Bitka v Tevtoburškem gozdu: Razlika med redakcijama

|partof = rimsko-germanskih vojn

|image = [[Slika:Epitaph des Marcus Caelius.JPG|250px]]

|battle_name = Bitka v Tevtoburškem gozdu

|date = (verjetno) september, 9 n. št.

|place = Okrožje Osnabrück, [[Spodnja Saška]]

|result = Prepričljiva zmaga Germanov, strateški umik Rimskega cesarstva iz [[Velika Germanija|Velike Germanije]]

|commander1 = [[Arminij]]

|commander2 = [[Publij Kvintilij Var]]{{KIA}}

|strength1 = neznano, ocenjeno na 12.000-32.000 mož

|casualties1 = neznano

|casualties2 = 16.000 <ref>P.S. Wells, ''The Battle that stopped Rome'', New York: W.W. Norton & Company, 2003, ISBN 0-393-32643-8, str. 187.</ref> do 20.000 mrtvih,<ref>K. Sweeney, ''[http://www.nujournal.com/page/content.detail/id/509454.html Scholars look at factors surrounding Hermann’s victory]''.</ref> nekaj zasužnjenih

Rimljani v letih po bitki kljub številnim uspešnim pohodom na vzhodno stran [[Ren]]a niso bili več sposobni premagati Germanov in za stalno osvojiti njihovega ozemlja vzhodno od Rena.

 

Rimski vojski je poveljeval Publij Kvintilij Var, aristokrat iz patricijske družine,<ref name=LivijVar> ''[http://www.livius.org/q/quinctilius/varus.html Publius Quinctilius Varus (46 BCE – 9 CE).]''</ref> ki je bila v sorodu s cesarjevo.<ref>Tacit, ''Anali'', 4.66.</ref> Bil je izkušen državni funkcionar, ki je v jeseni leta 6 dobil nalogo, da konsolidira novo rimsko provinco [[Velika Germanija|Germanijo]].<ref name=LivijVar/> Na začetku leta 6 sta na Renu poveljevala legat Gaj Sentij Saturnin<ref>Velej, 2.195 in 2.109.</ref> in [[Rimski konzul|konzul]] Mark Emilij Lepid. Oba generala sta bila podrejena [[Tiberij]]u, ki je poveljeval armadi 65.000 težko oboroženih legijonarjev, 10.000–20.000 konjenikov in lokostrelcev ter 10.000–20.000 civilistov, skupno okoli 100.000 mož. Tiberij je načrtoval velik napad na [[Markomani|markomanskega]] kralja [[Marobod]]a,<ref name=LivijVar/><ref name=LegioXVII>''[http://www.livius.org/le-lh/legio/xvii.html Legio XVII]''.</ref> ki je pred napadom Nerona Klavdija Druza leta 9 pr. n. št. pobegnil na ozemlje Bojev in tam organiziral močno plemensko zvezo s Hermunduri, Kvadi, Semnoni, Lugijci, Zumi, Butoni, Mugiloni, Sibini in [[Langobardi]].<ref>Strabo 7, 1, 3; Velej, 2.108.2 in 2.109.2f.; Tacit, ''Anali'', 2.45.</ref>

 

Arheologi so na osnovi svojih nedavnih najdb prizorišče bitke umestili na hrib Kalkriese v okrožju [[Osnabrück]] v [[Spodnja Saška|Spodnji Saški]].<ref name=LivijVar/> Iz rimskih zapisov je razvidno, da so se Rimljani pomikali proti severozahodu iz okolice sedanjega Detmolda in po vzhodni strani obšli Osnabrück. Pred napadom so se nekje na tem območju utaboriti.

 

[[Slika:Hermannsweg02.jpg|250px|thumb|Tevtoburški gozd v meglenem in deževnem vremenu]]

[[Slika:Teutoburgo jpg.jpg|250px|thumb|Prizorišče Varovega poraza v Tevtoburškem gozdu]]

Zmagi nad rimskimi legijami je sledilo popolno čiščenje vseh rimskih utrdb, garnizij in mest, od katerih sta bili najmanj dve vzhodno od Rena. Preostali dve rimski legiji pod poveljstvom Varovega nečaka Lucija Nonija Asprena sta poskušali obdržati položaje na Renu. Trdnjava (ali morda mesto) Aliso je več tednov, morda celo mesecev, odbijala napade Germanov, potem pa je branilcem, med katerimi so bili tudi preživeli iz Tevtoburškega gozda, pod poveljstvom Lucija Cedicija uspelo prebiti blokado in priti do Rena.

 

Ko je cesar [[Gaj Avgust Oktavijan|Avgust]] izvedel za poraz,<ref>Svetonij, ''De vita Caesarum''.</ref> je bil tako pretresen, da je z glavo udarjal ob zid svoje palače in vpil:

 

Arminij je takoj po zmagi poslal Varovo glavo kralju Markomanov Marobodu s ponudbo za protirimsko koalicijo. Marobod je ponudbo odklonil in glavo poslal v Rim, da bi jo pokopali, in v prihodnji vojni ostal nevtralen. Med obema germanskima voditeljema je izbruhnila kratka vojna, ki se je končala brez zmagovalca.<ref>Velej, 2.119.5.</ref>

 

[[Slika:Germanicus.jpg|thumb|200px|Germanik]]

Rimljani so zaradi pokola doživeli neizmeren šok, vendar so se takoj začeli počasi in sistematično pripravljati na ponovno osvojitev izgubljenega ozemlja. Ko je leta 14 po Avgustovi smrti rimski prestol zasedel njegov posinovljenec Tiberij, je Tiberijev nečak [[Germanik]] izvedel obsežen vojni pohod proti Germanom in s hitrim napadom presenetil Marse. Napad je razdražil Bruktere, Tubante in Uzipete, da so iz zasede napadli Germanika, ki se je vračal na zimovanje. Napadalci so bili poraženi in so utrpeli težke izgube.<ref>Tacit, ''Anali'', 1.51.</ref>

Glavni vzrok za Germanikove vojne pohode je bilo predvsem maščevanje za pokol v Tevtoburškem gozdu, delno pa tudi reakcija na znake uporništva med njegovimi vojaki. Rimski vojski je poleg tega uspelo poraziti Arminija, ki je zagrešil tevtoburški pokol in bil zelo resna grožja stabilnosti Rima. Ko je Arminijeva zavezniška koalicija razpadla in je bila rimska čast maščevana, se ogromni stroški vzdrževanja rimske vojske in tveganje na drugem bregu Rena preprosto niso več splačali v primerjevi s skromnimi koristmi, ki so jih prinašali.<ref name=Bordewich/>

 

Tretji izgubljeni rimski prapor je dobil nazaj Publij Gabinij leta 41 od Havkov med vladanjem Germanijevega brata [[Klavdij I.|Klavdija]].<ref>Kasij Dion, ''Rimska zgodovina'', 60.8.</ref> Prapor so verjetno postavili v [[Mars (mitologija)|Marsov]] tempelj, katerega ruševine so na Avgustovem forumu na Via dei Fori Imperiali v Rimu.

 

Zadnje poglavje tevtoburške zgodbe je povedal zgodovinar [[Tacit Kornelij|Tacit]]. Okoli leta 50 so skupine Hatov vdrle v rimsko provinco [[Gornja Germanija|Gornjo Germanijo]], morda pokrajino Hessen vzhodno od Rena, ki je verjetno še bila v rimskih rokah, in jo začele pleniti. Rimski poveljnik Publij Pomponij Drugi je s svojimi legijami ob podpori konjenice in pomožnih čet Vangijonov in Nemetov napadel Hate ter jih porazil. Na veliko veselje je našel in osvobodil rimske ujetnike, med katerimi je bilo tudi nekaj Varovih legionarjev, ki so bili v ujetništvu celih štirideset let.<ref>Tacit, Anali, 12.27.</ref>

 

[[Slika:GermanenAD50.png|right|thumb|250px|Germanija okoli leta 50 n. št.]]

Na bitko v Tevtoburškem gozdu se je od ponovnega odkritja rimskih virov v 15. stoletju gledalo kot na ključno bitko, s katero se je končalo rimsko prodiranje v severno Evropo. Takšno gledanje je še posebno prevladovalo v 19. stoletju, ko je postalo integralni del mitologije germanskega nacionalizma.

Po dokončnem Arminijevem porazu in smrti leta 21 je Rim ozemlje vzhodno od Rena in severno od Donave obvladoval posredno z imenovanjem vazalnih kraljev: za kralja Heruskov je bil imenovan Arminijev nečak Italik, Vangijo in Sido sta postala vazalna kneza močnih Svebov itd.<ref>Tacit, ''Anali'', 12.27 in 12.31.</ref><ref>[http://www.unrv.com/provinces/germania.php ''Germania''], UNRV History.</ref>

 

[[Slika:Karte Niedersaechsisches Bergland.jpg|250px|thumb|widthpx|Spodnjesaško hribovje]]

[[Slika:Roemische Schleuderbleie Varus Kalkriese.jpg|250px|thumb|Pračarski kamni, ki jih je poleti 1988 odkril Tony Clunn in so sprožili nova izkopavanja<ref>W. Schlüter, Zwischen Lutherdamm und Oberesch – Die Anfänge des Kalkriese-Projektes, ''Varus-Kurier, Varus-Gesellschaft, Georgsmarienhütte, april 2002, str. 7 ff.</ref>]]

''Muzej in spominski park Kalkriese'' vključuje obsežno ozemlje s potmi, ki vodijo v do rekonstruiranega okopa in drugih eksponatov. Lep pregled nad bojiščem omogoča razgledni stolp. V muzeju je razstavljeno veliko na bojišču najdenih predmetov, med katerimi so deli vojaških sandalov, konice kopij in posrebrena ceremonijalna maska rimskega častnika.

 

Četudi večina dokazov kaže, da se je trodnevna bitka dogajala na ozemlju vzhodno in severno od Osnabrücka in se končala pod hribom Kalkriese, se nekateri strokovnjaki še vedno nagibajo k stari teoriji. Še več - v nekaterih podrobnostih se razhajajo tudi privrženci kalkrieške teorije.

 

Peter Oppitz dokazuje, da je bilo bojišče v Paderbornu. Njegovi dokazi temeljijo na ponovni razlagi Tacitovih, Paterkulovih in Florovih besedil skupaj z novo analizo zapisov Kasija Diona. Oppitz predpostavlja, da se je napad iz zasede zgodil v Varovem poletnem taboru na miroljubnem srečanju rimskih poveljnikov z Germani.<ref>''Das Geheimnis der Varuschlacht'', Kelkheim, Nemčija, Zagara-Verlag, 2006.</ref>

 

{{opombe|2}}

 

Na naslednjem seznamu so zbrani vsi poznani antični viri, v katerih je omenjena bitka v Tevtoburškem gozdu. Najbolj podroben opis bitke je v ''Rimski zgodovini'' Kasija Diona, ki je bila napisana skoraj dvesto let po dogodkih in ne omenja zgodnejših avtorjev. Zgodovino se zato obravnava bolj kot literarno in ne kot zgodovinsko delo.

* [[Publij Ovidij Naso|Ovidij]], ''Tristia'' (''Žalostinke''), napisana leta 10 ali 11

* Seneka Mlajši, ''Epistulae Morales ad Lucilium'', omenjena v pismu 47, odstavek 10

 

* E.S. Creasy, ''[[:s:en:The Great Events by Famous Historians, Vol. 2/Germans under Arminius Revolt Against Rome|Germans under Arminius Revolt Against Rome]]'' v ''[[:s:en:The Great Events by Famous Historians/Volume 2|The Great Events by Famous Historians, Vol. 2]]'', priredba zgodovinskih esejev, objavljenih leta 1905.

 

* G. von Essen, ''Germannsschlachten. Germanen- und Römerbilder in der Literatur des 18. und 19. Jahrhunderts'', Wallstein Verlag, Göttingen, 1998, ISBN 3-89244-312-2.

* W. Schlüter (urednik), ''Römer im Osnabrücker Land. Die archäologischen Untersuchungen in der Kalkrieser-Niewedder Senke'', Rasch, Bramsche, 1991, ISBN 3-922469-57-4.

 

* ''The Varian Disaster'' , Ancient Warfare, posebna izdaja, junij 2009.

* F.M. Bordewich, ''The ambush that changed history'', Smithsonian Magazine, september 2005, str. 74–81. [http://www.smithsonianmag.com/history-archaeology/ambush.html]

 

{{zvezdica}}

[[Kategorija:Bitke Rimskega imperija]]

[[Kategorija:Vojaška zgodovina Germanov]]

[[Kategorija:Leto 9]]