziral [[Aleksander Sergejevič Puškin|Aleksander Puškin]] v svoji slavni baladi »Pesem o modremu Olegu«,<ref>Puškin, Aleksander. Pesem o modrem Olegu. Leningrad, Aurora Art Publishers, 1991. Leningrad, Aurora Art Publishers, 1991.</ref> mu je poganski svečenik prerokoval, da bo umrl zaradi svojega žrebca. Ponosen na svojo jasnovidnost je Oleg svojega konja poslal stran. Mnogo let kasneje je vprašal, kje je njegov konj, pa so mu odgovorili, da je poginil. Oleg je želel videti njegove posmrtne ostanke in odpeljali so ga na mesto, kjer so ležale žrebčeve kosti. Ko se je s škornjem dotaknil konjeve lobanje, je iz nje prilezla kača in ga ugriznila. Oleg je umrl in prerokba se je uresničila. V skandinavskem izročilu se je legenda ohranila v sagi o Orvar-Oddu.

 

Primarna kronika navaja, da je Oleg umrl leta leta 913 in da je njegov naslednik Igor Kijevski vladal od njegove smrti do leta 944, ko so ga umorili. [[Schechterjevo pismo]],<ref>Golb, Norman in Omeljan Pritsak. Khazarian Hebrew Documents of the Tenth Century. Ithaca: Cornell Univ. Press, 1982, str. 106-121.</ref> ki ga je pisal neznan judovski [[Hazari|Hazar]] svojemu sodobniku, bizantinskemu cesarju [[Roman I. Lekapen|Romanu I. Lekapenu]], opisuje dejavnosti nekega ruskega vojskovodje HLGW ([[hebrejščina|hebrejsko]]: הלגו), katerega ime se običajno transkribira kot »Helgu"<ref>SL Fol. 2r, 15-16; 17. Avtor pisma Hazarijo imenuje »naša dežela«. SL Fol. 1r:19, 2v:15,20.</ref> Mnogi zgodovinarji so dolgo časa omalovaževali in zavračali del Schechterjevega pisma, ki omenja Helguja (Olega) še v 940. letih.<ref>Zgodovinarji so priznali avtentičnost Schechterjevega pisma šele potem, ko je Mihail Artamonov objavil, da pristnost dokumenta ni vprašljiva. Nekateri zgodovinarji kljub temu vanj še vedno dvomijo, predvsem zaradi njegovega razhajanja s Primarno kroniko.</ref>

 

Posebno zanimanje zgodovinarjev vzbuja podatek iz Schechterjevega pisma, ki govori o Olegovi smrti. Oleg naj bi namreč pobegnil in napadel FRS, kar morda pomeni Perzijo,<ref>Pavel Kokovcov je v svojem ruskem prevodu Schechterjevega pisma leta 1932 napisal, da se FRS morda nanaša na [[Trakija|Trakijo]], kjer so bili Rusi v vojni z Romanom I. Lekapenom poraženi.</ref> kjer so ga ubili. Trditev se presenetljivo dobro ujema z zapisi arabskih zgodovinarjev, na primer ibn Miskavejha, ki so opisali podoben ruski napad na muslimansko državo [[Albanija, Kavkaz|Aranijo]] leta 944.<ref>al-Miskawaihi. The Eclipse of the 'Abbasid Caliphate. D. S. Margoliouth, angleški prevod, Oxford 1921</ref>

 

Primarna kronika in kasnejša Kijevska kronika v nasprotju z Zuckermanom trdita, da je Olegov grob v Kijevu in je bil v času, ko sta kroniki nastajali, še viden. Zgodovinarji opozarjajo tudi na naslednje neskladje: če bi Oleg resnično nasledil Rurika leta 879, kot trdijo vzhodnoslovanske kronike, bi težko bil še aktiven skoraj sedemdeset let kasneje, razen če bi bil izredno star, česar pa srednjeveške kronike ne omenjajo.

 

Akademska večina zaenkrat ni potrdila nobene od teh teorij.

 

{{opombe}}

 

* Artamonov, Mihail. Istoriya Khazar. Leningrad, 1962.

* Brutskus, Julius D. Pismo Hazarskogo Evreja Ol X Veka. Berlin 1924.

 

{{lifetime||912|Novgorodski, Oleg}}

[[Kategorija:Ruski vladarji]]

[[Kategorija:Zgodovina Ukrajine]]

[[Kategorija:Kijevska Rusija]]

{{Link GA|es}}