Odpre glavni meni

Spremembe

dodanih 30 zlogov ,  pred 5 leti
m
malo lekture na vrhu
[[File:Byzantiumforecrusades.jpg|upright=1.5|thumb|[[Bizantinski imperij]] in seldžuški sultanat Rum pred [[prva križarska vojna|prvo križarsko vojno]]]]
 
'''Križarske vojne''' so bili vojaški podvigi Latinske [[Rimokatoliška cerkev|rimokatoliške cerkve]] od srede srednjega veka vse do konca poznega srednjega veka. Leta 1095 je [[Pape# Urban II|Papež Urban II.]] pozval na prvo križarsko vojno, katere cilj je bil kristjanom zagotoviti dostop do svetih krajev v [[Jeruzalem]]u in njegovi bližini. Za številne zgodovinarje in nekatere sodobnike, kot je bil sveti [[Bernard iz Clairvauxa]], so bile enako pomembne bile tudi druge vojaške operacije iz različnih verskih, ekonomskih in političnih razlogov, ki so dobile papežev blagoslov, kot je bila na primer [[križarska vojna proti Albigencem]], [[Aragonska križarska vojna]], [[Rekonkvistarekonkvista]] in [[severne križarske vojne]].<ref name="Davies 1997 362–364">{{Harvnb|Davies|1997|pp=362–364}}</ref> Po prvi križarski vojni se je s prekinitvami 200 let dolgo bojevalo za nadzor nad [[Sveta dežela|Sveto deželo]], s še šestimi večjimi križarskimi vojnami in številnimi manj pomembnimi vojnami. Konflikta je bilo konec leta 1291, ko je padla zadnja krščanska trdnjava v Sveti deželi v [[Acre, Izrael|Akri]]; Rimokatoliškakatoliška Evropa se odtlej nikoli več ni usklajeno lotila vzhoda.
 
Nekateri zgodovinarji vidijo v križarskih vojnah izključno obrambne vojne proti širitvi [[Islam]]a na Bližnjem vzhodu, drugi jih razumejo kot znak dolgotrajnega konflikta na mejah Evrope, spet drugi pa kot samozavesten in napadalen poskus, podširiti vodstvomzahodno papežakrščanstvo širitipod zahodnopapeževim krščanstvovodstvom. [[Bizanc]] ni bil sposoben, ponovno osvojiti ozemljaozemelj, zgubljenazgubljenih v arabsko-bizantinskih in bizantinsko-seldžuških vojnah, v katerih je Bizanc bil ob plodno kmetijsko zemljo <ref name="JLTeall1959">{{cite book |last=Teall |first=J.L. |authorlink=J.L. Teall |year=1959 |publisher=Dumbarton Oaks Papers |title=The Grain Supply of the Byzantine Empire, 330-1025 |pages=85–94 |volume=Volume 13}}</ref> in obsežne pašne površine [[Anatolija|Anatolije]],<ref name="HansenWickham2000">{{cite book|author1=Inge Lyse Hansen|author2=Chris Wickham|title=The Long Eighth Century|url=http://books.google.com/books?id=F6FbuKU3ZAYC&pg=PA244|year=2000|publisher=BRILL|isbn=90-04-11723-7|pages=244–}}</ref>, potem ko so ga seldžuški Turki porazili v bitki pri Manzikertu. Urban II. je skušal združiti Krščansko cerkev pod svojim vodstvom in v ta namen ponudil cesarju [[AlexiosAleksij I. KomnenosKomnen|Aleksiju I.]] vojaško pomoč.
 
Več sto tisoč rimskokatoliških kristjanov se je pridružilo križarjem z javno zaobljubo in odpustki, ki jih je podelil Vatikan .<ref name=Nelson40> Nelson '' bizantinski vidik prve križarske vojne '' p. 40 </ref><ref name=Asbridge1>Asbridge ''Crusades'' p. 1</ref> Križarji so prišli iz različnih fevdalnih kraljestev zahodne Evrope, zaradi česar so bili vsi poskusi oblikovati enotno osrednje poveljstvo bili obsojeni na neuspeh. Med križarji je bilo na stotine aristokratov in plemičev, vsak med njimi osredotočen na lastno slavo, bogastvo in pomembnost; že sama ideja, da bi se fevdalec odpovedal poveljstvu nad njemu zvestim moštvom in ga predal enemu samemu poveljniku, plemiču in tekmecu na dvoru, je bilobila nepredstavljiva in žaljiva zanje. To pomanjkanje osrednjega poveljstva je pogosto vodilo pogosto do prepirov med plemiči, cerkvenimi voditelji in dvorjani inter do verskih političnih ločin in nestalnih zavezništev med stotinami muhastih fevdalcev, ki so se pričkaliprerekali med sabo za politično prednost in vpliv na vojsko; na trenutke je to vodilo do precej bizarnih situacij, kot takrat, ko so križarji povabili islamski[[ sultanat Rum]], da se jim pridruži v peti križarski vojni.
 
Vpliv križarskih vojn je bil globok in sodbe o nehanju in ravnanju križarjev so zelo različne, od zelo kritičnih do laskavih. [[Jonathan Riley - Smith ]] vidi v neodvisnih državah, kot so bile na primer [[ Kraljevina Jeruzalema]] in [[križarske države]], prvi poskus »Prekomorske Evrope«. Ti dogodki so ponovno odprli Sredozemsko morje za trgovino in potovanje in omogočili razcvet [[Genova|Genove]] in [[ Benetke|Benetk]]. Križarske vojske so na pohodu trgovale z lokalnim prebivalstvom in [[pravoslavje|pravoslavni]] Bizantinski cesarji so za križarje, ko so bili na poti skozi njihovo ozemlje, pogosto uredili trge. Križarsko gibanje je utrdilo kolektivno identiteto Latinske cerkve pod vodstvom papeža in predstavljalo vir junaštva , [[ viteštvo|viteštva ]] in srednjeveške pobožnosti, iz njih pa je izvirala srednjeveška romanca, filozofija in literaturaknjiževnost.<ref>{{Harvnb|Davies|1997|p=359}}</ref> Križarske vojne pa so po drugi strani okrepile vezi vmed zahodnemzahodnim krščanstvukrščanstvom, [[fevdalizem|fevdalizmom]] in [[militarizem|militarizmom]] , ki jeso bilbile v nasprotju z mirom in in božjim premirjem, za katerega se je zavzemal Urban.
 
KrižarjeKrižarji so pogosto na običajni srednjeveški način plenili države, skozi katere jih je nesla pot. Plemiči so pogosto zadržali večino osvojenega ozemlja, namesto da ga, kot so bili prisegli, vrnejovrnili Bizantincem.<ref name="Davies 1997 358">{{Harvnb|Davies|1997|p=358}}</ref><ref>{{Harvnb|Hillenbrand|1999|pp=64–66}}</ref> Ob spodbudi Cerkve je med križarskimi vojnami prišlo do pogromov v Porenju in do pomora več tisoč Judov. Konec 19. stoletja so judovski zgodovinarji te dogodke uporabili kot argument zav podporo [[CionizemSionizem|Sionizmu]].<ref name="Cambridge UP">{{cite book|last1=Althoff|first1=Gerd|last2=Fried|first2=Johannes|last3=Geary|first3=Patrick J.|title=Medieval Concepts of the Past: Ritual, Memory, Historiography|url=http://books.google.com/books?id=MxS6-pQZzGsC&pg=PA307|year=2002|publisher=Cambridge UP|pages=305–8}}</ref>
 
V četrti križarski vojni so Rimokatoliki [[Obleganje Konstantinopla (1204)|zavzeli Konstantinopel]], kar je pomenilo konec upov, da se Krščanska cerkve po [[Vzhodno-zahodnaVelika shizma|razkolu]] spet združi; onemoglo [[Bizantinsko cesarstvo]] je kasneje padlo v roke Otomanom. Kljub vsemu pa so bili mnogi križarji bili samo revni ljudje, ki so stiskam srednjeveškega življenja skušali ubežati z orožjem v roki, z romanjem, katerega konec bi bilo vnebovzetje v Jeruzalemu.<ref name="Cohn 1970 61,64">{{Harvnb|Cohn|1970|p=61,64}}</ref>
 
[[Slika:1099jerusalem.jpg|thumb|250px|Obleganje Jeruzalema leta 1099]]
 
== Predhodni križarski pohodi v 11. stoletju ==
[[File:Spanish reconquista.gif|thumb|upright=1.3|The ReconquistaRekonkvista, 790–1300]]
Še pred prvo križarsko vojno leta 1095 se je v drugi polovici 11. stoletja zgodil niz nepovezanih križarskih pohodov, ki jih je razglasil papež in so bili pretežno lokalnega značaja. Tekom [[rekonkvista|rekonkviste]] je v 11. stoletju prišlo do niza spopadov med kristjani in muslimani, zato je osnoviosnovni kriterij, da je nek vojaški pohod označen za križarskega, to, da je potekal pod pokroviteljstvom papeža tega obdobja, ki je razglasil sveto vojno proti nevernikom na katerem od [[Ekumenski koncil|koncilov]].
=== Vojna za Barbastro 1063 ===
Temu kriteriju ustreza najprej tit.i. [[vojna za Barbastro]], ki je potekala pod pokroviteljstvom papeža [[papež Aleksander II.|Aleksandra II.]], ki je zbral zahodnoevropsko plemstvo, večinoma Francoze, Burgundce in Italonormane), da bi nudil pomoč aragonskemu kralju [[Sančo Ramirez|SančuSanči Ramirezu]] pri zavzetju strateškega mavrskega mesta [[Barbastro]], utrjenega obmejnega mesta v [[Zaragoza|zaragoški]] taifi. Sodelovanje kristjanov in muslimanov pod taktirko [[Ferdinand II. Kastiljski|Ferdinanda II.]] proti aragonskim kristjanom v preprečitvi aragonskega poskusa zavzetja trdnjave Graus leto dni poprej je užalilo papeža Aleksandra II., ki je sklical vojsko za pomoč Aragoncem. Odziv je bil nepričakovano velik, na čelu zgonjezgodnje križarske vojske je bil vojvoda [[Vilijem VIII. Akvitanski]]. Mesto ni vzdržalo napada združene krščanske koalicije, bilo je temeljito izropano, prebivalstvo pa pobito, manjši del prodan v suženjstvo. Mesto Barbastro je bilo v krščanskih rokah slabo leto dni, nakar so ga ponovno zavzeli muslimani in pobili krščansko posadko. Četudi sam spopad nima zgodovinske vrednosti pri nadaljnji rekonkvisti, ga zgodovinarji označujejo kot primer križarske vojne pred križarsko vojno.<ref>McGrank, Lawrence (1981). "Norman crusaders and the Catalan reconquest: Robert Burdet and te principality of Tarragona 1129-55". Journal of Medieval History 7 (1): 67–82.</ref>.
 
=== Križarski pohod 1073 ===
Med prvimi potezami novega papeža [[papež Gregor VII.|Gregorja VII.]] je bila razglasitev križarskega pohoda za pomoč kraljevini AragonAragoniji proti južnim muslimanskim sosedom. Pohod naj bi vodil [[Ile-de-France|francoski]] grof [[Ebles II. iz Roucyja]], vendar se pohod ni nikoli zgodil, oziroma katerikoli bojiče so se boji na Iberskem polotoku tisti čas odvijali, niso dokumentirani kot del tega križarskega pohoda. Navarrski kralj [[Sančo IV. Navarrski|Sančo IV.]] in zaragoški emir [[Al-Muktadir]] sta zaradi tega križarskega pohoda sklenila sporazum o nenapadanju in medsebojni pomoči. Občasna zavezništva med muslimani in kristjani, ki so bili kakorkoli ogroženi s strani lastnih sovernikov, za tisti čas niso bila redkost in enako je veljalo kasneje za Sveto deželo.
===Mahdijski križarski pohod 1087===
Leta je v pontifikatu papeža [[papež Viktor III.|Viktorja III.]] potekal koncil v Benvenetu, ki so se ga udeležili Viktorjevi podporniki (takrat je bil [[investiturni boj]] med cesarstvom in papeštvom na vrhuncu). Na koncilu so obnovili izobčenja protipapeža in cesarja, obsodili laično investituro in razglasili križarsko vojno proti saracenskim piratom v Severni Afriki (Mahidijski križarski pohod). V odziv na razglasitev križarskega pohoda proti saracenskim piratom v severni Afriki je združena flota republik [[Pisanska repubilka|Pise]], [[Genovska republika|Genove]] in [[Repubilka amalfi|Amalfija]] z blagoslovom papeža Viktorja III. napadla severno afriško prestolnico [[Ziridi|Ziridov]] Mahdijo. "Pohod" je bil uspeh in ti "zgodnji" križarji so Mahdijo zasedali leto dni, preden so se v zameno za bogat plen umaknili.