|
Najprej jih je bilo sedem, nato pa je uvodni sonet ''Pov'do let starih čudne izročila'' v rokopisu črtal, saj naj bi bil motivno preveč zapleten.
V šestih sonetih je Prešeren upesnil svoje notranje občutke, katere je strnil v enovito doživet nazor. Soneti so razporejeni smotrno, iz njihovega zaporedja se kaže zaporedje spoznanj, ki ni naključno in ga ni mogoče obrniti.
==Okoliščine nastanka==
Med bivanjem v [[Celovec|Celovcu]] spomladi leta 1832, se je pesnika lotilo tragično razpoloženje. Začel je razmišljati, da bi napisal romantično ljubezensko tragedijo. Tragično občutje se je stopnjevalo zaradi nejasnega in moralno zapletenega razmerja z [[Marija Johana Khlun|Marijo Johano Khlun]], poleg tega pa so ga spremljale težave z izpiti, občutek izkoreninjenosti iz domačega kraja ter nedomačnosti v meščanskem svetu., Odzlasti vseh biografskih razlogov za njegovo razpoloženje bi utegnila imeti še največ teže Prešernova zanesljivapa slutnja neuspeha in nesreče na poklicni poti. Prešeren je bil namreč še dobra tri leta po doktoratu (1828) brezplačni praktikant. V tem času je dvakrat (avgusta 1829 in maja 1830) neuspešno prosil za razpisano plačano praktikantsko mesto pri davčnem uradu v [[Celovec|Celovcu]], zatem je leta 1832 sledil odvetniški in sodniški izpit, na katerem je prišel v spor z izpraševalcem, čemur je posledično sledila zadostna ocena, ki za njegovo napredovanje do samostojnega odvetnika ni bila brez pomena. Oktobra 1832 je namreč prvič prosil za razpisano odvetniško mesto, vendar brez uspeha.
==Interpretacija==
''Komur je sreče dar bila klofuta'' je sonet vdanosti. Iz prejšnjega soneta nadaljuje temo [[Fatalizem|fatalizma]], in sicer tako, da jo stopnjuje in utemelji s trdo preizkušnjo, saj spozna, da ljudem kot je on, življenje ne bo nikoli naklonjeno. Ob notranji dotolčenosti se okrepi motiv smrti, ki se je pojavil v sklepu prejšnjega soneta, in dobi glavno mesto v naslednjem. Komur je usoda prisodila nesrečo, naj se še toliko trudi, a nikdar ne doseže sreče in miru. Lirski subjekt opisuje tegobe in nesreče tistih, ki imajo takšno nesrečo v življenju, kakor on sam. Mir jim v življenju lahko prinese le smrt. Smrt torej izgublja svojo konotacijo strahu in groze ter vse bolj postaja kraj počitka, miru in odrešitve.
''Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi'' je sonet smrti. Tema smrti, ki se pojavlja že na koncu tretjega soneta in nato še izraziteje v sklepu četrtega soneta, postane tukaj glavna tema, ki je navzoža skozi vse štiri kitice. Bivanjski položaj, ki ga predstavi ta sonet, je skrajen. Izraža namreč željo po smrti, celo hrepenenje po njej, predstavlja mu odrešitev iz trpljenja. Smrt je tukaj konec in nič več, odsotna je vsakršna onostranska razsežnost kot prostor odrežitve od trpljenja. Zanjo uporabi izraz »trohljivost«. V tercetnem delu začne naštevati razloge, zakaj si želi smrti ter kaj mu resnično dela življenje neznosno. Je namreč polno skrbi, trpljenja, obupa in kesakesanja. Poziva »prijazno smrt« naj čimprej pride in ga odreši. Ko bo namreč mrtev, ga krivice ne bodo več dosegle. Prihaja do opozicije med »tje«, kamor si želi, in »tu«, kjer se nahaja in trpi.
''Čez tebe več ne bo, sovražna sreča'' je sonet ravnodušnosti in resignacije. Kot sklepni sonet nosi posebno vsebinsko težo, saj zaključi vsa prejšnja občutja in ravnodušno sprejme svojo usodo oziroma se z njo sprijazni. Razlaga Sonetov nesreče in vseh njihovih zapletenih mest je odvisna od tega soneta, ki nam odpira pogled v najgloblje temelje Prešernovega življenjskega nazora. Resignacija nasproti svoji zli usodi, nasproti lastni »sovražni sreči«, ki se je pojavljala že prej, se v tem sonetu razvije do kraja in prežema celotno besedilo. V tem sonetu se odprejo položaji popolne notranje onemoglosti: omrtvičenost srca in duha, izginotje upa in strahu. Notranji viharji so mu preobrazili telo, srce in duha. Iz duše je pregnal ljubezen in posledično je kakor tnalo ravnodušen za udarce usode. Zanimivo je, da na tej točki odpade motiv smrti, ki je bil prej v središču. Notranja otrplost in neobčutljivost kaže na pesnikovo odpornost na življenjske udarce. To stanje sicer nima več nobene zveze z upanjem ali smislom, pojavi se neke vrste utrjenost in moč, saj je lirski subjekt postal odporen na življenjske preizkušnje in nič več ga ne more prizadeti.
V tem zadnjem stanju se odprejo položaji popolne notranje onemoglosti: omrtvičenost srca in duha, izginotje upa in strahu. Zanimivo je, da na tej točki odpade motiv smrti, ki je bil prej v središču. Položaj notranje otrplosti in neobčutljivosti je prikazan tudi kot stanje neranljivosti in posledično odpornosti. To stanje sicer nima več nobene zveze z upanjem ali smislom, pojavi se neke vrste utrjenost in moč, saj je lirski subjekt postal odporen na življenjske preizkušnje in nič več ga ne more prizadeti.
===Pov'do let starih čudne izročila===
==Metaforika v sonetih==
V drugem sonetu bi metaforične plasti lahko vezali na svetopisemsko puščavsko metaforiko oziroma paraboliko. Prispodobo o človeku, ki zaide v divjo puščavo in se znajde v brezizhodni situaciji in obdan z zvermi, bi lahko povezali tudi z [[Dante Alighieri|Dantejevo]] [[Božanska komedija|Božansko komedijo]]. V četrtem sonetu so prisotne metafore, ki se navezujejo na [[Grška mitologija|grško mitologijo]], svoji nesreči namreč ne more uiti, tudi če bi imel moč [[Gigant|Gigantov]] in vse darove [[Plut|Pluta]]- darovi potrebni Pluta, t. j.namreč denar, ki je človeku potreben za življenje. Metaforika zadnjega soneta opozarja na premik v Prešernovem slogu. Opazno je preslojevanje k »nižjemu«, vsakdanjemu besedju iz kmečkega življenja (naprimer butara, pleča, podplat je koža čez in čez postala, tnalo), kar se je dogajalo že v prvem, tretjem in petem sonetu. To nam pove, da se je Prešernovo izražanje odmikalo od [[Antika|antične]], [[Krščanstvo|krščanske]] in [[Renesansa|renesančne]] tradicije in se prebijalo k slogu, ki je bil bliže pesnikovemu prvotnemu jezikovnemu poreklu.
==Viri==
|
