Medvedji otok: Razlika med redakcijama

'''Medvedji otok''' (norveško: ''Bjørnøya'') je najjužnejši otok [[Spitsbergi|Spitsberšekega otočja]]. Otok se nahaja v zahodnem delu [[Barentsovo morje|Barentsovega morja]] točno na pol poti med [[Severni rt|Severnim rtom]] in Spitsbergi. Po uradnih podatkih sta otok prva odkrila nizozemska raziskovalca [[Willem Barents]] in Jacob van Heemskerk, poimenovala sta ga Medvedji otok, po [[Severni medved|medvedu]] ki je plaval pred obalo otoka. Do leta [[1920]], ko je bil podpisan Spitsberški sporazum, je bil otok nikogaršna last, nato pa je prišel pod norveško državo. Kljub svoji odmaknjenosti je bil otok svoj čas zelo dobro obiskan, saj so na njem kopali premog v njegovi okolici pa so bila bogata lovišča rib in kitov. Danes je otok bolj ali manj zapuščen, na njem deluje le manjša meteorološka postaja z posadko. Leta [[2002]] je bil otok razglašen za naravni rezervat.

 

[[Slika:Ile aux ours.jpg|thumb|left|200px|Ostanki kitolovske postaje.]]

Po nekaterih podatkih naj bi otok poznali že [[Vikingi]]. Dokumentirano pa sta ga, [[10. junij]]a [[1596]], odkrila nizozemska raziskovalca Willem Barents in Jacob van Heemskerk. Poimenovala sta ga Medvedji otok, po severnem medvedu ki je plaval pred obalo otoka. Otok je v letih [[1603]]-[[1604]] podrobneje raziskal Steven Bennet. V 17. stoletju so na otoku postavili oskrbovalno postojanko za lovce na [[mrož]]e in [[kit]]e. Zaradi velikega števila mrožev in kitov je prišlo do prvih sporov glede lovskih pravic saj so britanske trgovske družbe otok razglasile za Britansko last. Ko je ulov upadel je otok postal pozabljen, dokler v 18. stoletju Rusi na otoku niso postavili oporišča na podlagi katerega so uveljavljali teritorialne pravice. Proti koncu 19. stoletja je bil otok ponovno jabolko spora, tokrat med [[Carska Rusija|Rusijo]] in [[Nemško cesarstvo|Nemčijo]], stvari so prišle tako daleč da so Rusi na otok poslali vojaško odpravo, ki je na otoku izobesila rusko zastavo. Do spopadov ni prišlo, spor pa je bil rešen po diplomatski poti.

Leta 2002 je otok skupaj z okoliškimi vodami postal naravni rezervat, ta se je leta [[2008]] razširil še na vode oddaljene 22 km od obale otoka. Danes otok naseljuje devet ljudi, vsi so delavci tamkajšnje norveške meteorološke in radijske postaje. Postaja zagotavlja vremenske podatke in radijske zveze, osebje na otoku pa tudi vzdržuje helikoptersko pristajalno ploščad za norveško obalno stražo in norveško vojsko. Vsako leto (večinoma poleti) otok obiščejo različne raziskovalne odprave, ki raziskujejo floro in favno [[Arktika|Arktike]]. Navadnim ljudem je otok skoraj nedostopen, občasno ga obiščejo le osamljene jadrnice, ki so na poti proti Spitsbergom in potniške ladje na križarjenju po Arktiki.

 

[[Slika:Bjoern9.jpg|thumb|right|200px|Urd, najvišja gora otoka]]

Medvedji otok leži 235 km južno od Spitsbergov in 397 km od Norveške in spada v najbolj zahodni del Barentsovega morja. Gledano iz zraka ima otok obliko trikotnika, njegovo maksimalna dolžina doseže 20 km, širina pa 15,5 km. Skupna površina otoka znaša 178 km2. Južni del otoka je hribovit, najvišji del otoka je 536 m visok hrib Miseryfjellet, temu pa sledijo še vrhovi: Antarcticfjellet, Fuglefjellet, Hambergfjellet in Alfredfjellet. Severni del otoka je bolj ali manj raven, njegovo površino pa prekrivajo plitva jezera s skupno površino 19 km². Na otoku je tudi večje število potokov, ki se izlivajo v jezera in morje. Obala otoka je strma z visokimi [[klif]]i, peščene obale so redke.

 

 

[[Slika:Bjoern12.jpg|thumb|right|200px||Ena redkih cvetlic na otoku.]]

Rastlinstvo in živalstvo na otoku je zelo pusto. Med rastlinjem prevladujejo [[mah]]ovi in [[trava]]. Največja žival na otoku je [[arktična lisica]]. Kljub svojemu imenu, polarni medvedi na otok zaidejo le redkokdaj. Najpogosteje tja pridejo v zimskem času ko se led iz Arktike širi proti jugu. Ko se led spomladi umakne na sever se zgodi da medvedi ostanejo na otoku in tam preživijo poletje.

Med vodnimi sesalci prevladujejo tjulnji, ki so glavni plen polarnih medvedov. Včasih je otok slovel po nepregledni množici mrožev, danes te živali le še rdkokdaj zaidejo na otok. V vodah okoli otoka je polno kitov, ki so bili še nekaj desetletij nazaj tik pred izumrtjem. Otok slovi po izjemni ptičji populaciji. Od vseh vrst, ki otok obiščejo skozi leto, tam stalno prebivata le arktični vrabec in arktična belka. V sladkovodnih jezerih na otoku pa je možno najti tudi Jezersko Zlatovščico.

 

'''Knjige'''

* [http://www.ikfoundation.org/shop/bear-island.html Bear Island: The story of an isolated arctic island - exploration, people, culture and nature] by Dag Kjelldahl

'''Zemljevidi in slike:'''

* [http://www.sysselmannen.svalbard.no/bjorn_natres.jpg Bear Island nature reserve (JPEG image)] – from the Office of the Governor of Svalbard

* [http://miljo.npolar.no/mis/multimedia/images/omrade/kart/verneA4.jpg Map showing the location of Bear Island in relation to Svalbard] – from the Norwegian Polar Institute

* [http://www.aftenposten.no/english/bildeserier/article1109832.ece Strategic Arctic outpost] – pictorial introduction to Bear Island, from Norwegian newspaper Aftenposten, 6 September 2005

* [http://maps.unomaha.edu/Maher/svalbard/bjorn.html Geology of Bear Island, Norway] – by Dr. Harmon D. Maher Jr., Dept of Geography and Geology, University of Nebraska at Omaha

* [http://met.no/english/about/organisation/met_dep/forecast_nn/bear_island.html Bjørnøya and the island's meteorological station] – by the Norwegian Meteorological Institute

 

'''Zodovina:'''

[[Kategorija:Arktični otoki]]

[[Kategorija:Barentsovo morje]]

{{Link FA|no}}