Aposematizem: Razlika med redakcijama

'''Aposematizem''' je pojav, ko [[organizem]] [[komunikacija živali|signalizira]] svoji okolici, da je nevaren ali neužiten (običajno [[strupenost|strupen]]). Gre za [[protiplenilska prilagoditev|protiplenilsko prilagoditev]], katere funkcija je odvrniti [[plenilstvo|plenilca]] od napada, kar koristi tako napadalcu kot žrtvi. Prvi prihrani energijo za lov in se izogne tveganju zastrupitve, žrtev pa tveganju poškodbe zaradi napada, čeprav obsojenega na neuspeh. Nasprotno od [[kriptičnost]]i oz. zlivanja z okolico pri aposematizmu žival oddaja [[dražljaj]]e, ki jo napravijo bolj izstopajočo, in oddajanje je za razliko od mnogo drugih primerov komunikacije nenehno.<ref name="AnComm">{{navedi knjigo |last1=Bradbury |first1=Jack W. |last2=Vehrencamp |first2=Sandra L. |year=2011 |chapter=Environmental signals |title=Principles of animal communication |edition=2. |location=Sunderland |publisher=Sinauer Associates, Inc |pages=561–610 |isbn=978-0-87893-045-6}}</ref>

 

 

V odnosu do plenilcev z visoko razvitim [[živčevje]]m, kot so [[vretenčarji]], je korist aposematizma običajno posredna. Naiven mladič plenilca se ne bo izognil svarilno obarvanemu plenu in ga bo po možnosti tudi ubil, a se bo po prvi izkušnji [[učenje|naučil]] izogibanja drugim enako obarvanim osebkom v bodoče. Živali izkoriščajo ta proces s pojavom [[mimikrija|mimikrije]]. Pogosto se dogaja, da si aposematski signali neužitnih vrst, ki živijo na istem območju, [[evolucija|postajajo]] vedno bolj podobni. Temu tipu mimikrije pravimo ''müllerjevska mimikrija''. Izkušnja plenilca z neužitnim osebkom ene vrste bo v tej situaciji koristila tudi osebkom druge vrste. Poleg tega pa se dogaja tudi, da signal neužitne vrste prevzamejo tudi druge, ranljive vrste. To je ''batesovska mimikrija'', ki zmanjšuje učinkovitost aposematizma.<ref name="AnComm"/>