Charles Nodier: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m + zbirka, dewiki, pp |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 15:
'''Charles Nodier''' (nodjé), s polnim imenom '''Jean-Charles-Emmanuel Nodier''', [[francozi|francoski]] [[pesnik]] [[pisatelj]], [[leksikograf]], prirodopisec in [[urednik]], * [[19. april]] [[1780]], [[Besançon]], † [[29. januar]] [[1844]], [[Pariz]].
==
Njegov oče, Antoine-Melchior Nodier je bil odvetnik v Parlamentu Besançon, mama Suzanne Paris pa je bila njegova služkinja. Poročila sta se 12. septembra 17912.
Oče je bil v novembru 1790 izvoljen za [[Župan|župana]] Besançona za eno leto, avgusta 1791 pa za predsednika okrajnega kazenskega sodišča. 22. decembra istega leta je takrat 11-letni Nodier podal patriotski govor za Društvo prijateljev Ustave ([[Jacobin Club]]) v svojem rojstnem mestu , kateremu se je pridružil leta 1792.
Vzgojen je bil brez pravih načel. Dolgo je veljal za nezakonskega, kar je imelo nanj velik vpliv.
Zgodaj se je zanimal za francosko klasično literaturo in pesnil v slogu klasicistične poezije 18. stol.; z 8 leti je čital [[Michel Eyquem de Montaigne|Montaignea]], z 12 leti se navduševal za ideje [[Francoska revolucija|francoske revolucije]] in bil član revolucionarnega društva »Les Amis de la Constitution« v Besançonu. Pod vodstvom nekega očetovega prijatelja, odvetnika v Besançonu, se je pričel baviti z [[entomologija|entomologijo]] in napisal več razprav. Po izgubi službe pomožnega [[knjižničar|bibliotekarja]] v Besançonu, ki ga je bil dobil po dokončanju centralne šole (1797), je šel v Pariz in izdal vrsto [[roman]]ov, pisal [[članek|članke]], politične [[epigram]]e in literarne [[satira|satire]] proti [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]]u v [[časopis|glasilu]] republikanske opozicije ''Le Citoyen français''. Zaradi satirične ode ''La Napoléone'' ga je oblast 1804 zaprla in nato izgnala v domače mesto. Iz Besançona se je zatekel v [[Jursko pogorje]] in nadaljeval entomološke in botanične študije, slednjič pa odprl javen literarni tečaj v mestu Dôle. Leta 1808 se je poročil in postal osebni tajnik čudaškega [[Angleži|angleškega]] učenjaka [[Herbert Croft|H. Crofta]] v [[Amiens]]u ter z njim izdal nekaj kurioznih filoloških del zlasti klasičnih pisateljev z obširnimi komentarji; v tem času je tudi objavil ''Le Dictionnaire raisonné des onomatopées françaises'' (1808) in ''Questions de littérature légale'' (1812).
== Zrelo obdobje ==
20. septembra 1812 je dobil povabilo ilirskega generalnega guvernerja grofa Bertranda rekoč, naj prevzame uredništvo uradnega [[časopis|glasila]] [[Ilirske province|Ilirskih provinc]] ''Télégraphe officiel des Provinces Illyriennes'', ki je od leta 1810 izhajal v [[Ljubljana|Ljubljani]], zaradi pomanjkanja tehničnih sredstev in spretnega urednika pa je bolj in bolj propadal. Pot v Ljubljano mu je omogočil krog pariških literatov, med drugimi dramatik Étienne in pa svak Tercy. Ob spodbudi in finančni pomoči, ki ju je prijel od prijateljev Charlesa Weissa, [[Prudence-Guillaume de Roujoux|Roujouxa]], De Bryja in drugih, je Nodier ponudbo sprejel.
Ob novem letu 1813 je bil že v Ljubljani, kjer ga je razočarala preprostost dodeljenega mu stanovanja, čudil pa se je razkošnosti članov francoske kolonije. 15. januarja so ga instalirali za bibliotekarja mestne knjižnice (danes znana kot [[Narodna in univerzitetna knjižnica|NUK]]), kljub ugovoru [[Anton Codelli (politik)|župana Codellija]], ki je opiraje se na ilirski statut terjal to mesto za domačina [[Matija Kalister|Kalistra]]. Nodier pa ni toliko časa posvečal knjižnici, v kateri je Kalister še dalje opravljal posle, temveč se je osredotočil na uradni list, ki se je pod njegovim vodstvom dvignil skoraj na višino literarnega časopisa. Leta 1813 je list izhajal dvakrat na teden v francoski in vzporedni nemški izdaji (nekaj poslednjih številk tudi v italijanskem jeziku). V časopis je uvedel literarne, zgodovinske, zemljepisne in prirodopisne [[Feljton|feljtone]], v katerih se je ukvarjal zlasti z ''ilirskimi'' stvarmi, kolikor mu je to dopuščalo neznanje [[Slovanski jeziki|slovanskih jezikov]] in [[Nemščina|nemščine]].
Zaradi uporabe prefinjenega jezika in svežih idej je že v svoji dobi užival glas najboljšega poznavalca francoščine. Skušal je tako med svojimi rojaki kot med domačini zbuditi zanimanje za posebnosti ilirskih provinc . Od tod njegov načrt ''ilirske statistike'', s katerim skuša podati opis [[Ilirija (država)|Ilirije]] v vseh mogočih [[Kultura|kulturnih odnosih]]. Sodelavce je iskal tudi med slovanskimi izobraženci, vendar je bil njihov odziv malenkosten.
23 člankov, ki jih v glavnem obsega njegova [[Statistika]], govori o marsičem:
* prirodopisju, zlasti entomologiji in [[Botanika|botaniki]] (v zvezi s kranjskim entomologom [[Giovanni Antonio Scopoli|J. A. Scopolijem]])
* [[Zgodovina|zgodovini]] in [[Geografija|zemljepisu]] Ilirije; o južnoslovanski folklori (pod vplivom [[Alberto Fortis|Fortisove]] knjige »Viaggio in Dalmazia«)
* slovstvu (objavil je delni prevod »Hasanaginice«, drugi po vrstnem redu izmed dosedanjih 14 francoskih prevodov; v prozi je prevedel Djurdjevićevega »Svećnjaka itd.);
* [[Jezikoslovje|jezikoslovju]] (zanimiv je spis »Langue illyrienne«, v katerem s pomočjo 25 etimologij dokazuje izvor nekaterih francoskih besed iz »ilirskih«, predpostavljajoč, da je poleg [[Kelti|keltščine]] in [[Galščina|galščine]] »ilirščina« eden izmed prvotnih evropskih jezikov)
Nodier je dobro razlikoval [[Slovenščina|slovenščino]] od [[Srbohrvaščina|srbohrvaščine]], vendar je oba jezika smatral za narečji »ilirščine«. »Ilirski« material njegovih člankov se večinoma nanaša na [[Dalmacija|Dalmacijo]] in le malo na slovenski del Ilirije, saj so mu Dalmatinci mogli nuditi več tiskanih virov v njemu razumljivih jezikih. Pomen njegovega književnega delovanja na ilirskih tleh je velik zato, ker je t.i. francoski duh prvikrat stopil v neposredni stik z južnoslovansko duševnostjo in zavestno hotel z dejanji sodelovati pri njeni izgraditvi in izpopolnitvi.Z naklonjenostjo je obravnaval slovenske podložnike, ki so se upirali fevdalnim dajatvam.
Navdušil ga je baron [[Žiga Zois|Ž. Zois]], katerega je globoko spoštoval in ga imenoval za največjega evropskega [[Mineralogija|mineraloga]]. Cenil je tudi [[Valentin Vodnik|Vodnikovo]][[Filologija|filološko]] znanje, bila sta prijatelja ter si izmenjavala knjige. Poleg njiju je Nodier gojil odnose še z drugimi slovenskimi, hrvaškimi (dalmatinskimi) in nemškimi intelektualci.
Prizadeval si je zainteresirati francoske [[Knjigarnar|knjigarnarje]] za ilirski trg - tako je na primer pozval ženevskega knjigarnarja Paschouda, naj del svoje knjižne zaloge namesti v Ljubljani. Guvernerju Bertrandu je celo predložil načrt za ustanovitev »svobodne ilirske akademije« s sedežem v Ljubljani. Ta ideja se je porodila že nekaj let pred njim, ko je A. Sorkočević svetoval ilirski [[Vlada|vladi]], naj se osnujeta za Ilirce 2 akademiji: v [[Dubrovnik| Dubrovniku]] in Ljubljani.
== Dela ==
Avgusta 1813, po dobrih 9 mesecih, je Nodier zapustil Ljubljano in odšel v Pariz, kjer je pričel sodelovati pri rojalističnih listih ''Journal des Débats'' in '' La Quotidienne''. Iz Ilirije, dežele »svojih dragih Ilircev v dobri, miroljubni in pobožni Kranjski« je prinesel seboj tople osebne spomine, ki so mu dali idejo za njegove »ilirske« romane:
* ''Jean Sbogar'' (Pariz 1818; 1886 prevedeno v slovenščino kot ''Ivan Zbogar'', 1932 kot ''Janez Žbogar''; po Nodierovih besedah tisto delo, ki mu je prineslo največ literarnega slovesa)
* ''Smarra'' (1821)
* ''Mlle de Marsan'' (1832)
V pariškem časopisju je vsake toliko napisal kak članek o ilirskih stvareh, kjer je bilo zaznati žarko in navdušeno ljubezen po slovanski zemlji. Najzanimivejši za Slovenijo je njegov opis Ljubljane, ki ga je objavil 15. jan. 1821 ob [[Ljubljanski kongres (1821)|ljubljanskem kongresu]] v dnevniku '' La Quotidienne''. Tega je z obširnimi opombami v nemškem prevodu izdal akademik in poznejši [[France Prešeren|Prešernov]] sodelavec Benvenut Krobat. Objava je povzročila v ljubljanskem listu daljšo diskusijo, ki je poživila spomin na francosko okupacijo.
Leta 1824 je bil Nodier imenovan za bibliotekarja v pariškem Arsénalu, s čimer si je končno utrdil svoj vedno negotovi materialni položaj. Okrog njega se je pričel zbirati ves tedanji francoski literarni mladi rod in ustvaril enega prvih romantičnih »krožkov« (cénacles), iz katerega so izšli najpomembnejši zastopniki franc. romantizma: [[Victor Hugo]], [[Alphonse de Lamartine| Lamartine]], [[Alfred de Musset| A. de Musset]], [[Charles-Augustin Sainte-Beuve| Sainte-Beuve]] in drugi. V literaturi je bil Nodier otrok prehodne dobe med [[Klasicizem|klasicizmom]] in [[Romantika|romantiko]]. Bil je prvi, ki je kot neklasik dosegel 1833 akademsko čast.
Nodier je bil predvsem pisatelj in prijatelj slovenskega naroda, ki je med drugim zapisal tudi to: »največji zločin je uničiti narodu jezik z vsem, kar je v njem upanja in domislic«.
Nodierjevo literarno delo obsega poleg velikega števila člankov v pariških časopisih, 12 debelih zvezkov, ki so izšli 1832–1834 pri založbi Renduel v Parizu. Pozneje je njegova izbrana dela izdala še založba Charpentier.
Francoski inštitut Charles Nodier, ki že od leta 1967 deluje v Ljubljani, nosi njegovo ime.
== Viri ==
| |||