V drugem sonetu bi metaforične plasti lahko vezali nazasledimo svetopisemsko puščavsko metaforiko oziroma paraboliko. Prispodobo o človeku, ki zaide v divjo puščavo in se znajde v brezizhodni situaciji in obdan z zvermi, pa bi lahko povezali tudi z [[Dante Alighieri|Dantejevo]] [[Božanska komedija|Božansko komedijo]]. V četrtem sonetu sose prisotne metafore, ki se navezujejo na [[Grška mitologija|grško mitologijo]], svoji nesreči namreč ne more uiti, tudi če bi imel moč [[Gigant|Gigantov]] in vse darove [[Plut|Pluta]]- namreč (denar). Metaforika zadnjega soneta opozarja na premik v Prešernovem slogu.: Opaznoopazno je preslojevanje k »nižjemu«, vsakdanjemu besedju iz kmečkega življenja (naprimer butara, pleča, podplat je koža čez in čez postala, tnalo), kar se je dogajalo že v prvem, tretjem in petem sonetu. To nam povekaže, da se je Prešernovo izražanje odmikalo od [[Antika|antične]], [[Krščanstvo|krščanske]] in [[Renesansa|renesančne]] tradicije k slogu, ki je bil bliže pesnikovemu prvotnemu jezikovnemu poreklu.
