Križarske vojne: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
+ odstavek po en: |
m →Kritika: tn |
||
Vrstica 100:
== Kritika ==
Križarske vojne so podpirali v Evropi tudi po padcu Akre leta 1291, kljub kritiki sodobnikov, kot je bil [[Roger Bacon]], ki je doživljal, da so križarji neučinkoviti – »tisti, ki preživijo, so skupaj s svojimi otroki glede krščanske vere vedno bolj zagrenjeni.«<ref name=Rose72>Rose "Order of the Knights Templar'' p. 72</ref><ref name=BaconQuote>Quoted in Rose ''Order of the Knights Templar'' p. 72</ref> Zgodovinar Norman Davies povzema primer proti križarjem: borili so se proti ''Pax Dei, Treuga Dei'', ki ju je promoviral papež Urban II. Namesto tega so ojačali povezavo med vzhodnim krščanstvom, fevdalizmom in militarizmom. Formacija vojaškega religioznega reda je škandalizirala bizantinske pravoslavne Grke. Križarji so oplenili dežele, skozi katere so potovali in zadržali zase osvojena ozemlja, ki so prej pripadala Bizancu – niso jih vrnili Bizancu, čeprav so to najprej prisegli.<ref name="Davies 1997 358">{{Harvnb|Davies|1997|p=358}}</ref><ref name=Kolbaba49>Kolbaba ''Byzantine Lists'' p. 49</ref><ref name=Vasil408>Vasilʹev ''History of the Byzantine Empire'' p. 408</ref> Križarski pogod ubogih je izzval porenske poboje in poboje tisoče Judov. V poznem 19. stoletju so judovski zgodovinarji uporabili to epizodo v podporo sionizmu.<ref>{{cite book | last1=Althoff| first1=Gerd | last2=Fried | first2=Johannes|last3=Geary|first3=Patrick J. |title=Medieval Concepts of the Past: Ritual, Memory, Historiography|url=http://books.google.com/books?id=MxS6-pQZzGsC&pg=PA307 |year=2002 |publisher=Cambridge UP|pages=305–8}}</ref> 4. križarska vojna se je razvila v obleganje Konstantinopla (1204) in tako izključila možmost združitve krščanskih cerkva po veliki shizmi in vodila v oslabitev in
Zgodovinarji razsvetljenstva kritizirajo napačno usmeritev križarskega gibanja. Poudarjajo, da je 4. križarska vojna namesto napada na islam izvedla napad na drugo krščansko silo - Vzhodno rimsko cesarstvo. David Nicolle pravi, da je 4. križarska vojna vedno bila kontroverzna v smislu ''izdaje'' Bizanca.<ref name=Fourth5>Nicolle ''Fourth Crusade'' p. 5</ref>
800 let po 4. križarski vojni je [[papež Janez Pavel II.]] dvakrat izrazil obžalovanje za dogodke med to križarsko vojno. Leta 2001 je napisal [[Atene|atenskemu]] nadškofu [[Kristodolus]]u: »Tragično je, da so se napadalci, ki so hoteli vzpostaviti prost dostop za kristjane v Sveti deželi, obrnili proti bratom v veri. Dejstvo, da so bili rimokatoliki, napolnjuje katoličane z globokim obžalovanjem.«<ref>[http://www.ewtn.com/footsteps/words/CHRISTODOULOS_5_4.htm In the Footsteps of St. Paul: Papal Visit to Greece, Syria & Malta – Words]. EWTN.</ref> Ko je carigrajski partiarh [[Bartolomej I.]] leta 2004 obiskal [[Sveti sedež|Vatikan]], je Janez Pavel II. rekel: »Le kako si ne bi mogli, z razdalje 800 let, deliti bolečine in gnusa.«<ref>"[http://news.bbc.co.uk/2/hi/europe/3850789.stm Pope sorrow over Constantinople]". [[BBC News]]. June 29, 2004.</ref>
Aprila 2004 je v govoru ob 800-letnici padca mesta ekumenski patriarh Bartolomej I. formalno sprejel opravičilo. »Duh sprave je močnejši od sovraštva,« je dejal med bogoslužjem, ki se ga je udeležil [[Lyon|lyonski]] rimskokatoliški nadškof [[Philippe Barbarin]]. »S hvaležnostjo sprejemamo in spoštujemo vašo srčno gesto zaradi tragičnih dogodkov četrte križarske vojne. Dejstvo je, da se je v tem mestu pred 800 leti zgodil zločin.« Batrolomej je dejal, da opravičilo sprejema v duhu [[velika noč|velike noči]]: »Duh sprave in vstajenja ... nas spodbuja k spravi naših Cerkva.«<ref>[http://www.incommunion.org/articles/issue-33/news-issue-33 In Communion » News – issue 33]</ref>
| |||