Gotika: Razlika med redakcijama

V 13. stoletju se [[kiparstvo]] nekoliko spremeni: človeška podoba pridobiva njeno držo in se uveljavi s pomočjo duhovne moči. Skulpture v gotskih [[katedrala]]h so važne, ker kažejo vezanost. Katedrala ima svoje mesto v vrsti, ampak ta deluje kot individualen člen. V Nemčiji sprejmejo težnjo gotske arhitekture. Delo Naumburškega mojstra je značilno nemško delo iz 13. stoletja. Figure zahodnega koru niso vezane na arhitektonsko sestavo kot v Franciji, ampak so predstavljene kot posamezne osebnosti. Si stojijo nasproti, kot da bi se pogovarjali. Na tak način nastane vtis osrednje povezanosti. Podobne primere najdemo tudi v [[Magdeburška stolnica|Magdeburški stolnici]] in zlatih vratih [[Freiberška stolnica|Freiberške stolnice]]. V 14. toletju se pokaže preobrazba: razvoj plastike v Italiji, v Franciji in Nemčiji pripelje do nagnjenja do intimnosti, slikovitemu, realističnemu zlogu. V mistiki se razvijejo oblike nabožne podobe kot so [[pietà]], skupina Kristusa z Janezom, trpeči zveličar in [[sveti križ]]. V 14. stoletju Koln uvede v umetnost plastični blok skulpture z gubami, z razvlečenimi proporci in telo in obraz z asketskimi tvorbami. To doseže višek v 14. stoletju z nagrobnico škofa [[Hohenlohe]], ki je umrl leta [[1352]], v [[Bamberška katedrala|Bamberški katedrali]]. Umetnost [[Parleji|Parlejev]] začne reagirati proti breztelesnemu poimenovanju. V Italiji skulptura kaže na razvoj renesanse. Mojster predrenesanse je [[Niccolò Pisano]]. On sam posnema antiko in jih pomeša z trdo, kiparsko postavo. To se pokaže na [[Stolnica v Pisi|stolnici v Pisi]] in [[Stolnica v Sieni|stolnici v Sieni]], kjer se spet prikaže [[relief (umetnost)|relief]] iz poznoantičnih [[sarkofag]]ov, ki upodablja človeka in njegovo figuro. Njegova dela niso bila nikoli popolno gotska, ampak je bila mešanica antike in gotike. Šele njegov sin [[Giovanni Pisano]] je razširil gotski duh v Italiji.f