Zgodovina umetnosti: Razlika med redakcijama

'''Zgodovina umetnosti''' je multidisciplinarna znanost, ki raziskuje umetnost skozi čas, se ukvarja z razvrščanjem kultur, vzpostavlja periodizacijo in opazuje posebnosti in vplivne značilnosti umetnosti. [[Umetnostna zgodovina]] pa je humanistična veda, ki se ukvarja z razvojem likovne umetnosti in jih z raziskovanjem okoliščin nastanka in, vsebine terin oblike, pojasnjuje razvoj likovne umetnosti.

:'''Slikarstvo:''' Grobnice so poslikane s freskami, ki nakazujejo zaokroženo vsebino, do zlitja z grško umetnostjo ni prišlo. Bili so samostojni, izvori so izhajalina izBližnjem Bližnjegavzhodu vzhoda,in železne dobe inv GrčijeGrčiji. Ohranili so se motivi lova, jahanja, plesa, pojedine, grških mitov in obredja. Ena takih poslikav se najde v Grobnici avgurjev, iz TarquinieTarkvinija, 530–520 pr. n. št.

Ob koncu 6. stoletja se je [[Rim]] pričel širiti in ob tem osvajalskem pohodu naletel na kulture, od katerih je prevzelprevzemal značilnosti in motive (od Etruščanov oboke, od Grkov značilnosti stebrov). Ker je bila [[rimskaRimska umetnost]] vključenaje vdokazovala dokazovanjemoč močiimperija gospodarstva,in je bila v nasprotju z grško, precej poenotena.

:'''Arhitektura:''' Temelji na etruščanski in grški umetnosti. Čeprav so značilnosti stebrov prevzeli od Grkov, so ustvarili tudi svojega, imenovanega kompozitni ali sestavljeni steber. Vendar stebri kmalu niso bili več pomembni, ker so se bolj osredotočili na notranje prostore. Razvili so kupolno in obočno gradnjo, za vezivo so uporabljali beton, ki so ga zakrili s ploščami iz klesanega kamna (parametri). Templje so postavljali v središče mesta. Z gradnjo velikanskih templjev in svetišč so izražali veličastnost države, ki je delovala zelo usklajeno. Ustvarili so nove stavbne tipe, med drugim so bili to [[forum]]i, [[Bazilika|bazilike]], [[Rimske terme|terme]], [[akvadukt]]i, [[viadukt]]i, [[kanalizacija]], [[Rimske ceste|cestno omrežje]], [[Amfiteater|amfiteatri]] in [[slavolok]]i, npr. [[Kolosej|Flavijski amfiteater]], v letih 72–80; [[Konstantinov slavolok, Rim|Konstantinov slavolok]], do leta 315.

:'''Kiparstvo:''' Na začetku je imelo značilnost starejše umetnosti, kasneje pa večino motivov prevzamejo od Etruščanov. Po zavzetju Grčije so mnogo kipov prenesli iz Grčije v Rim ter jih postavili na javna mesta. Ti kipi so poveličevali bogove in pomembne posameznike, rimski pa soportretirali biliuspešne usmerjenivojskovodje. vZ upodobitvereliefi, dosežkovki rimskihso vojskovodijpredstavljali in vojske (portreti). Z reliefivojsko, so krasili oltarje, slavoloke in stebre ter upodabljali brezčasne dogodke.

:'''Slikarstvo:''' Razvoj je doživelo v času helenizma, poznano je po stenskih poslikavah [[Pompeji|Pompejev]] in [[Herkulanum]]a, ki so bile namenjene okrasitvi prostorov. Najdejo se značilnosti grškega slikarstva, kerKer so jih slikali tudi grški umetniki, kažejo značilnosti grškega slikarstva. Slog je bil odvisen od naročnika, slika je bila del celote šele takrat, koin se je ujemala s celotnim prostorom, v katerem je bila razstavljena, npr. Vila misterijev, iz PompejevPompeji, ok. 50 pr. n. št. Bistveni del slikarstva so bili tudi mozaiki, s katerimi so krasili tla in zidove.

V 2. in 3. stoletje, v času rimskega cesarstva, je cesar [[Konstantin I. Veliki|Konstantin]] izdal [[Milanski edikt|tolerančni edikt]], s katerim je krščanstvo postalo dovoljena vera. Takrat se je [[krščanska umetnost]] razširilapreobrazila in izoblikovala nove osnove ustvarjanjarazširila. V središče je postavila [[Jezus Kristus|Jezusa Kristusa]] kot božjega sina in njegove spremljevalce ([[Sveta Marija|Marija]], [[apostol]]i, [[svetnik]]i itd.), katerih vloge so temeljile na [[Sveto pismo|svetopisemskih]] besedilih.

:'''Kiparstvo:''' Spremembo je doživelo ok. leta 300, ko se je pričel dotok umetniških idej iz rimskih provinc. Osebe so upodabljali strogo, prostor, na katerem so mirno stale, je bil ozek. Najbolj znana kiparska dela tega časa so bili sarkofagi, na katerih je bilo upodobljeno življenje Jezusa Kristusa, npr. Sarkofag Junija Basa, ok. leta 359. Osebe so bile izklesane v globokem [[Relief (umetnost)|reliefu]], oblečene pa v halje ali [[Toga|toge]].

:'''Slikarstvo:''' Najzgodnejše [[freska|freske]] so se ohranile v [[Katakombe|katakombah]], poudarjajo vero in upanje. Ujemajo se z značilnostmi rimskega slikarstva, le vsebina je sestavljenain izsimboli samosvojihso simbolovdrugačni: [[križ]], križ z [[Navadni lovor|lovorjevim]] vencem in grški črki [[alfa]] in [[omega]]. Upodobitve so bile povezane z biblijskimi motivi Jezusa in Marije. Ker so se bolj osredotočali na krščansko resnico, je zunanja podoba začela bledeti, osebe so postale nepremične in prikazane v čelnem pogledu.

Po uradnem priznanju krščanstva se je slikati začelo tudi v cerkvah, kjer so začeli nastajatinastajali mozaiki in freske, ki so poudarjali zmago krščanstva in Jezusa Kristusa kot odrešenika in vladarja.

Leta 395 se je rimsko cesarstvo razdelilo na zahodno in vzhodno polovico, zato se je tudi umetnost v obeh delih začela razvijati drugače. [[Bizantinska umetnost]] se je razvila v vzhodnem delu in se sčasoma razširila še v [[Vzhodna Evropa|vzhodnoVzhodno Evropo]], v vzhodno Sredozemlje in na [[Balkan|Balkanski polotok]]. Po padcu [[Bizantinsko cesarstvo|bizantinskega cesarstva]] se je bizantinska umetnost ohranila v [[Rusija|Rusiji]] in pri njenih sosedah. Izhodišče je imela v poznoantični umetnosti, ki je prikazovala lepoto oseb, zasanjanost, nežne barve in detajle., Temeljiin navse verskihto pravicahprenašala in izražana cerkvene motive.

:'''Kiparstvo:''' Kiparskih spomenikov je zelo malo, edino kar bi sodilo sem, so zlatarska dela, npr. Žrtvovanje Ifigenije (skrinjica iz Verolija), ok. leta 940.

:'''Slikarstvo:''' Na začetku je bila v ospredju helenistična tradicija upodabljanja oseb, ki so bile razgibane, kasneje pa so se skozi obdobja razvile stroge oblike svetnikov, imenujejo se [[Ikona|ikone]]. V cerkvah so slike razporejene tako, da prikazujejo komentarkomentirajo besedilbesedila, ki se govorijo pri obredih. Ker se vsi ti prizori dogajajo visoko v nebesih, so osebe naslikane na zlatih (barva večnosti) in temno modrih barvah (barva neba), npr. Dobri pastir, v letih 425–450. Najbolj znani ikonopisec je [[Andrej Rubljov]].