Odpre glavni meni

Spremembe

dodanih 15 zlogov ,  pred 5 leti
m
Bot: cs:Křížové výpravy je izbrani članek; oblikovne spremembe
[[FileSlika:Byzantiumforecrusades.jpg|upright=1.5|thumb|[[Bizantinski imperij]] in seldžuški sultanat Rum pred [[prva križarska vojna|prvo križarsko vojno]]]]
 
'''Križarske vojne''' so bili vojaški podvigi Latinske [[Rimokatoliška cerkev|rimokatoliške cerkve]] od srede srednjega veka vse do konca poznega srednjega veka. Leta 1095 je [[Papež Urban II.]] pozval na prvo križarsko vojno, katere cilj je bil kristjanom zagotoviti dostop do svetih krajev v [[Jeruzalem]]u in njegovi bližini. Za številne zgodovinarje in nekatere sodobnike, kot je bil sveti [[Bernard iz Clairvauxa]], so bile enako pomembne tudi druge vojaške operacije iz različnih verskih, ekonomskih in političnih razlogov, ki so dobile papežev blagoslov, kot je bila na primer [[križarska vojna proti Albigencem]], [[Aragonska križarska vojna]], [[rekonkvista]] in [[severne križarske vojne]].<ref name="Davies 1997 362–364">{{Harvnb|Davies|1997|pp=362–364}}</ref> Po prvi križarski vojni se je s prekinitvami 200 let dolgo bojevalo za nadzor nad [[Sveta dežela|Sveto deželo]], s še šestimi večjimi križarskimi vojnami in številnimi manj pomembnimi vojnami. Konflikta je bilo konec leta 1291, ko je padla zadnja krščanska trdnjava v Sveti deželi v [[Acre, Izrael|Akri]]; katoliška Evropa se odtlej nikoli več ni usklajeno lotila vzhoda.
Nekateri zgodovinarji vidijo v križarskih vojnah izključno obrambne vojne proti širitvi [[Islam]]a na Bližnjem vzhodu, drugi jih razumejo kot znak dolgotrajnega konflikta na mejah Evrope, spet drugi pa kot samozavesten in napadalen poskus širiti zahodno krščanstvo pod papeževim vodstvom. [[Bizanc]] ni bil sposoben ponovno osvojiti ozemelj, zgubljenih v arabsko-bizantinskih in bizantinsko-seldžuških vojnah, v katerih je bil ob plodno kmetijsko zemljo <ref name="JLTeall1959">{{cite book |last=Teall |first=J.L. |authorlink=J.L. Teall |year=1959 |publisher=Dumbarton Oaks Papers |title=The Grain Supply of the Byzantine Empire, 330-1025 |pages=85–94 |volume=Volume 13}}</ref> in obsežne pašne površine [[Anatolija|Anatolije]],<ref name="HansenWickham2000">{{cite book|author1=Inge Lyse Hansen|author2=Chris Wickham|title=The Long Eighth Century|url=http://books.google.com/books?id=F6FbuKU3ZAYC&pg=PA244|year=2000|publisher=BRILL|isbn=90-04-11723-7|pages=244–}}</ref> potem ko so ga seldžuški Turki porazili v bitki pri Manzikertu. Urban II. je skušal združiti Krščansko cerkev pod svojim vodstvom in v ta namen ponudil cesarju [[Aleksij I. Komnen|Aleksiju I.]] vojaško pomoč.
 
Več sto tisoč rimskokatoliških kristjanov se je pridružilo križarjem z javno zaobljubo in odpustki, ki jih je podelil Vatikan.<ref name=Nelson40> Nelson '' bizantinski vidik prve križarske vojne '' p. 40 </ref><ref name=Asbridge1>Asbridge ''Crusades'' p. 1</ref> Križarji so prišli iz različnih fevdalnih kraljestev zahodne Evrope, zaradi česar so bili vsi poskusi oblikovati enotno osrednje poveljstvo obsojeni na neuspeh. Med križarji je bilo na stotine aristokratov in plemičev, vsak med njimi osredotočen na lastno slavo, bogastvo in pomembnost; že sama ideja, da bi se fevdalec odpovedal poveljstvu nad njemu zvestim moštvom in ga predal enemu samemu poveljniku, plemiču in tekmecu na dvoru, je bila nepredstavljiva in žaljiva zanje. To pomanjkanje osrednjega poveljstva je pogosto vodilo do prepirov med plemiči, cerkvenimi voditelji in dvorjani ter do verskih političnih ločin in nestalnih zavezništev med stotinami muhastih fevdalcev, ki so se prerekali med sabo za politično prednost in vpliv na vojsko; na trenutke je to vodilo do precej bizarnih situacij, kot takrat, ko so križarji povabili islamski [[ sultanat Rum]], da se jim pridruži v peti križarski vojni.
 
Vpliv križarskih vojn je bil globok in sodbe o ravnanju križarjev so zelo različne, od zelo kritičnih do laskavih. [[Jonathan Riley - Smith]] vidi v neodvisnih državah, kot so bile na primer [[ Kraljevina Jeruzalema]] in [[križarske države]], prvi poskus »Prekomorske Evrope«. Ti dogodki so ponovno odprli Sredozemsko morje za trgovino in potovanje in omogočili razcvet [[Genova|Genove]] in [[ Benetke|Benetk]]. Križarske vojske so na pohodu trgovale z lokalnim prebivalstvom in [[pravoslavje|pravoslavni]] Bizantinski cesarji so za križarje, ko so bili na poti skozi njihovo ozemlje, pogosto uredili trge. Križarsko gibanje je utrdilo kolektivno identiteto Latinske cerkve pod vodstvom papeža in predstavljalo vir junaštva, [[ viteštvo|viteštva]] in srednjeveške pobožnosti, iz njih pa je izvirala srednjeveška romanca, filozofija in književnost.<ref>{{Harvnb|Davies|1997|p=359}}</ref> Križarske vojne so po drugi strani okrepile vezi med zahodnim krščanstvom, [[fevdalizem|fevdalizmom]] in [[militarizem|militarizmom]], ki so bile v nasprotju z mirom in in božjim premirjem, za katerega se je zavzemal Urban.
 
Križarji so pogosto na običajni srednjeveški način plenili države, skozi katere jih je nesla pot. Plemiči so pogosto zadržali večino osvojenega ozemlja, namesto da ga, kot so bili prisegli, vrnili Bizantincem.<ref name="Davies 1997 358">{{Harvnb|Davies|1997|p=358}}</ref><ref>{{Harvnb|Hillenbrand|1999|pp=64–66}}</ref> Ob spodbudi Cerkve je med križarskimi vojnami prišlo do pogromov v Porenju in do pomora več tisoč Judov. Konec 19. stoletja so judovski zgodovinarji te dogodke uporabili kot argument v podporo [[Sionizem|Sionizmu]].<ref name="Cambridge UP">{{cite book|last1=Althoff|first1=Gerd|last2=Fried|first2=Johannes|last3=Geary|first3=Patrick J.|title=Medieval Concepts of the Past: Ritual, Memory, Historiography|url=http://books.google.com/books?id=MxS6-pQZzGsC&pg=PA307|year=2002|publisher=Cambridge UP|pages=305–8}}</ref>
 
== Predhodni križarski pohodi v 11. stoletju ==
[[FileSlika:Spanish reconquista.gif|thumb|upright=1.3|Rekonkvista, 790–1300]]
Še pred prvo križarsko vojno leta 1095 se je v drugi polovici 11. stoletja zgodil niz nepovezanih križarskih pohodov, ki jih je razglasil papež in so bili pretežno lokalnega značaja. Tekom [[rekonkvista|rekonkviste]] je v 11. stoletju prišlo do niza spopadov med kristjani in muslimani, zato je osnovni kriterij, da je nek vojaški pohod označen za križarskega, to, da je potekal pod pokroviteljstvom papeža tega obdobja, ki je razglasil sveto vojno proti nevernikom na katerem od [[Ekumenski koncil|koncilov]].
=== Vojna za Barbastro 1063 ===
=== Križarski pohod 1073 ===
Med prvimi potezami novega papeža [[papež Gregor VII.|Gregorja VII.]] je bila razglasitev križarskega pohoda za pomoč kraljevini Aragoniji proti južnim muslimanskim sosedom. Pohod naj bi vodil [[Ile-de-France|francoski]] grof [[Ebles II. iz Roucyja]], vendar se pohod ni nikoli zgodil, oziroma če so se boji na Iberskem polotoku tisti čas odvijali, niso dokumentirani kot del tega križarskega pohoda. Navarrski kralj [[Sančo IV. Navarrski|Sančo IV.]] in zaragoški emir [[Al-Muktadir]] sta zaradi tega križarskega pohoda sklenila sporazum o nenapadanju in medsebojni pomoči. Občasna zavezništva med muslimani in kristjani, ki so bili kakorkoli ogroženi s strani lastnih sovernikov, za tisti čas niso bila redkost in enako je veljalo kasneje za Sveto deželo.
=== Mahdijski križarski pohod 1087 ===
Leta je v pontifikatu papeža [[papež Viktor III.|Viktorja III.]] potekal koncil v Benvenetu, ki so se ga udeležili Viktorjevi podporniki (takrat je bil [[investiturni boj]] med cesarstvom in papeštvom na vrhuncu). Na koncilu so obnovili izobčenja protipapeža in cesarja, obsodili laično investituro in razglasili križarsko vojno proti saracenskim piratom v Severni Afriki (Mahidijski križarski pohod). V odziv na razglasitev križarskega pohoda proti saracenskim piratom v severni Afriki je združena flota republik [[Pisanska repubilka|Pise]], [[Genovska republika|Genove]] in [[Repubilka amalfi|Amalfija]] z blagoslovom papeža Viktorja III. napadla severno afriško prestolnico [[Ziridi|Ziridov]] Mahdijo. "Pohod" je bil uspeh in ti "zgodnji" križarji so Mahdijo zasedali leto dni, preden so se v zameno za bogat plen umaknili.
 
{{Glavni|Prva križarska vojna | Obleganje Jeruzalema (1099)|križarska vojna 1101|Norveška križarska vojna}} {{see also| Preganjanje Judov med prvo križarsko vojno}}
 
[[FileSlika:Byzantium after the First crusade.PNG|thumb|250px|Pot prve križarske vojske skozi Azijo]]
[[Prva križarska vojna|Prvo križarsko vojno]] je leta [[1095]] začel [[papež]] [[papež Urban II.|Urban II.]] v [[Francija|francoskem]] [[Clermont-Ferrand|Clermontu]] kot odgovor na prošnjo bizantinskega cesarja [[Aleksej I. Komnen|Alekseja I. Komnena]] za vojaško pomoč nasproti Seldžukom proti katerim se Bizanc sam ni mogel braniti (v bitki pri Matzikertu leta 1071 je bil poražen-celotna Mala Azija je tako bila zelo ranljiva). Bizantinski cesar je to prošnjo večkrat ponovil preden je bil uslišan (šele, ko je papež postal Urban II.). Cilj tega prvega križarskega pohoda je bil, da bi [[krščanstvo|kristjani]] od [[islam|muslimanov]] vnovič zavzeli [[Jeruzalem]] in [[Sveta dežela|Sveto deželo]], hkrati pa tudi pomagali [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskemu cesarstvu]] v borbi proti [[Turki|Turkom]] [[Seldžuki|Seldžukom]]. Prva križarska vojna se je za krščanski svet končala uspešno, saj so po njenem koncu v [[Palestina|Palestini]] in [[Sirija|Siriji]] ustanovili štiri [[križarske države]].
{{Quote box |align=left|width=25%
Nudili so se čudoviti pogledi. Nekateri od naših mož (in ti so bili bolj usmiljeni) so svojim sovražnikom robili glave; drugi so jih prestreljevali s puščicami, da so padali s stolpov; spet drugi so jih metali v plamene, da je njih muka bila še dolgotrajnejša. Po ulicah mesta je bilo videti kupe glav, rok in nog. Prek človeških in konjskih trupel si težko našel pot. Vse to pa ni bilo nič v primerjavi s tem, kar se je dogajalo v templju Salomona, tam, kjer so drugače odmevale molitve ... v Salomonovem templju in na njegovem obrobku je kri možem segala do kolen in konjem do vajeti. Resnično, to je bila pravična in čudovita božja kazen, to mesto, potem ko je tako dolgo trpelo zaradi njih bogoskrunstev, je napolnila s krvjo nevernikov.
</div>
|source = <div style="text-align:center;white-space:nowrap;">—&nbsp;[[Raymond D'Aguilers]] v Historia Francorum<br />qui ceperunt Iherusalem <ref name="Sinclair"> {{Harvnb | Sinclair | 1995 | pp = 55-56}} </ref></div>
}}
 
== Tretja križarska vojna (1189–1192) ==
{{Glavni|Tretja križarska vojna}}
[[FileSlika:Philippe Auguste arrivant en Palestine.jpg|thumb|350px|Detail miniature, ki kaže prihod Filipa II francoskega v Sveto deželo]]
Po propadlem [[Druga križarska vojna|drugem križarskem pohodu]] je muslimaska dinastija [[Zengidi|Zengidov]] obvladovala celotno [[Sirija|Sirijo]] in se zapletla v spore s [[Fatimidi]] iz [[Egipt]]a, kar je nazadnje pripeljalo do združitve egiptovske in sirske vojske pod [[Saladin]]ovim poveljstvom. Združena vojska je postopoma osvajala ozemlje [[Jeruzalemsko kraljestvo|Jeruzalemskega kraljestva]] in leta [[1187]] osvojila [[Jeruzalem]].
 
Vendar se zaradi smrti [[Inocenca III.|Inocenc III.]] priprave zavlečejo. Novi papež Honorij III. piše pismo evropskim monarhom, v katerem jih spodbuja h križarski vojni, vendar je odziv šibak. Boljši je bil odziv med francoskimi in nemškimi baroni, Frizijci (Frizija je območje z otočki, severno od Nizozemske) pa so obljubili floto.
Križarji so se zbrali v Italiji leta 1217 in prezimili v čakanju na Frizijce, aprila 1218 pa je prvi del vojske, z voditelji odplul proti [[Jeruzalemsko kraljestvo|Akri]].<ref>http://the-orb.net/textbooks/crusade/fifthcru.html</ref>
Odločili so se napasti [[Egipt]], saj je bila najbogatejša dežela [[Bližnji vzhod|Bližnjega vzhoda]] in pomembno pomorsko oporišče Arabcev. Vojska se je pred samim napadom ustavila in okrepila v [[Jeruzalemsko kraljestvo|Akri]], kjer se jim je pridružil tudi jeruzalemski kralj. 24. maja 1218 so križarji opdluli v [[Egipt|Egipt]] in napadli [[Damieta|Damieto]].<ref>http://www.boisestate.edu/courses/crusades/5th/01.shtml</ref> Damieta je bila močna egiptovska utrdba. Z njenim zavzetjem bi križarji pridobili nadzor nad [[Nil|Nilom]]om. Najlažje bi Damieto zavzeli tako, da bi z ladjami zapluli v Damieti najbližji rokav reke Nil, a je križarjem dostop do njega preprečevala veriga, napeta med obzidjem Damiete in [[Citadela|citadelo]], ki je stala na otoku. Križarji so po zagrizenih napadih naposled le uničili citadelo ter tako obkolili mesto. Zaradi tega je sultana [[Al Adil I.|Al Adila]] zadela srčna kap. Nadzor nad Egiptom je prevzel eden njegovih sinov, [[Al Kamil]]. Križarji so bili vedno bližje zavzetju Damiete, zato je Al Kamil skušal izboriti premirje s križarji. Med drugim jim je v zameno ponudil celo [[Jeruzalem]] in nekatera območja, a je španski kardinal [[Pelagij]], vodja celotne odprave trmasto zavračal kakršna koli pogajanja s svojimi nasprotniki (kar ga je pozneje drago stalo). Ogrski, avstrijski in bavarski križarji so po petnajstih mesecih obleganja leta 1219 naposled dosegli bleščečo zmago in se napotili proti [[Kairo|Kairu]]. Tam se je proti križarjem bojevalo vedno več vojakov, zaradi česar so se boji zavlekli v čas Nilovih poplav. Te so popolnoma ohromile križarsko vojsko. Poleg tega so križarji doživeli hud poraz tudi na morju. Zaradi tega so bili prisiljeni sprejeti premirje, da bi se izognili popolnemu uničenju.
 
== Šesta križarska vojna (1228-1229) ==
[[Friderik II. Nemški|Friderik II.]] je odplul iz [[Brindisi]]ja proti [[Sirija|Siriji]], čeprav ga je obremenjevalo papeževo izobčenje. Kljub temu je z diplomacijo dosegel nepričakovan uspeh: [[Jeruzalem]], [[Nazaret]] in [[Betlehem]] je križarjem zagotovil za dobo desetih let. Ta križarski pohod je bil prvi, na katerega ni pozval [[Vatikan]]: takšna težnja se je ohranila do konca stoletja.
=== Križarska vojna baronov (1239-1240) ===
Neoštevilčena križarska vojna, ki se je udeležijo navarrski kralj [[Teobald I. Navarrski|Teobald I. Šampanjski]], bretonski vojvoda [[Peter Dreuški]], burgundski vojvoda [[Hugo IV. Burgundski|Hugo IV.]], poitouški grof [[Rihard Cornwallski]], množica francoskih baronov, viteški redovi ter procesarsko plemstvo krščanskega Zamorja. Edina uspeha te vojne sta zavzetje [[Askalon]]a ter manjša razširitev zaledja.
 
{{opombe|2}}
 
== Zunanje povezave ==
{{Kategorija v Zbirki|crusades}}
* [http://crusades.boisestate.edu/ The Crusades], virtualni šolski predmet - [[Boise State University]] ed. by E. L. Knox.
* [http://www.deremilitari.org De Re Militari: Društvo za srednjeveško vojaško zgodovino]—vsebuje članke in in in prvotne vire, ki se tičejo križarskih vojn]
 
{{Link FA|af}}
[[Kategorija:Verske vojne]]
[[Kategorija:Vojne srednjega veka]]
[[Kategorija:Zgodovina Bližnjega vzhoda]]
[[Kategorija:Križarske vojne|*]]
 
{{Link FA|af}}
{{Link FA|cs}}
93.398

urejanj