Maria Gaetana Agnesi: Razlika med redakcijama

Njen oče je bil [[profesor]] [[matematika|matematike]] na [[Univerza v Bologni|Univerzi v]] [[Bologna|Bologni]]. Pri devetih je znala [[latinščina|latinščino]] tako dobro, da bi lahko objavila kakršenkoli izdelan nagovor v tem jeziku. Do svojega trinajstega leta je znala [[grščina|grščino]], [[hebrejščina|hebrejščino]], [[francoščina|francoščino]], [[španščina|španščino]], [[nemščina|nemščino]] in tudi druge [[Jezik (sredstvo sporazumevanja)|jezik]]e. Dve leti kasneje je začel njen oče v svoji hiši zbirati najbolj učene ljudi iz Bologne. Od njih se je Agnesijeva učila in razpravljala o najtežje razumljivih filozofskih vprašanjih. Zapisi o teh srečanjih so se ohranili v de Brossejevih ''Lettres sur l'Italie'' v ''Propositiones Philosophicae'', katereki jih je je objavil njen oče 1738. Pri dvajsetih si je močno želela postati nuna. Njene želje niso upoštevali in je od tedaj naprej živela v popolni družbeni osami in se v celoti posvetila raziskovanju [[matematika|matematike]].

Najbolj pomemben rezulatrezultat njenega dela je bilo kakovostno delo ''Instituzioni analitiche ad uso della gioventu italiana'', objavljeno v Milanu 1748. Prvo poglavje je obravnavalo analizo končnih količin, drugo pa analizo neskončno majhnih in velikih količin. Francoski prevod drugega poglavja, ki ga je prevedel P. T. d'Antelmy in razširil Charles Bossut (1730-1814), je izšlo v Parizu 1775. Angleški prevod celotnega dela [[John Colson|Johna Colsona]] (1680-1760), [[Lucasov profesor matematike|Lucasovega profesorja matematike]] na [[Univerza v Cambridgeu|Univerzi v Cambridgeu]], je izšel 1801 na račun stroškov barona Maseresa. Agnesijeva je napisala tudi tolmač k ''Traite analytique des sections coniques of the marquis de l'Hôpital''. Tega dela pa niso nikoli objavili, čeprav so ga zelo cenili tisti, ki so prebrali njegov rokopis.

Po drugi različici naj bi Agnesijeva zamenjala staroitalijansko besedo ''versorio'' (kakor jo je imenoval Grandi), in karki pomeni 'prosto gibljiv v poljubni smeri', z besedo ''versiera'', ki pomeni 'škrat', 'strašilo', 'žena hudiča'. Drugače je v uporabahrabi redko srečamo. {{cn}}

Leta 1750 so jo na pobudo [[papež Benedikt XIV.|papeža Benedikta XIV.]] izvolili za predstojnico stolice za matematiko in naravoslovja Univerze v Bologni. Po smrti njenega očeta leta 1752 se je posvetila študiju [[teologija|teologije]]. Nekaj časa je bila upravnica bolnišnice Hospice Trivulzio Modrih nun v Milanu, pozneje pa se je pridružila redovnicam. Pri njih je ostala vse do svoje smrti.