Možgani: Razlika med redakcijama

odstranjenih 25 zlogov ,  pred 5 leti
m
Bot: cs:Mozek je dober članek; oblikovne spremembe
m (Bot: cs:Mozek je dober članek; oblikovne spremembe)
=== Evolucija ===
==== Splošna zgradba živčevja dvobočno somernih živali ====
[[ImageSlika:Bilaterian-plan.svg|thumb|right|300px|Živčevje [[dvobočno somerna žival|dvobočno somerne živali]] je v obliki hrbtne strune s segmentnimi povečanji in ''možgani'' spredaj.]]
Razen nekaj primitivnih tipov živali, kot so spužve (nimajo živčevja)<ref name=Jacobs>{{Cite journal|title=Evolution of sensory structures in basal metazoa |journal=Integrative & Comparative Biology |volume=47|issue=5 |year=2007 |pages=712–723 |doi=10.1093/icb/icm094 |url=http://icb.oxfordjournals.org/cgi/content/full/47/5/712 |last1=Jacobs |first1=DK|pmid=21669752|author-separator=,|author2=Nakanishi N|author3=Yuan D|display-authors=3|last4=Camara|first4=A.|last5=Nichols|first5=S. A.|last6=Hartenstein|first6=V.}}</ref> in ožigalkarji (njihovo živčevje sestavlja difuzna živčna mreža),<ref name=Jacobs/> so vse danes živeče živali [[dvobočno somerna žival|dvobočno somerne]]. To pomeni, da je oblika njihovega telesa simetrična (leva in desna polovica sta si približni zrcalni sliki).<ref name=Urbilateria /> Vse dvobočno somerne živali so se razvile iz skupnega prednika, ki je verjetno živel v zgodnjem [[kambrij]]u, pred 550 do 600 milijoni let. Hipoteza trdi, da je imel skupni prednik obliko preprostega [[črv]]a s členjenim telesom.<ref name=Urbilateria>{{cite journal |last=Balavoine |first= G |title=The segmented Urbilateria: A testable scenario |journal= Integrative & Comparative Biology |year=2003 |volume=43 |pages=137–147 | url = http://icb.oxfordjournals.org/cgi/content/full/43/1/137 | doi = 10.1093/icb/43.1.137 |issue=1}}</ref> Na shematski ravni se osnovna črvasta oblika odraža v zgradbi telesa in živčevja vseh dvobočno somernih živali, vključno z vretenčarji.<ref>{{cite book| title = The Evolution of Organ Systems| last=Schmidt-Rhaesa |first=A| publisher=Oxford University Press| year=2007| isbn=978-0-19-856669-4 |page=110}}</ref> Temeljna dvobočno somerna oblika telesa je cev s črevesno votlino, ki poteka od ust do [[anus]]a in s [[hrbtna struna|hrbtno struno]] z razširitvijo ([[ganglij]]em) za vsak telesni člen. Posebno velik ganglij je na začetku – imenujemo ga možgani. Možgani so pri določenih skupinah, kot so [[gliste]], majhni in preprosti. Pri drugih skupinah živali, vključno z vretenčarji, so najkompleksnejši organ.<ref name=Shepherd/> Nekatere črvaste živali, kot so [[pijavke]], imajo povečan ganglij na koncu hrbtne strune, čemur pravimo ''repni možgani''.<ref>{{cite journal |title=Neuronal control of leech behavior |journal=Prog Neurobiology |year=2005 |volume=76 |pages=279–327 |pmid=16260077 |last=Kristan Jr |first=WB| last2= Calabrese |first2=RL |last3=Friesen |first3=WO |doi=10.1016/j.pneurobio.2005.09.004 |issue=5}}</ref>
 
=== Senzorika ===
[[Slika:Hearing mechanics cropped.jpg|thumb|right|Diagram signalnega procesiranja v [[sluh|slušnem sistemu]]]]
Ena primarnih funkcij možganov je pridobivati biološko pomembne informacije iz senzoričnih vnosov. Človeški možgani dobivajo informacije o svetlobi, zvoku, kemični sestavi [[ozračje|ozračja]], [[temperatura|temperaturi]], orientaciji glave, položaju okončin, kemični sestavi krvi. Druge živali lahko imajo tudi dodatne čute, kot je [[svetloba|infrardeči]] [[termoreceptor]] [[kače|kač]], čut za [[magnetno polje]] nekaterih ptičev ali čut za [[električno polje]] nekaterih tipov rib. Nekatere živali so razvile senzorične sisteme na nove načine – netopirji so adaptirali slušni sistem v obliko [[sonar|sonarja]]ja. Vse senzorične modalitete uvodoma zazna specializirano čutilo, ki prenese signal v možgane.<ref name="hearing" />
 
Vsak senzorični sistem se začne s specializiranimi receptorskimi celicami, kot so [[paličnica|paličnice]] v [[mrežnica|mrežnici]] očesa, na vibracijo občutljivi nevroni v [[polž (anatomija)|ušesnem polžu]], na pritisk občutljivi nevroni v [[koža|koži]]. Nevriti senzoričnih receptorjev potekajo do hrbtenjače ali do možganov, kjer prenesejo signal do svojih primarnih senzoričnih jeder. Ta prenesejo informacije v višja senzorična področja. Skozi talamus se signali prenesejo v možgansko skorjo. Tam se s procesiranjem pridobi biološko pomembne podatke. Te se integrira s signali, ki prihajajo iz drugih senzoričnih sistemov.<ref name=hearing>[[#refPrinciples|''Principles of Neural Science'']], Ch. 21</ref>
|}
 
Možgani in hrbtenjača vsebujejo obsežne krogotoke, ki nadzorujejo [[avtonomni živčni sistem]], ki deluje preko izločanja [[hormon]]ov in usmerjanja [[gladka mišica|gladkih mišic]] črevesja.<ref>[[#refPrinciples|''Principles of Neural Science'']], Ch. 49</ref> Avtonomni živčni sistem vpliva na hitrost srčnega utripa, prebavo, hitrost dihanja, slinjenje, [[znoj|znojenje]]enje, [[urin|uriniranje]]iranje, spolno vzburjenje in mnoge druge procese. Večina teh funkcij ni pod neposrednim vplivom volje.
 
=== Budnost ===
| doi = 10.1016/j.tins.2005.01.003| last2 = Silver| first2 = R| issue = 3}}</ref>
 
Projekcije suprakiazmatičnega jedra vodijo v hipotalamus in v možgansko deblo. Vključene so v izvršitev ciklov budnosti in spanja. Pomemben del sistema je [[retikularna formacija]]. Retikularni nevroni pošiljajo signale do talamusa. Ta nato pošilja signale, ki nadzorujejo raven aktivnosti, v predele skorje. Poškodba retikularne formacije lahko povzroči trajno [[koma|komatozno]]tozno stanje.<ref name="Principles45" />
 
Med spanjem se dogajajo velike spremembe v možganski aktivnosti.<ref name=Principles47>[[#refPrinciples|''Principles of Neural Science'']], Ch. 47</ref> Do leta 1950 so mislili, da možgani med spanjem mirujejo.<ref>{{cite book| last=Kleitman| first=N| year=1938, revised 1963, reprinted 1987| title=Sleep and Wakefulness| publisher=The University of Chicago Press, Midway Reprints series| isbn=0-226-44073-7}}</ref> Sedaj se ve, da je to daleč od resnice. Možganska aktivnost se nadaljuje tudi v spanju, vendar se vzorci zelo razlikujejo. Obstajata 2 fazi spanja: [[REM]] (''Rapid eye movement''), spanje s hitrim premikanjem očesnih zrkel (s sanjami) in NREM (''Non-rapid eye movement''), brez hitrega premikanja očesnih zrkel (navadno brez sanj). Pojavljata se v različnih vzorcih skozi epizodo spanja. Možno je meriti 3 tipe različnih vzorcev možganske aktivnosti: REM, plitki NREM in globoki NREM. Med globokim NREM spanjem, imenovanim tudi [[spanje počasnih valov]], se možganska aktivnost v skorji kaže v obliki velikih sinhroniziranih valov, ki so v budnem stanju burni in desinhronizirani. Raven nevrotransmitorjev [[noradrenalin]]a in [[serotonin]]a med to obliko spanja upade in med REM fazo pade skoraj na nič. Ravni [[acetilholin]]a kažejo ravno obraten vzorec.<ref name=Principles47/>
 
[[Slika:PurkinjeCell.jpg|thumb|150px|[[Santiago Ramón y Cajal|Cajalova]] risba dveh vrst nevronov iz malih možganov goloba, pobarvanih z Golgijevo metodo]]
Prvi resnični napredek v smeri sodobnega razumevanja delovanja živčevja so prinesle raziskave [[Luigi Galvani|Luigija Galvanija]]. Odkril je, da lahko sunek statične [[elektrika|elektrike]], ki ga je usmeril na izpostavljeno živčno vlakno mrtve žabe, povzroči skrčenje okončine. Od takrat je napredek v razumevanju delovanja živčevja sledil razvoju novih raziskovalnih tehnik. Do zgodnjih let 20. stoletja je večina spoznanj izhajala iz novih metod barvanja celic.<ref>{{cite book| last = Bloom| first = FE| editors = Schmidt FO, Worden FG, Swazey JP, Adelman G| title = The Neurosciences, Paths of Discovery| publisher = MIT Press| year = 1975| isbn = 978-0-262-23072-8 |page=211}}</ref> Dokaj pomembno je bilo [[Barvanje po Golgiju|barvanje po Golgiju]]. To obarva le delčke nevronov, vendar jih prikaže v vsej njihovi kompleksnosti. Prikaže celično telo, dendrite in nevrit. Brez tega barvanja je možgansko tkivo pod mikroskopom le nerazločen klobčič [[protoplazma|protoplazemskih]] vlaken, ki jim ni mogoče določiti strukture. [[Camillo Golgi]] in [[Španci|španski]] nevroanatom [[Santiago Ramón y Cajal]] sta uspešno uporabila novo metodo. Opisala sta stotine vrst nevronov, od katerih ima vsaka značilno dendritsko strukturo in vzorec povezanosti.<ref>{{cite book |title=Foundations of the Neuron Doctrine |last=Shepherd |first=GM |year=1991 |publisher=Oxford University Press |isbn=978-0-19-506491-9 |chapter=Ch.1 : Introduction and Overview}}</ref>
 
V prvi polovici 20. stoletja so dosežki v [[elektronika|elektroniki]] omogočili raziskovanje električnih potencialov živčnih celic. To se je odrazilo na biofiziki akcijskega potenciala, ki sta jo proučevala tudi [[Alan Lloyd Hodgkin|Alan Hodgkin]] in [[Andrew Huxley]], in na elektrokemičnosti sinapse, s katero se je ukvarjal [[Bernard Katz]].<ref>{{cite journal| last = Piccolino| first = M| year = 2002| title = Fifty years of the Hodgkin-Huxley era| journal = Trends in Neurosciences| volume = 25| pages = 552–553| pmid = 12392928| doi = 10.1016/S0166-2236(02)02276-2| issue = 11}}</ref> Te študije so dopolnile anatomsko sliko s konceptom možganov kot dinamične entitete.
 
{{zvezdica}}
 
[[Kategorija:Možgani| ]]
[[Kategorija:Organi]]
 
{{Link FA|uk}}
{{Link GA|cs}}
{{Link GA|en}}
93.462

urejanj